Kraj: GMD klub / Graz / Avstrija
Datum koncerta: 18.10.2008
Število obiskovalcev: 500
Cena karte: 26,00€
Living Colour očitno doživljajo novo pomlad. Po silno prepričljivem žuru, ki so ga pripravili v ljubljanski Cvetličarni MediaPark, v začetku letošnjega oktobra, so se Sloveniji ustavili povsem blizu in tako že čez dobra dva tedna, ko so nastopali še v prijetnem ozračju graškega kluba GMD v Avstriji. Prostori tega kluba so nekoliko manjši od dvorane MediaPark, po obliki spominja notranjost kluba nekoliko na Zagrebški Boogaloo, vendar s to razliko, da je GMD maksimalno nafriziran in kar se da lično urejen klub.
Že samo vzdušje je bilo izjemno pred koncertom. Ljudje so pridno napolnili prostor. Kljub temu se mimo zmernih glav avstrijskega občinstva ni bilo težko prebiti do prednjih vrst, da ustreliš nekaj prepotrebnih fotografij za uradno objavo. Slovenci bi te medtem že raztrgali. To pot je bil oder zasut z reflektorji. Lučkar se je resnično lahko neskončno poigraval z odtenki, nijansami, prelivajočih se barv. Na odru se je samo še glavni Vernonov tehnik poigraval z uglaševanjem kitar, se kratkočasil z izvabljanjem osnovnega motiva Hendrixove klasike Burning Of The Midnight Lamp, potem pa je bilo vse nared.
Nekaj minut preko devete zvečer priromajo na oder Living Colour. Dvorana oživi, koncert pa se prične precej drugače v primerjavi z izkušnjo iz Ljubljane. Vernon, Will in Doug graduirano pletejo uvod tako, da združijo vsak svoje vzorčne zvočne zanke v nekakšen uvodni “noisy groove”, ki je kot plamen zajel dvorano. Doug že uvodoma ni pozabil tudi na pasji lajež, ki ga na tej turneji očitno še posebej vseskozi zabava ter spravlja v smeh. Ko se je hipnotični uvod maksimalno razživel, pa vskoči na oder kot strela z jasnega še Corey in skupina vpade v Auslanderja!
To pot je bil zvok kot bi ga vzel iz škatlice. Tudi glasnost je bila pravšnja, seveda ne upoštevajoč posameznikov, ki so se znašli v trenutku koncerta s svojimi lovilnimi napravami vibracij izpred membran zvočnikov in so zato lahko sestavili svojim slušnim organom le še testament. Living Colour so bil glede na Ljubljano, za celo stopnjo bolj razigrani. Ne glede na to da je občinstvo sproščalo mnogo manj povratne energije in hrupa v primerjavi s slovensko publiko in ob dejstvu da je bilo ljudi v dvorani manj kot v Ljubljani, pa so Living Colour prišli odigrat koncert, ki ni deloval v ničemer rutinsko, kar je bilo na trenutke žal čutiti v Ljubljani.
Od kod vzroki? Lahko le ugibamo. A veliko od tega leži na plečih organizatorja. Od samega sprejema, pogojev, ki ti jih ponuja razpoložljiva logistika, da lahko potegneš optimum (če ne maksimum) iz predstave, ki jo tržiš. Nemogoče je primerjati ubogo Cvetličarno z vsega pet snopi reflektorjev, ne z manjšim odrom, ne s samo akustiko, ki je v klubu GMD sanjska. Suma sumarum, vsak Slovenec, ki se je tokrat odločil, za ponovni obisk koncerta Living Colour v Grazu, je bil bogato nagrajen.
Skupina je zamenjala v set listi skladbo Operation Mindcontrol za povsem novo pesem imenovano Method the Madness, ki zveni sila obetavno. Podobno kot v nadaljevanju še ena nova skladb Bless Those, ki se je za razliko od prej omenjene, med občinstvom, po dobrih dveh letih preigravanja s strani Living Colour na odru, že odlično prijela. Prijetno presenečenje je pomenila tudi osvežitev skladbe Which Way To America, v katero so Living Colour v drugo polovico vpletli povsem novi motiv, ki ga bodo najverjetneje vključili tudi v kakšno izmed skladb prihajajočega novega studijskega albuma. Bless Those je znova ponudil tudi točko ezoteričnega momenta, ki sta jo izvajala le Will in Vernon na odru. Vernon je izvabljal cmeravo cvileči zvok iz svojih zabaviščnih rekvizitov namenjenih krivenčenju zvoka in programiranju, medtem ko je Will le ogreval svoje ude za trenutek, ko se je snop svetlobe glavnega reflektorja postavil le nanj, možakar pa je prevzel pobudo v dvorani s svojo solo točko. William E. Calhoun je to pot svojo solažo še nekoliko podaljšal, glede na doživeto v Ljubljani. Na odru je zgradil pravi džungelski zvok, ki je bil zgrajen iz mnogih vzorčnih zank, katere je Will polagal drugo na drugo, tako da je motive, ki jih je odigral v zaporedju, shranil v spomin in ti vzorci so se ponavljali obenem pa gradili harmonijo. Ta smiselna zvočna slika, je nastala povsem spontano v Willovi glavi, le za večer v Grazu. Že jutri bo namreč ta točka povsem drugače zvenela na novem koncertu Living Colour. Will je vključil v točko torej nekaj, kar v Ljubljani nismo doživeli. Dokazal je pravzaprav, da sploh ne potrebuje drugih instrumentov na odru.
Predvsem med skladbo Bi je postalo v dvorani vroče. Doug Wimbish je namreč dobil glavno vlogo in vključil v skladbo divjo solažo na bas kitari, z zvočnim efektom, ki je povsem spominjala na solažo električne kitare. Pogled na povsem nedolžnega Vernona, ki je ob tem drgnil gole riffe, je to le potrdil. Doug se ni pretirano zadrževal. In ker rad skače z odra, je tudi to pot to storil in se pomešal med ljudi ter jim soliral in soliral in soliral… Tudi tega žal v Ljubljani nismo doživeli, pa čeprav je to ena njegovih zaščitnih znamk načina zabavanja ljudi.
Vernon je med igranjem stalno dokazoval peklensko hitrost v solažah ter neverjetno glasbeno širino, iskrivost in domiselnost. Tako je v skladbi, kot je npr. Type mestoma povsem premetal riffe, solažo odpeljal v povsem jazzerskih krivuljah, tako nekako, pa je, če izvzamem še kakšen vrhunec njegovega dela, začinil tudi drugi del Glamour Boys, da ta skladba slučajno ne bi izpadla “prelahka”.
Glover je bil vroč kot vselej, izreden avtoritativni vodja, poveljnik, ki obvladuje z mezincem ljudstvo pod odrom. Petje je bilo znova eksplozivno, mestoma prav rušilno (visoki screami v Pride), čustveno predano, z odlično improvizacijo barvitih akrobacij vživetosti in spontanosti. Upajmo samo, da mu “kuhanje” v bombažni trenirki preko dobrih dveh ur ni zapustilo dolgotrajnih posledic na njegovem zdravju.
Najbolj vroč je bil znova zaključek, kot se za pravi koncert tudi spodobi. Cult Of Personality je zanetil naposled srca zmernih Avstrijcev do te mere, da so ti le pričeli konkretno noreti v dvorani. V točki vrelišča, so se Living Colour odkotalili z odra in pustili Willa samega, da je ta z nekaj budističnimi kretnjami, še posebej izkazal veliko zahvalo prisotnim v dvorani, ki so prišli bodrit skupino.
Sledi dodatek in z njo hit Love Rears It’s Ugly Head. Možje jo pričnejo igrati, ko Vernon ugotovi, da je nekaj hudo narobe z zvokom njegove “barvite” Hamer kitare, kakršno je gulil tudi leta 1993 v Ljubljani. No, da tudi Living Colour niso nezmotljivi, je dokazal njegov posvet z roadiejem, med začetkom pesmi, ko je tako Vernon med pogovorom povsem zgrešil riffing in je Corey zato ustavil skladbo. Vernon se je v ponovitvi odkupil tako, da je še bolj zavzeto odprl skladbo ter vključil nekaj izrednih filigranskih jazzy trikov med sam osnovni motiv.
Living Colour so igrali krepko preko dveh ur v Grazu. To je dobrih 20 minut več kot v Ljubljani. Možje so bili kot skupina naoljeni do skrajnosti in spravili od sebe v celokupnem seštevku koncert, ki je presegel in pobil ljubljansko izkušnjo v vseh kvalitativnih atributih njegove izvedbe. Od dolžine trajanja, do zvoka, faktorja spontanosti, odrske kemije, same razgibanosti skupine na odru. Če k temu vključimo odlično akustiko kluba in izjemo odrsko osvetlitev, prinaša to obiskovalcu posebno radost doživetega, čisto zmago torej.
Living Colour dihajo po novem čvrsto in enotno. Že samo v tipu gradnje obeh novih skladb, ki združujeta preprostost osnovne kitarske fraze, ki lebdi nad močno funky groove osnovo, poveljujoč vokal, ščepec podkožne melodičnosti, ki obstane v ušesih, delujejo fantje sveže in enotno sfokusirano, kar se realizacije ciljev tiče. Standard torej. Prostor svobodnjaškega eksperimentiranja, ki si ga venomer tako enovito in fascinantno izbojujejo na koncertih, ostaja neomadeževan. To je tisti prostor, ki prinaša smisel delovanja Living Colour. Gre namreč za skupino, katere posamezniki posedujejo takšno glasbeno širino, da bi bilo kakršnokoli uokvirjanje v spone žanrskih omejitev v trenutku pogubno. Living Colour torej ostajajo pojem izredne odrske bombastike, erotike šarmantnega ritemskega groove-a, neukročenega glasbenega eksperimenta, vražje spontanosti, ki vseskozi ponuja globok smisel. Koncert so zaključili s Clash priredbo Should I Stay Or Should I Go, kjer so v zaključek vrinili verze “What’s your favourite colour baby?!”, kar je ljudi za konec dodatno zrajcalo v pričakovanju, da nemara pobje užgejo tudi to klasiko s prvenca “Vivid”. No, morda pa na naslednji turneji.
Od tu dalje se že grdo ponavljam. Skratka. Ne razmišljajte več dvakrat ali bi, ali ne bi segli po koncertu Living Colour blizu Slovenije. Vsekakor. Očitno je lahko za razred boljši, kar le dokazuje, kako pomembno je sodelovanje lokalnega promotorja s skupino. Torej od ponudbe. Slovenija pa še vedno ne premore za koncerte kamor bi spravil do 1500 ljudi normalne dvorane. DO takrat tudi izvedba koncertov ne bo optimalna. In vse do takrat bomo rade volje odhajali obiskovat koncerte v tujino.
Setlista
1. Auslander
2. Desperate People
3. Middle People
4. Pride
5. Funny Vibe
6. Type
7. Which Way To America
8. Method The Madness
9. This Little Pig
10. Ignorance Is Bliss
11. Glamour Boys
12. Bi
13. Bless Those
14. Drum solo
15. Never Satisfied
16. Time’s Up
17. Cult Of Personality
—dodatek—
18. Love Rears It’s Ugly Head
19. Should I Stay Or Should I Go
Galerija slik
