Kraj: Linhartova dvorana Cankarjevega Doma / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 18.01.2007
Število obiskovalcev: 0
Cena karte: 16,50€ / 13,80€ / 8,50€
Kje je moč iskati razlog, da si vsi “resnejši” slovenski izvajalci želijo svojega termina v kakšni od dvoran Cankarjevega Doma. Razkošje, ki ga sama ustanova ponuja je gotovo eden izmed njih. Drugi, še pomembnejši je ta, da z enim nastopom v CD dosežeš večjo prepoznavnost in medijsko odmevnost, kot recimo, s celotnim Klubskim Maratonom. Tretji pa je lahko ta, da nastop tam nakazuje vsakoletno vračanje.
Zanimiva je tudi statistika samih koncertov, bolje rečeno, dogodkov. Brez izjeme se vsi, ki že nekaj pomenijo nagnetejo izključno v zimskem času. Lahko gre za božični sklop nastopov Vlada Kreslina, z gosti, Valentinov sklop nastopov Zorana Predina, z gosti, podobno je tudi z Janom Plestenjakom in njegovimi gosti, ter s Tinkaro Kovač in njenimi gosti. In nenazadnje Gal in Galeristi z gosti.
Zakaj torej ravno pozimi, razen očitnih dejavnikov, ki so tesno prepleteni z zimskim vzdušjem in s tem povezano radostjo, ki dosti dobrodušneje seže v denarnico… No, zima pa je tudi čas prehladov, ki ne prizanesejo niti najbolj pridnim in delavnim in tako smo bili priča koncertu, ki se nikakor ni mogel razviti v kar bi se lahko, če ne bi prehlad tako očitno nadlegoval glavnega akterja, ki je bil razlog, da se je dogodek sploh zgodil, Gala Gjurina.
Dvajset minut čez dvajseto, ko se Galeristi in takoj za njimi še Gal pojavijo na odrskih deskah, dodobra napolnjene Linhartove dvorane, pač še ni bilo mogoče zaznati v katero smer se bo odvijal ta veliki dogodek. Čeprav so se Gal in Galeristi že predstavili publiki je ravno ta koncert veljal za najpomembnejšega oz. premiernega.
Uvodna inštrumentalna skladba, z Galom najprej na trobenti, kasneje na orglah na koncu pa je igral, kar oboje hkrati, je nakazala, da so fantje že slišali za glasbo Milesa Davisa iz njegovega električnega obdobja. Izvedeno sicer precej bolj v stilu pop-jazz-fusiona. Kakorkoli že, skupina se je takoj zatem podala v povsem druge vode in tako je vseskozi koncert spretno smukala predvsem med “resnejšim” popom, soulom, rockom in kajpak tudi lahkotnejšem, predvsem vokalnemu jazzu. Poleg že omenjenega prehlada, ki je Gala počasi spravil v ne najboljšo voljo, tudi tehnika tistega večera ni delovala tako, kot bi morala. V skladbi “Ko ljubim, ne ljubim” so bili vokali odpeti skozi megafon, vendar povsem nerazumljivo in komaj slišno. Nekaj težav je bilo vseskozi tudi z zvokom električne kitare, ki je z nekakšnim “delay” efektom, namenskim ali ne, vseskozi dajala zadnjo besedo, kar pa ni bilo povsem po godu prehlajenemu Galu. Tehnika pa je povsem odpovedala v zadnji pesmi uradnega dela, ko je bila akustična kitara, res povsem “unplugged”, do sredine pesmi, potem pa je prišla elektrika, kot strela z jasnega, vendar je bila kljub velikemu poku in šoku vseh v publiki in na odru, pesem izpeljana vrhunsko. Šlo je za Olivijino pesem “Kadar sva sama”, katero je odpela Galova sestra Severa in odnesla občutek nekega manjka, ki je bil prisoten vseskozi poprej. Na množično odobravanje publike je bilo jasno, zakaj je bila Olivija Olivija in to bo verjetno eden od tistih neprijetnih pečatov, ki bo Gala, brez Severe, spremljal ne glede na zasedbo ali zvrst glasbe v katero se bo še podal. Sence preteklosti, ki zasenčijo še tako uspešno sedanjost.
Poleg Severe Gjurin so se med gosti predstavili tudi violinski kvartet Spontanica, Miha Petric v zaključku skladbe “H3O+” s klasično kitaro, ter predstavnika zasedbe Ulixes, Dejan Lapanja na vokalu in akustični kitari, ter Luka Vehar na kitari. Slednja dva sta z Galom in Galeristi predstavila prvo uspešnico skupine Ulixes z naslovom “Sexappeal”.
Poleg večine pesmi z aktualnega albuma G&G, Fetiš, je bilo moč slišati tudi priredbo pesmi “Here Comes The Rain Again”, skupine Eurythmics, ki se je v prearanžirani obliki povsem zlila z avtorskimi skladbami. Tako po melanholični obliki, ki jo ima pesem, kot tudi glasovno, saj je precej v Galovem glasovnem razponu. Nadvse primerna izbira.
Po omenjenemu vrhuncu večera s pesmijo “Kadar sva sama”, skupina nepričakovano zapusti oder. Nepričakovano, ker očitno ni bilo vsem članom zasedbe jasno, da bodo končali predčasno, na Galov “ukaz”. Publika se vseeno ni dala in po burnem aplavzu se nekaj Galeristov vrne na oder in očitno zmedenih, ker ni bilo sledu o Galu, nekaj minut spremljamo samo “bobnarski” solo. Čez čas se le pojavi tudi Gal, zdaj nekoliko boljše volje in tudi precej bolj komunikativen, predvsem s spremljevalnima pevkama. Sledita nekoliko bolj razgibani verziji “Poglej ven, dežuje” in “Fužinski blues”, za pravi zaključek večera.
Ko je celotna ekipa, ki je poskrbela za ta nadvse nepričakovano pester večer pozdravila publiko s priklonom se je pokazalo, da v bistvu niti ne bi bilo nič narobe s tem, če postane takšen dogodek nova vsakoletna stalnica Cankarjevega Doma, konec koncev je to “pop in ni pop. Je še mnogo drugega”, kot je na začetku koncerta predstavil skupino Jure Longyka. Da to je in ni pop in s tem ni nič narobe. Lahko je novi fetiš.
Setlista
/
ZASEDBA:
Gal Gjurin, glas, klavir, Hammond orgle, vokoder, kitara, trobenta, glasbeno vodstvo
Andraž Mazi, el. kitara, lap steel kitara
Igor Matkovič, sintetizatorji, Fender Rhodes, trobenta, elektronika
Janez Moder, bas
Rok Koritnik, bobni, tolkala
Ana Duša, Jasmina Kljajič, spremljevalna glasova
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Žiga Brank, violina
Miha Petric, klasična kitara
Žiga Šercer, tolkala
Jan Kus, saksofoni
Godalni kvintet Spontanica
