Kraj: Herzogburg / St. Veit An Der Glan (pri Celovcu) / Avstrija
Datum koncerta: 07.09.2006
Število obiskovalcev: 250
Cena karte: 20,00 €
Ne spomnim se kdaj bi se izgubil pred lastnimi durmi, no vsaj kar se tiče izleta v St. Veit An Der Glan, ki je vsega 20 km oddaljen od Klagenfurta. Se mar ne sliši čudno, da se pripelješ iz Celovca skoraj do Villacha v iskanju omenjene vasi? Vsekakor grozno slaba lastna predpriprava na pot iz moje strani in pa slabe cestne označbe z roko v roki na delu. Tudi v samem mestu, je bilo treba še kar spraševati ljudi, če namerava nocoj kdo koncertirati v mestu. Kmetija z lepim gradičem Herzogburg. To je St. Veit. Krasen ambient. Obdani z grajskimi zidovi. Ljudi 250. Na grajsko ognjišče so pristavili debela polena in vzdušje je ob prasketanju ognja postalo še bolj pristno. Toliko pripadnic ženskega spola na tovrstnih koncertih v Sloveniji zlepa ne najdeš, kot jih je bilo tu v Herzogburgu. Ob vsem velemojstrskem izgubljanju smo tako prišli natančno na koncert Hamburg Blues Band, kljub napovedi da naj bi se pričelo vse skupaj ob 19:00. Očitno so čakali na nas.
HAMBURG BLUES BAND 19.45 – 21.10:
Hamburg Blues Band v postavi Alex Conti (kitara), Gert Lange (ritem kitara ,vokal), Hans Wallbaum (bobni), Michael Becker (bas kitara) je odprla večer. Fantje imajo za seboj dolgo bluesersko kilometrino. Alex Conti je bil član skupin Atlantis in Lake, Michael Becker je igral tudi v Spookey’s Tooth in Lake, Gert Lange v Stoppok, z Inga Rumpf in Jack Bruceom (Cream), bobnar Hans Wallbaum, pa je sodeloval v preteklosti z Stoppock, Westernhagen in celo z Chuckom Berryjem. Skratka pred nami je na odru stala velika zasedba, ki bi bila lahko v kateremkoli trenutku brez šale tudi “headliner” večera. No in to se je tudi odražalo na samem nastopu. Skupina se je počutila odlično. Gert je rutinsko obvladoval kontakt s publiko, ki je tako takoj pristopila z navdušenjem in ponudila izredno korektno podporo skupini na odru.
Skupina je udarila in ponudila odlično zgibanko R & B –ja, boogie-ja in seveda sočnega bluesa. Uigranost in sam zvok perfektna. Vselej so obstali pogledi na Contiju in njegovem bravuroznem soliranu. Mojster veščine je imel opasano Gibson ES-345 (letnik 1966!) in je z svojim izredno hitrimi solističnimi zavoji ter natančno izvedbo bil glavna odrska atrakcija prvega dela koncerta, ki se je zaključila s skladbo Trouble Man. Ko je bend nadaljeval z Rattlesnake Shake Petra Greena, je na oder pristopil še en možak. To ni bil nihče drug kot Clem Clempson, kitarist legendarnih Colosseum. Ta je vnesel na oder še večjo mero improvizacije in razuzdanega jamma. Clem je zelo rad uporabljal naprstnik, s katerim je odžvrgolel večino svojih solaž med nastopom. Conti se je na mnogih točkah rutinirano odrekel mestu prve kitare in hvaležno prevzel vlogo statista. Nekajkrat sta se Clem in Alex celo spopadla v duelu kitar in tudi tu je Conti spoštljivo pazil in krotil svoje prste, da slučajno ne zasenči “troprstega” Clempsona.
Koncertno vzdušje je še kar raslo in raslo. V The Old Soulsinger se fantom pridruži še Pete Brown, človek ki je pisal nekoč besedila velikim Cream. Ta je pozdravil prisotne z nagovorom tako, da se je ponorčeval na svoj račun. Pete je glede na telesno višino bolj pri tleh in je ogovoril publiko medtem, ko je nižal lego mikrofona na stojalu legi pravšnji zanj, tako, da je pokomentiral svoje dejanje: “Še vedno rastem in očitno še vedno nisem dovolj zrasel.” Ni se obotavljal, pač pa pograbil tamburin in prevzel vlogo glavnega pevca. Sedaj je bilo na odru kar šest ljudi in tudi ljudje so se končno ohrabrili priti pod oder in izvesti nekaj konkretnih plesnih korakov ter razgibati ude.
Sploh so ljudje bili s skupino še posebej tesno povezani naravnost ob zaključku, ko so pristopili Hamburg Blues Band z Sunshine Of Your Love (Cream). Ta je celo predramil samega Millerja Andersona (British R&B All Star Band), ki je tako prišel iz “backstagea” naravnost na oder in se priklopil s svojo rdečo Fender Stratocaster, na enega izmed prostih vhodov. Sedaj je bilo na odru vsega skupaj kar sedem ljudi. Clem, Alex in Miller so izmenjali vsak svojo solažo, Andersonova je bila premišljeno krajša in poenostavljena, saj je bil fant popolnoma neogret. Fantje so ponudili konkretno minutažo, odličen nastop. Pogled je bil enkraten zlasti na legendarna Clempsona in Browna.
BRITISH R&B ALL STAR BAND 21.30 – 23.30:
Zasedba:
Chris Farlowe – vokal
Miller Anderson – kitara
Albie Donnelly – saksofon
Markus Schölch – klaviature
Colin Hodgkinson – bas kitara
Pete York – bobni
Glavni razlog da smo se znašli v tem prelepem ambientu, so bili “All stars” – skupina sestavljena iz legend, ki so praktično doživele vse kar se je doživeti sploh dalo. Bili so povsod. No in potem se je zgodil “white blues”. Zasedba šteje možakarje, ki se “v piko” poznajo na odru in v studiu med seboj, saj so se njihova pota v karieri mnogokrat prekrižala in tako so sodelovali v preteklosti bodisi v istih skupinah ali v projektih. Skratka stara dobra klapa, za stare dobre čase. Še enkrat več. Tokrat le za nas.
No kratka predstavitev legend, se mi zdi kar umestna. Glasbeniki prihajajo iz območja Velike Britanije in nosijo za seboj debelih 40 let blueserskega udejstvovanja. Kariere so se pričele v sredini šestdesetih. Vokal Chrisa Farloweaje tako grmel v šestdesetih pri Thunderbirds in svetovno znanih Colosseum, znan pa je tudi po krajšem stažu pri Atomic Rooster. Colin Hodgkinson je igral bas kitaro pri Whitesnake, Alexis Korner-ju, sodeloval je tudi z ELP. Potem je tu še saksofonist Albie Donelly, vodja skupine Supercharge iz Liverpoola, kitarist Miller Anderson, pokrovitelj zvoka Keef Hartley Band, igral je tudi v Savoy Brown, pri T. Rex ter basiral kratek čas z Mountain. Potem je tu prava legenda na bobnih gospod Pete York, ki je preživel šestdeseta pri Spencer Davis Group, kasneje ustvaril duet z Eddiejem Hardinom. Dec predstavlja tudi še danes pravi idol mlajšim jazz glasbenikom. Na odru je poleg naštetih, stal za klaviaturami tudi Markus Schölch, ki je v preteklosti že sodeloval s Pete Yorkom tako v studiu kot tudi na koncertnih nastopih in z imeni kot so David Haynes, Sherlyln Wittiker, Alvin Mills in Greg McKoy. Seznami sodelovanja vseh, ki so se znašli na odru v različnih glasbenih projektih in skupinah svoje kariere, je še mnogo, mnogo daljši… No in nenazadnje, bi trenutna zasedba “All stars” z nekaj modifikacijami skoraj pomenila ponovno reinkarnacijo zasedbe Spencer Davis Group iz konca osemdesetih! In sicer bi moral zamenajti Markusa Schlöcha le Zoot Money. Sedaj vzameš stran saksofonista Donellyja in dodaš Spencerja Davisa na vokal ter tako dobiš Spencer Davis Group.
Šov so odprli brez Chrisa Farlowea s komadom, ki ga je pel kitarist Miller Anderson, sledila je menjava na mikrofonu in ko ga je tako dobil pred usta basist Colin Hodgkinson, je skupina nadaljevala s komadom Walking Blues, z neverjetno mehkobo, a hkrati čvrstim ritmom, ki je poveljeval skladbi. Sledila sta še dve skladbi, v prvi je prevzel vokal saksofonist Albie Donnelly, ki je že s samo pojavo na oder vnašal zavidljivo mero humorja, nasploh pa je v točki kjer je prevzel glavni vokal presenetil med solažo, tako da je zasukal svoj saksofon navzgor k višku in tako presoliral ostanek solaže. V petem komadu je na oder končno prihlačal Chris Farlowe, ki je takoj ustvaril na odru popolnoma novo vzdušje. Takoj se je začutilo kaj pomeni pravi pevec na glavnem vokalu. Možakar jih bo letos napolnil 66, vendar pa nosi v sebi še vedno tisti prirojeni soul občutek, ki te z lahkoto prevzame. V The Thrill Is Gone je Chris še posebej zablestel s svojim občutkom. Tudi ljudje so pridno napolnili prostor med odrom in sedišči ter vživeto migotali pod odrom. Countryjevska Across The Borderline (orig. Ry Cooder) je na odru zahtevala le Millerja Andersona in Chrisa Farlowea, ki sta v duetu in le ob spremljavi Andersonove kitare izvedla to skladbo. Odvečna in manj posrečena točka. Fantje! Igrajte raje blues! No svojo imenitnost so legende znova potrdile v polni zasedbi na odru in to v posebej prirejeni izvedbi različice House Of The Rising Sun (orig. The Animals), ki jo je pel na glavnem vokalu Miller Anderson. Skladbo je napovedal, da je ne namerava peti v verziji kot Bob Dylan. Potem je začel oponašati Dylanov način petja in s tem skečem, dodobra predramil občinstvo! Stormy Monday, Out Of Time, Gimme Some Lovin’, Keep On Running, Flip, Flop & Fly, The Thrill Is Gone, Rock ‘N’ Roll Medley (vključena Get Back), Watching The River Flow, so vse po vrsti konkretno podžigale občinstvo. No in v zaključku Ain’t No Love In The Heart Of The City (orig. Bobby “Blue” Bland), kjer se je pridružil skupini na odru pevec in ritem kitarist Hamburg Blues Banda Gert Lange in sta s Chrisom za zaključek ustvarila markanten kontrastni duet vokalov, je pomenila pravo piko na “i” koncertnemu druženju z legendami.
“All Stars” so igrali skupaj dve uri in pokazali da nikakor ne mislijo odnehati s kariero! Ponudili so izjemno porcijo čistokrvnega bluesa. Fantje so skozi celoten koncert ponudili prelepe, filigransko usklajene solistične preplete, ki so se imenitno navezovali drug na drugega. Na trenutke so presenetili z izredno mehkobo in čutnostjo, v naslednjem so ponudili prvovrstni kleni ritmični blues, ki je s svojo kompaktnostjo, natančno izvedbo in uigranostjo očaral prisotne, ki so nagrajevali glasbenike s prešernim aplavdiranjem. Zvok je bil čist in prav posebno tradicionalen. Tradicija, ki živi in absolutno ne zna in ne zmore pustiti na cedilu. Legende pač niso več rosno mladi odrski razbojniki in zlasti Chrisov vokal nima več tiste nekdanje moči, a “žmoht” oziroma kemija je zasijala, na način, ki jo lahko pričarajo le stari prekaljeni mački. Poseben čar je bilo opazovanje medsebojnega odrskega kontakta. Pete York je bil tihi dirigent nastopa skupine, ki je, kot komaj opazni vodja skupine, iz ozadja pokroviteljsko in z rutino izkušenega glasbenika, spremljal prav vse detajle svojih sodelavcev ter mojstrsko povezoval točke med nastopom. Pokazal je tudi zavidljivo poznavanje nemškega jezika. Druženje z legendami je dogodek, ki ga absolutno pravi oboževalec nikakor ni smel zamuditi. Drugo leto se baje obeta v marcu in aprilu evropska turneja Colosseum, do takrat pa nasvidenje!
Setlista
Hamburg Blues Band:
1.) Rockin’ Chair
2.) Love Me Or Leave Me
3.) Make My Day
4.) Real Stuff
5.) On My Way Home
6.) Hypnotized
7.) Trouble Man
8.) Rattlesnake Shake
9.) Someplace, Somewhere – Sometime
10.) Done Somebody Wrong
11.) Tender Touch
12.) Ain’t Nothin’ Shakin’
13.) The Old Soulsinger
14.) Waiting For The Call
15.) Politician
——dodatek—-
16.) Sunshine Of Your Love
