Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Rijeka / Hrvaška
Datum koncerta: 06.12.2008
Število obiskovalcev: 2
Cena karte: 0,00€
Zgodilo se je povsem nepričakovano in nenačrtovano. Sedim v prijetni družbi in ozračju nabitem s pravo mladostniško energijo revolta in nepokorščine v Riješki dvorani Palach, kjer se odvija prvi dan tradicionalnega Ri Rock festivala, ko spoznam basista skupine Art Knockout Gorana (“ljubkovalno” ga kličejo Kučica, čeprav je to njegov priimek). Po vroči debati kdo je kdo, kaj je kdo in tako dalje, lahko bi našteval cele dneve in noči, pade z Goranove strani ponudba, naj se zglasim naslednjega dne na vaji skupine.
Zakaj izmed milijon skupin velike rock metropole kot je Rijeka, ravno Art Knockout? Fantje so zanimivi. Ne bojte se, ne gre za kakšne obsedene častilce Cassius Claya (beri: Mohameda Alija), ki bi se ob prostem času izživljali z mikastenjem žakljev polnih gosjega perja! To je odličen “cover band”, ki zna uprizoriti koncertne večere posvečene v spomin zlasti zlatim dobam Judas Priest, Iron Maiden ali Metallica-e. Poleg tega seveda posedujejo “cover” repertoar tudi drugih legendarnih skupin, zlasti hard rock skupin. In če omenim, da lahko pevec Terla brez posebnih naporov odpoje vse lege Child In Time (klasike Deep Purple), ni čudno da fantje to s pridom izkoriščajo kadar se lotevajo Judas Priest klasik. Morda še bolj pomembno kot je preigravanje že izumljenih skladb, pa je dejstvo, da Art Knockout pišejo tudi svoj lastni avtorski material. Od tod lahko domnevam, da si fantje namerno niso nadeli imena “Hellion”, “Sentinel”, “Painkillier” ali podobno, saj je ime Art Knockout definicija njih samih in sebi lastnega dojemanja glasbe.
Vsekakor nisem mogel reči “ne” vabilu, naj se pridružim fantom v prostoru, kjer vadijo. Ker je bila sobota, za nami pa naporna petkova noč, ki se je za večino Riječanov nadaljevala v sobotno jutro, je (znova domnevno) posledice tega med člani skupine najmočneje občutil Terla, ki se vaji ni mogel pridružiti. Tako so fantje nekaj preko 19.00 ure kar udarili vajo brez njega. Z Marijano sva se komaj stlačila v malo garažo, kjer so v prostoru kraljevali Turkovi bobni, kitarista Tesla in Raul ter Kučica (na bas kitari), pa so se tlačili z vso opremo (ojačevalci, pedal efekti, itd…) na preostalih dveh kvadratnih metrih in pol.
“Kaj bi rada slišala? Kaj naj igramo?”, je bil vljuden Kučica. “Kar vas je volja.”, je sledil odgovor. Možje udarijo s Hell Patrol (Judas Priest, “Painkiller”, 1990). Presenetil je preklemano dobro “ujet” zvok obeh kitar, ki sta gradila Tesla in Raul. Dejansko zelo blizu Judas Priest. Čist zvok. Raul ima studio in definitivno se izkušnje pridobljene tam, sedaj na tak način kapitalizirajo. To se je najlepše videlo v samih tercetnih harmonijah kot tudi v solažah, ki sta ju oba fanta izdelano in enakovredno posnemala. Še intenzivneje je izpadla naslednja skladba. Veliki Painkiller, katerega izvedbo je predlagal Turk za bobni (seveda kaj ne bi, saj je ta komad pravi raj za bobnanje), kjer je tudi moja glava kar sama od sebe pričela poplesavati na vratu. V malem prostoru se je temperatura kar dvignila. Med fanti vlada v prostoru neka pozitivna ustvarjalna kemija, ki je dokazovala, da se funkcioniranje posameznikov, ki gradijo enovito Art Knockout telo skladno dopolnjuje. Žal je manjkal pevec Terla, da bi bila slika popolna.
V premoru nam uidejo spomini na bikerski festival Staari Rocker v Umagu, ki se je odvijal maja 2007, kjer je tudi RockLine fante prvič videl nastopati (bilo je to pred koncertom Johna Lawtona, bivšim pevcem Uriah Heep – RockLine reportaža TUKAJ). Nihče ni pozabil, kako se je fantom na odru med “sound checkom” pridružil Žak (vokal, Mary Rose). Znova je ravno takrat manjkal na odru pevec skupne. Zato jim je Žak pomagal odpeti Heading Out On A Highway rekoč, da je škoda, da se tak odlični komad odigra “v prazno”, brez vokala. Na vaji sledi torej Heading Out On A Highway(Judas Priest, “Point Of Entry, 1981). Prsti so ogreti na pravo delovno temperaturo kar dokazuje v nadaljevanju vražja Two Minutes To Midnight, original Iron Maiden (za vse vas grešnike, ki komada slučajno ne poznate), znova oba kitarista odlično izvajata kitarske solaže medtem, ko ju čvrsta ritem linija skrbno krije in podžiga! V skladu s svežo napovedjo koncerta Iron Maiden v Beogradu, 10.02.2008! Nikakor pa ne gre brez Metallica-e in tu je Battery, kjer fantje ne pozabijo zarežati in pokazati svojega jeznega zobovja! Hja, zobne formule so še vedno snežno belo ohranjene in neškripajoče! Brez skrbi.
Žal me je priganjal čas in po uri velike zabave s fanti se je treba ekspeditivno posloviti. Fantje, pa so nadaljevali s “struženjem”, zatopljeni v svoje delo. Priložnost vpogleda v zakulisje silno perspektivne skupine, ki goji svojo glasbo na izročilu hard rock (ni jim tuje igranje priredb Whitesnake, Deep Purple, Garyja Moorea,…) in heavy metal velikanov, se torej ni izmuznila. Še več. Kakovost je potrdila, da so ti fantje lahko v slehernem trenutku zelo atraktivni. Le znajti se bodo morali. Na Hrvaškem se njihovo ime že pridno širi.
In prognoza? Zelo obetajoča. Judas Priest je zimzeleni bend in ta zimzelenost se tako preprosto zažira pod kožo s svojo enkratno genialnostjo in neponovljivostjo. Art Knockout so Judas Priest zlezli globoko pod kožo in to je neizpodbitno. So vroči in definitivno vredni pozornosti. Poleg tega ustvarjajo svoj material in zanimivo bo spremljati kam se bo skupina usmerjala, kako se bo razvijala in kako bo spreminjala barvo kože glede na situacijo in vlogo nastopajočega oziroma ali jih bodo hoteli na odru kot Judas Priest tribute to band ali le kot Art Knockout. Fantje so torej pripravljeni na odre! Pripravite se torej na Art Knockout!
fotografije: Aleš Podbrežnik
Galerija slik
