Avtor: Rok Klemše
Fotografije: Nina Grad
Kraj: Dunaj / Arena / Avstrija
Datum koncerta: 06.12.2008
Število obiskovalcev: 800
Cena karte: 23€
Koncertno leto 2008 je ponujalo ogromno dobrega, od spektakularne Iron Maiden turneje Somewhere Back in Time pa do odličnih metal koncertov na domačih tleh predvsem pod taktirko Dirty Skunksov, če naštejem le nekaj koncertnih poslastic leta, ki se izteka. Letošnje leto, ki je v zadnjih vzdihljajih pa je bilo tudi leto reunionov in leto nekaj zares dobrih izdaj. Švedskih prvaki progresivnega death metala so izdali svoj labodji spev Watershed, legendarni pionirji progresivnega metala, Američani Cynic, pa so le leto po ponovni združitvi, po petnajstih letih od kultnega albuma Focus, izdali neverjetnega naslednika, Traced in Air. Za povrh vsega pa sta omenjeni zasedbi v zadnjem mesecu leta 2008 zasedli še evropske odre in odigrali še koncertno vihro letošnjega leta. Nam najbližje se je turneja ustavila v avstrijski prestolnici, dunajski datum pa je bil tudi edini datum turneje v Avstriji in nič čudnega ni, da je bil koncert popolnoma razprodan že mesec pred samim koncertom. Kako uspešna in zaželena je bila ta turneja pa pričajo tudi mnogi preostali razprodani koncerti.
Pred Areno se je tako v nedeljo 7.12.2008 že uro pred koncertom zbirala množica, ki je nestrpno čakala na vstop v dvorano, ki stoji v stari industrijski coni mesta in na zunaj izgleda kot tovarna izpred dveh stoletij, v notranjosti pa skriva ogromno, moderno opremljeno dvorano z odlično akustiko. Da je Arena res fantastično prizorišče za tovrstne koncerte so dokazali predvozači The Ocean, ki prihajajo iz Berlina. The Ocean pravzaprav presegajo okvire skupine in so razširjeni v kolektiv, ki združuje glasbenike iz cele Evrope, ki skupaj snemajo po več mesecev v lastnem studiu benda. Zadnji rezultat njihovega dela je tako lani izdana plošča Precambrian. Na njej The Ocean precej uspešno mešajo žanre, ki segajo vse od hardcora pa do eksperimentalnega metala, ki mestoma meji že na sludge in ambiental. The Ocean so v dobre pol ure relativno uspešno ogreli že kar lepo polno dvorano Arene, čeprav pa večini dvorane The Ocean ni bila ravno njihova šalčka čaja.
Ko pa so kot naslednji na oder stopili legendarni Cynic pa je v dvorani prvič konkretno završalo. Cynic fenom progresivnega metal/rocka ni potrebno prav posebej predstavljati, saj že samo ob imenu benda ter imenih vodij zasedbe Paulu Masvidalu in Seanu Reinertu zastrižejo z ušesi in s strahospoštovanjem izgovarjajo omenjena imena. Cynic so se proslavili že s kultnimi demo posnetki izdanimi med leti 1988 in 1991, sodelovanjem Masvidala in Reinerta na kultni Death plošči Human, ki je Schuldinerja in z njim Death usmerila v bolj tehnične vode, ter nazadnje z leta 1993 izdanim mejnikom progresivnega metala, debitanskim albumom Focus. Cynic so kmalu zatem veliko prezgodaj razpadli in sanje vsakogar, ki je kdaj v rokah držal Focus ali Human in bil rojen nekoliko prepozno, so bile, da bi Cynic kdaj videl v živo… Tudi moje. Sanje so postale resničnost lani ko so se Cynic znova združili, končno pa smo jih dočakali na Dunaju. Masvidal, Reinert ter nova člana, kitarist in growler Tymon Kruidenier ter basist Robin Zielhorst so ob bučnem aplavzu publike set začeli z, v živo odigranim uvodnim komadov nove plošče, Nunc Fluens. Prav tako naravno je steklo dobre pol ure eterike, mističnosti in ezoterike, ki jo znajo pričarati le Cynic. Že z The Space For This je Paul dokazal, da vokalno, brez uporabe vokoderja s Focusa, zveni še mnogo bolje in prepričljivejše. Umirjen in nežen Paulov vokal te mimogrede popelje v skrivnostne sfere vzhodne filozofije, mitologije in religije, fenomenalno pa te na realna tla pribije Tymonov growl, ki fantastično zaključuje celoto benda in se je odlično vklopil kot novi prišlek ter več kot dostojno zamenjal Tonyja Teegardena. Evolutionary Sleeper zveni v živo naravnost spektakularno in s sapojemajočim riffanjem gotovo spada med enega boljših komadov Cynic. Uigranost in usklajenost benda je na takem nivoju, da bi ga lahko zavidal vsak bend, sploh potem ko slišiš rušilno bobnanje hobotnice Reinerta, ki znova in znova dokazuje, da gre za enega najboljših bobnarjev sploh. Ali, kot se je slikovito izrazil Buco: “Reinert za zajtrk žre metronome!”. S How Could I… so nas Cynic popeljali na kultni Focus, z zaključno trojko s Traced in Air pa so fantje dokazali, da gre z novo ploščo za verjetno najboljši izdelek letošnjega leta, ki, pa naj je še tako neverjetno, po zrelosti zlahka prekaša tudi veliki Focus. Edina slaba stvar Cynic nastopa je bila kratkost, saj so igrali le dobre pol ure, žal pa so iz setliste odstranili dva komada s Focusa, ki so ju igrali na prejšnjih datumih turneje. A nič ne de, pri Cynic je kvaliteta vedno pred kvantiteto in Cynic v pol ure ponudijo več kot marsikateri bend v uri, dveh. In prerojeni Cynic obljubljajo, da bodo tokrat ostali za več kot en album. “We Claim This Space!”
Za fantastičen zaključek pa še ena večjih metal zasedb zadnjih nekaj let, švedski mojstri progresivnega ekstremnega metala, Opeth. Brezkompromisno so za sam začetek vžgali z ubijalsko Heir Apparent, ki prihaja z novega albuma, Watershed, verjetno najuspešnejše plošče za bend dosedaj. V trenutku so Opeth ustvarili peklensko in demonsko atmosfero, ki so jo z dobrim lightshowom le še nadgradili. In brez usmiljenja takoj v rušilno The Grand Conjuration. Opeth so v živo prav gotovo definicija perfekcije, prav vse je odigrano s švicarsko natančnostjo, menjava enega ključnih članov preteklosti Opeth, Petra Lindgrena, ki ga je na kitari zamenjal Fredrik Akesson, pa se prav nič ne pozna. Ravno nasprotno, Akesson se je v bend vklopil več kot odlično. Za bobni pa velikega Martina Lopeza že drugo leto zapored uspešno zamenjuje Martin Axenrot. A oči so pri Opeth koncertu uprte v masterminda zasedbe Mikaela Akerfeldta, ki stoji na mestu vokalista in kitarista. Prav osupljivo je videti kako Mikael v živo z lahkoto zamenjuje brutalne growle in umirjeno, melanholično čisto petje. Povrh vsega pa je Mikael pravi stand up komik, ki z lahkoto v krohot spravi še tako veliko dvorano. Akerfeldt si je tako publiko privoščil s temle dialogom med njim in občinstvom; Mikael: This song is about love and… / Publika: “The Drapery Falls!” / Mikael: “No, that song is about buying hot dogs. As I said, this next song is about love.” ali pa; Mikael: “I used to dance on Scorpion’s songs with my chicks…Yeah, that’s right, I said chicks, not chik. I had many of them, back when I was still young and handsome…” / Nekdo iz publike: “You still are!” / Mikael: “Yeah, I know, I just didn’t want to say that for myself.” Opeth so dokazali, da komada z novega albuma v živo zvenita fantastično, predvsem The Lotus Eater, ki ga je unikatno slišati predvsem zaradi z blast beati podprtim čistim vokalom. Mirna Hope Leaves z Damnation je v dvorani pričarala prelepo, romantično atmosfero, demonski zaključni trojček pa je dokazal, da Opeth tudi z ekstremnim metalom mislijo še kako resno. Žal pa so bili tudi Opeth s slabo uro in četrt dokaj kratki, a k sreči tudi oni v maniri Cynic tudi v tako kratkem času ponudijo ogromno.
Za zaključek pa le to: Cynic v kombinaciji z Opeth so bili koncertni vrhunec leta, vsaj zame pa Cynic tudi najboljši koncert moje “koncertne kariere”. Le poglejte jih (tudi Opeth) takoj ko bojo kje v bližini! P.S.: Hvala moji boljši polovici za vse 🙂
Fotografije: Nina Grad
Setlista
Cynic setlista: 1.Nunc Fluens 2.The Space For This 3.Evolutionary Sleeper 4.How Could I… 5.Adam’s Murmor 6.King of Those Who Know 7.Integral Birth Opeth setlista: 1.Heir Apparent 2.The Grand Conjuration 3.Godhead’s Lament 4.The Lotus Eater 5.Hope Leaves 6.Deliverance 7.Demon of the Fall 8.The Drapery Falls
Galerija slik
