Kraj: Bluesiana Rock Cafe / Velden am Woerthersee / Avstrija
Datum koncerta: 23.09.2008
Število obiskovalcev: 20
Cena karte: 24 €
Paul Lamb and the King Snakes so prefrigana kombinacija izkušenj in mladosti. Zasedba se gradi okoli polnovrednih “upokojencev” orgličarja Paula Lamba in basista Roda Demicka, dveh izjemnih glasbenikov, starost blues godbe, okoli katerih frfota trojček že na prvi pogled ekscentričnih mladeničev kitarista Ryana Lamba, spremljevalnega kitarista ter moža zadolženega za glavnino vokalov Chada Sternitza in bobnarja Sonnya Belowa. Ne ravno introvertirani skupek osebkov je včeraj zvečer na odru Bluesiane šokiral na vseh frontah, od izvedbe do samega šova, ter v očeh RockLinea brez dvoma poskrbel za edinstven glasbeni večer, zaznamovan s surovo demonstracijo osnov bluesovske retorike.
Velika Britanija (z redkimi presledki) že od začetka 60tih let velja za valilnico talentov belskega bluesa, torej generacije glasbenikov, katere potomec je prav Paul Lamb. To pomeni da je omenjeni lahko srečen človek, saj mu je dovoljeno razpolagati z neprecenljivim kulturno umetniškim zaledjem že davno pozabljenega scenskega dogajanja, ki je do temeljev preoblikovalo evolucijske tokove rock & rolla. Kar se samega Paula tiče njegovemu mojstrstvu pri rokovanju z orglicami ne gre oporekati. Paul Lamb je tip glasbenika, ki za razliko od mlajših kolegov z razkazovanjem lastnih nagnjenj k pihalni aerobiki ne pretirava. Na srečo in veliko veselje zbranih, mimogrede vsega skupaj se nas je v Bluesiani komajda nabralo za slaba dva ducata ljudi, so se njegove korenine že pred desetletji zarasle globoko v blues tradiciji. Zvokovno gledano Lamb nesporno ostaja velik dolžnik Little Walterja, kar je glede na pester žanrski kolaž s katerim rokujejo njegovi luskasti soborci dokaj presenetljivo. Podobno navdušujoča je tudi celostna podoba zasedbe. Lamb na prvi pogled deluje kot perverzni striček, ki v prostem času v parku razposajeni otročadi ponuja “darila sumljivega izvora” po še posebej ugodnih cenah! Vzoru cenovne dostopnosti je razgretež brez sramu sledil tudi s povsem nezahtevnim okusom za oblačenje. Napravljen kot Franz Beckenbauer, v obdobju, ko je legenda žogobrca lastništvo nad lasmi še ponosno sprejemala kot obvezen element izpiljenega imidža pravega moškega, ne skopari z otipavanjem najžlahtnejših delov telesa, s čimer je gotovo navdušil z izjemo Gurdrun in njene zveste Tigrice skoraj večinoma moško občinstvo.
Paul Lamb and the King Snakes servirajo črni blues ovenčan z vso strupeno pristnostjo na povsem unikaten način, skratka kot si upajo le Britanci! Praktično vse česar so se včeraj zvečer v Bluesiani lotili je kljub splošni izpetosti blues rokerskih formacij navduševalo z osvežujočim efektom. V tem pogledu smo bili včeraj zvečer deležni (prepotrebne) doze tipične britanske šole bluesa in to na skrajnem koncu Avstrije, za povrh vsega še celih 40 let po vstajenju Johna Mayalla. Paul Lamb and the King Snakes so jo v večer mahnili dokaj previdno, z lahko prebavljivim improviziranjem, ki je kot prvega od številnih adutov zasedbe izpostavil najmlajšo od kačic, Paulovega sina Ryana. Ryan se je proslavil kot odličen kitarist, z izjemno kontroliranim dotikom in prepoznavnim tonom, ki brez uporabe efekta po vzoru Freedie Kinga ostro zareže v uho. V kategorijo izkušenj posebne sorte je gotovo spadalo tudi soočenje z izjemnim vokalom ritem kitarista Chada Strentz. Vse to pa je bilo zgolj ogrevanje, simpatično a dokaj pogrešljivo razgibavanje pred viharjem emocij, ki je sledil! Na oder je namreč kmalu stopil Paul. Prileten možic opasan z brisačo in brez enega samega trzljaja na obrazu je nemudoma zagrabil za svojo “gospodično” in po krajšem reprezentativnem nagovoru je z odločenostjo tropa pohotnih antilop sledil spust skozi serijo močno distoriranih pihalnih manevrov.
Prva polovica večera se je od tod naprej odvijala s komaj dojemljivo naglico, kot nekakšen hiperaktivni blues medley, ob katerem je temperatura večera strumno korakala vrelišču naproti. In to v prostoru “natrpanemu” z vsega 20 ljudmi. Baby Please Don’t Go je sledila v potrditvi zgoraj napisanega, tokrat s spektakularnim Paulom v polnem naletu! Nesmrtna Big Joe Williams klasika, ki je doživela že nešteto interpretacij, že dolgo ni oddajala tako svežih arom kot ravno pri včerajšnji briljantni izvedbi Paula Lamba. Gospodu se 30 in več let postopanja po koncertnih odrih pozna v nenavadni žmohtnosti interpretacije, ki se ponuja kot simbioza zapuščine velikanov ustne harmonike in Paulovega neprecenljivega talenta grajena na najbolj intimni ravni. Srčnost izvedbe tule seveda ni izvzeta. Kot pomenljivo posvetilo slednji je takoj sledila Adopted Child, dinamično izpiljena do potankosti, z izjemno lepo odtegnjenim vokalom Chada Strentza, skratka z vsemi potrebnimi atributi za vlogo glavnega favorita večera.
Vznemirljivih trenutkov tule seveda še ni bilo konec. Paul je za nadaljno masiranje okostnelih avstrijskih udov pripravil hecen venček motivov, nabran iz različnih ustvarjalnih obdobij, od poskočnih boogie ritmov Sweet Sweet Woman, s katero je za trenutek dal priložnost zadnjemu albumu, do adrenalinskega spusta skozi Come To The Conclusion, ki se je že nevarno spogledovala z ZZ Top rifingom. Ob tem se je počasi začelo porajati vprašanje, katerega žanrskega prijema Paul Lamb ne zna pretopiti v poligon za harmonikaško izživljanje. V sicer precej razštelanemu, recimo temu raje sproščenemu bisu si je gospod dovolil celo ugrizniti v blues klasike največjega kalibra, ki v osnovi z ustno harmoniko nimajo prav nobene veze. Ena teh je bila Key To The Highway, katere intenzivna izvedba, polna ostrih dialogov kitare in orglic, je povsem zasenčila pihalnim navdušencem veliko bolj domačo I Got My Mojo Workin’ nesmrtnega Muddy Watersa!
Paul Lamb and the King Snakes so gotovo predstavili enega najbolj prepričljivih nastopov kar smo jim bili doslej v Bluesiani priča. Njihovo sporočilo je povsem preprosto, začinjeno še z dobršno mero sarkazma, ki pa zase vseeno izbira poslušalstvo posebnega karakterja. Paul je dodobra izluščil bistvo bluesa in zdaj z zasedbo izven serijskih glasbenikov postavlja nove mejnike sodobnega bluesa, kar ga postavlja ob bok najatraktivnejših blues rokerskih kolektivov, če ne celo korak pred konkurenco. Povsem prazna Bluesiana ni poguma ni vzela, ravno obratno, mož v srcu neguje toliko ljubezni do glasbe, da za prepuščanje njenim čarom občinstva niti ne potrebuje. Vse, česar se Paul Lamb loti je narejeno iz srca! Legendarni glasbenik je bil po koncertu seveda na voljo za stisk rok, kateremu je obvezno sledila še besedica ali dve. Ni kaj, Paul Lamb je poleg izjemnega glasbenika, avtorja in izvajalca tudi širokosrčen človek, ki si vzame čas za vsako navidez še tako nepomembno malenkost, kar je navsezadnje najbolj vidno prav v njegovem odnosu so glasbe. Anomalija modernega glasbenega cirkusa, pravi dragulj v že davno opustelemu in od poplave instantnih vsebin neozdravljivo bolnemu sodobnemu glasbenemu kolesju.
Besedilo: Daniel Pavlica
Fotografije: Mojca Perdih
Setlista
1.Blues In C
2.She’s Crazy
3.Money World
4.Baby Please Don’t Go
5.Adopted Child
6.Hey Now
7.Blues Had a Baby
8.More Than Alright
9.Come To The Conclusion
10.Black Jack
11.Ya Ya
12.Ain’t It a Pity
13.Things I Used To Do
14.Boogie
15.Sweet Sweet Woman
16.I Got My Mojo Workin’
17.Key To The Highway
Galerija slik
