Kraj: Sežana
Datum koncerta: 10.02.2007
Število obiskovalcev: 40
Cena karte: Vstop prost
Prvič sem se z Mary Rose srečal leta 2006 v Križankah, in če sem čisto iskren, se njihovega nastopa ne spomnim ravno do potankosti, za kar se gre verjetno zahvaliti (pre)velikemu pričakovanju in splošnemu navdušenju nad “nekimi” Whitesnake! Vseeno pa mi je v spominu ostal dober občutek, ki je razblinil močne dvome o tem, ali Slovenci v svojem “pestrem” izboru “težkokategornih” rokerskih padalcev premoremo dovolj kvalitete, ter predvsem jajc, za zadovoljivo uvodno ogrevanje, pred nastopom ene največjih ikon rocka. Mary Rose je to vsekakor uspelo, najbolj pa me je presenetilo dejstvo, da so strici s svojo energično šolo starega rocka navdušili dokaj široki krog poslušalstva, med katere lahko štejemo, kot sem se v pogovoru z gospodom Ekijem tudi sam prepričal, celo gospoda Coverdalea. Vsem dobrim kritikam navkljub pa je, kot ponavadi v takih primerih, najbolj zdravo, da si človek stvar osebno ogleda na kakšnemu samostojnemu koncertu, kajti samo na takih “headlinerskih” nastopih pride prava vrednost skupine najbolj do izraza. In pri Mary Rose je definitivno prišla, kajti fantje so na krilih fenomenalnega Žakovega vokala, podprtega z kvalitetno in suvereno a obenem spontano izvedbo, poskrbeli za nenormalno dober večer, ki je (vsaj kar se mene tiče) presegel vsa pričakovanja.
Vsem vam dobro znanim kriminalnim razmeram, ki kar se poštenega rokerskega dogajanja tiče vladajo beli Ljubljani in njeni okolici, se bom tokrat raje ognil, vseeno pa velja omeniti, da prihod v zaspano Sežano na začetku niti slučajno ni dal slutiti kakšnih poštenih rokerskih vibracij. Še manj spodbuden je bil prvi pogled na Piano Bar, ki sicer deluje kot prijeten in zelo udoben kotiček, a kaj ko nikjer ni bilo videti prostora, ki bi omogočal od vseh tako pričakovanega plesa trših ritmov. Ta se je skrival v nekakšnih “katakombah”, kjer smo skoraj nemudoma trčili v naše “zvezde večera”, katerih dobro razpoloženje in komunikativnost sta že na samemu začetku dajala vedeti, da bo ta večer nepozaben. Z baročno obarvanim uvodom, za katerega je s predelavo starega dobrega Bacha poskrbel “še starejši” gospod Davor, fantje prizorišče najprej zatresejo z Easy Living, katerega vokalna izvedba je resnično impresionirala. Da so fantje rutinerji, daje vedeti njihova brezhibna medsebojna komunikacija, ki je predpogoj za kvalitetno izvedbo takih in drugačnim rokerskih klasik. Od te energije, ki je preplavila prizorišče, moč črpa naslednja Izgubljen V Času, katere suverena izvedba nadaljuje boj Mary Rose za naša srca. Užitek je opazovati ala Neil Murray gibe basista Mitje Kobala, katerega igranje sicer bolj spominja na mojstrovine Colina Hodgkingsona. Fantastično!! No, malo manj navdušujoča je bila Elevation, res pa je tudi, da U2 nikoli niso bili moja ne vem kakšna velika ljubezen. Seveda publika z užitkom zaužije vse kar jim fantje ponudijo. Podobno velja za Hard To Handle, ki z svojim boogie-rock ritmom Ekija in Davorja dobesedno prisili v medsebojno izmenjavanje humorja polnih idej. Odličen “jam” kaže na kopico prehojenih kilometrov, ki seveda omogočajo take še kako dobrodošle izlete v neznano. Strici imajo tisto pravo stvar; seveda je govora o jajcih, brez katerih se skladb kot Don’t Break My Heart Again ne gre lotevati. Bleščeč vokal, ki kot za šalo premaguje vse pasti takih še kako zahtevnih aranžmajev, ne pušča prostora za dvome. Tako kot bo to storil še mnogokrat v večeru, Žak resnično impresionira s svojim neverjetno širokim vokalnim spektrom. Od Dream Theatre pa do Hammer To Fall ter od Another One Bites The Dust do The Final Countdown z svojo briljantno interpretacijo osupne vse navzoče. Edino kar moti je premajhen donos lastnega materiala, kar ponovno lepo priča o omejenosti naše tako pogosto opevane “rockovske” publike, ki še tako kvalitetni zasedbi, kar Mary Rose definitivno je, ne dovoli preživeti brez venčka največjih hitov. Ob omembi njihovega lastnega materiala imam v mislih predvsem skladbe Sam, Krivda ter Najdražja, enostavne a lepe stvaritve, ki v živo pokažejo vse svoje čare. Predvsem slednja, verjetno tudi zaradi močnega šank rockovskega pridiha, publiko z lahkoto osvoji.
Da imajo strici v krvi seveda tudi blues, nam pripoveduje perverzija z imenom Tits! Fantje svoje korenine puščajo globoko v Free ter Whitesnake prsti, o tem ni nobenega dvoma. Zlobni ter strastni dialogi, s katerimi Eki ter Davor vsepovprek lahkotno razvajata, brez problemov konkurirajo podobnim “debatam” njunih legendarnih vzornikov. Vsa čast fanta! Svoje ima seveda s svojimi ostrimi funky linijami za dodati tudi Kobal, ki ob ponovni Davorjevi odlični hammond podpori, “slači” vse navzoče, ter postavlja vprašanje: “Kje si Glenn Hughes??” Festival priredb se nadaljuje z krajšim skokom v Might Just Take Your Life in Child In Time, ki sicer, dokler do intenzivnejšega gibanja publike ne pripravita že pošteno zlajnani Smoke ter Black Night, izpadeta bolj za “rajcung”. Kot ponavadi, se prav “škrlatni” momenti izkažejo kot pravi recept za dvigovanje temperature, ki vrelišče doseže z Here I Go Again. Zanimiva verzija, ki pa zaradi svojega skakanja iz Moody – Marsden ere v Ekijev ala Sykes solo, nima običajnega efekta. S Križem nas Mary Rose še dodatno zrajcajo, a kaj ko je to tudi vse kar so se nam fantje od svojih avtorskih skladb odločili ponuditi. Škoda, kajti ob vseh več kot odlično izpeljanih priredbah, človek nikakor ne moremo mimo ugotovitve, da se fantje najudobneje počutijo prav ob izvajanju lastnega materiala, ki za povrh vsega nosi še pošteno hard rock “štimo”.
V zaključnem maratonu “medleyev” sta najbolj izstopali Dugmetov Bosanac, z Davorjevim humornim vpletanjem “čmrljevega letanja” v hammond solo, ter energični Led Zeppelin venček, ki je med drugim služil kot priložnost za predstavitev vsake od “marjaninih rožic”. Ko se barvita set lista, z lepo a povsem nepotrebno Maglo Josipe Lisac, dokončno v celoti razkrije, postane jasno, da so Mary Rose strici v odlični formi, ki s svojo neverjetno sproščenostjo pometejo z veliko večino današnje slovenske rock scene. Če jim je kaj za zameriti, je to skromna bera lastnega materiala, na osnovi katerega v bodoče enostavno morajo graditi svoje izpiljene nastope. Tako da kar pogumno naprej fantje, saj si definitivno zaslužite več od stalnega preigravanja starih klasik, ki jih očitno od vas pričakuje sleherni zakmeteni kvazi rockerski zavoženec. V to ste nas vsekakor prepričali!!
Setlista
1.Easy Livin’ 2.Izgubljen V Času 3.Elevation 4.Hard To Handle 5.Krivda 6.Don’t Break My Heart Again 7.I Walk Beside You 8.Najdražja 9.Sam 10.Queen Medley 11.Zvezda 12.The Final Countdown 13.Tits 14.Strah Pred Užitkom 15.Video Killed The Radio Star 16.Deep Purple Medley 17.Here I Go Again 18.Križ 19.Enter Sandman 20.Tako Ti Je Mala Moja Kad Ljubi Bosanac 21.Rockin’ All Over The World 22.The Show Mut Go On 23.Motori 24.The Trooper 25.Led Zeppelin Medley 26.Kralj Za Eno Noč 27.Magla
Galerija slik
