Glenn Hughes ponovno zmagal v Cvetličarni! (2008)

Glenn Hughes je z leti inkognito prerasel v nekakšno skrito inštitucijo rock & rolla. Kot “dete” najprej power tria Trapeze in nekoliko kasneje velikanov britanskega hard rocka Deep Purple, nosi za sabo enormno zaledje glasbenega ustvarjanja na najvišjem nivoju. Leta seveda minevajo prehitro, in marsikaj se je od tistih “zlatih časov” spremenilo. Mk3 dni že dolgo ni več in Hughes si za razliko od starih tovarišev Blackmoreja in Coverdalea, ki sta uteho kasneje našla v Rainbow oziroma Whitesnake, “osvobojen” razvpitega statusa, poležavanja na lovorikah samostojnih dosežkov na glasbenem področju pač ne more privoščiti.

Z Glennom Hughesom postane situacija torej malce bolj komplicirana. Njegovo pot bi dandanes najlažje opisali kot nekaj alternativnega. Glenn je v boju z demoni preteklosti uteho našel v varstvu višjih inštanc, kar je v njegovem performancu vidno praktično na vsakem koraku. Glenn še vedno deluje neverjetno vitalno, njegov glas pa ostaja osupljiv izrazni inštrument, katerega silina, podobno kot gospodova splošna dejavnost na področju glasbe, z minevanjem let ne pojenja. Ravno obratno, Glenn se v podporo pravkar izdanega albuma First Underground Nuclear Kitchen trenutno mota po koncertnih odrih širom sveta in še kako smo lahko veseli,.da so ga pota vnovič zanesla v kraje na sončni stani alp. V Cvetličarni ga je napram zadnjemu obisku tokrat pričakala malce skromnejša množica kakih tristo duš, ki so vkleščene v tirnice dve uri trajajočega funky vrtiljaka, spoznale velikega glasbenika v doslej najbolj emotivnem razpoloženju.

Ena vrlin glasbenikov največjega kova je gotovo neoziranje se na preteklost, najsibo ta grenkega ali sladkega priokusa! V tem pogledu spada Glenn Hughes v kategorijo najbolj žilavih patronov. Dobro, ata je dogajanje 80tih let po zaslugi uživanja raznih opiatov bolj kot ne preskočil, a kar je v soboto najbolj bodlo v oči, je popolnoma prenovljen repertoar, ki je razen obveznih Mistreated in Burn, ter z izjemo visokoleteče Soul Mover in poduhovljene Don’t Let Me Bleed, v celoti slonel na izvedbi novitet First Underbround Nuclear Kitchen! Glennovo popolno zaupanje v predstavitev svežih idej je še podkrepila lepo zaokrožena, vživeta, skratka prepričljiva izvedba, ki je iz kitarske dvojice Marsh/Maldonado iztisnila zadnje atome moči. Bil je to neumisljen dvoboj dveh fantastičnih kitar, brezmadežnosti vokala in igrivosti basa, kjer je Anders Olinder bolj kot ne pobiral drobtinice.

Glenn je napadel takoj in neposreno, s pokerskim venčkom novitet, ki v živo odlično služijo svojemu namenu. Cvetličarna je z odprtimi rokami sprejela predvsem Never Say Never in strupeni funk rokerski stampedo Love Communion, kar je glede na dejstvo, da večina gotovo še ni bila deležna (legalnega) okušanja čarov novega albuma, sigurno zavidanja vreden dosežek. Zasedba je vseskozi delovala kompaktno, kot se za vrhunske glasbenike seveda spodobi, z dovolj fleksibilne kontrole, ki je omogočala kopico humornih melodičnih intermezzov, kot tudi izbruhov sočutja, s katerim nas je Glenn v nekem trenutku spomnil na kruto usodo, ki je nedavno doletela njegovega hudo bolanega tovariša iz Trapeze dni Mela Galeya.

Glenn Hughes torej ni razočaral. Tisti vajeni njegove glasbe, vključujoč sumljive izdihe in njim sorodno “pavijansko” oglašanje, smo bili gotovo deležni še enega v seriji triumfov legendarnega glasbenika. Glenn pravi, da se bo prihodnje leto ponovno pojavil v Ljubjani, kar gre seveda vzeti določeno mero previdnosti, sploh glede na že pregovorno rezerviranost slovenske, ali v tem primeru bolje rečeno ljubljanske publike, ki ni prihranila niti odprtemu srcu Big Poppe! “Ste pa res čudna druščina” je na vsake kvatre zapridigal Hughes, poln elana navdušenega najstnika! Kaj vse bi dali, da ga puberteta nebi minila prehitro.

Besedilo: Daniel Pavlica
Fotografija: Aleš Podbrežnik