Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Piazza Unita d'Italia / Trieste (Trst) / Italija
Datum koncerta: 01.08.2009
Število obiskovalcev: 3
Cena karte: 0,00€ (prost vstop)
Čovek doživi marsikaj v svoji karieri obiskovanja koncertov, a da se prikažejo legendarni progresivno psihadelični space jazz fusion rock odbitki Gong praktično tik pred tvojimi durmi ter ti odigrajo dve uri svoje glasbe povsem zastonj, predstavlja dogodek enake verjetnosti, kot je ta, da te zadane vesoljni komet v čelo blesavo. Pravzaprav je šlo za posebno čast biti del tega spektakla na velikem trgu združene Italije (Piazza Unita d’Italia), ki je privabil nenadejano veliko število obiskovalcev, kakih 2500. Stoli so bili malo po deveti uri zvečer praktično povsem zasedeni. Človek bi mislil: “Kdo za vraga še pozna in posluša Gong?”, a pripadniki starejše generacije, od 50 pa navzgor, so se resnično izkazali, da so očitno med njimi še vedno pravi ljubitelji glasbe, ki se niso vdali zapečkarstvu in obveznemu gledanju osladnih in cenenih večernih nanizank.
Francosko britanska naveza Gong je nastala po spletu okoliščin že leta 1967. Osvežimo na hitro spomin. Avstralca Daevida Allena, kot dela zasedbe Soft Machine organi reda ne spustijo na območje Velike Britanijo, zaradi neurejene vize, ta zato ostane v Parizu in osnuje z Gilli Smyth Gong. Skupina se je tako vse do danes skozi mnogo formacij, ki ji jim je botrovala mnogokratna potreba po adaptaciji naziva Gong, prebila in obstala. Dejstvo je, da Gong srečaš na našem koncu Evrope silno redko. Če že nastopijo, nastopijo na severu Evrope, v Franciji, pa Veliki Britaniji in konec. Se pravi tam, kjer je glavna baza njihovih fanov.
Gong so prispeli v Trst s postavo, originalnih in dolgoletnih članov Daevid Allen (kitara, vokal), vesoljna žvižgavka Gilli Smyth, Steve Hillage (kitara), Hillageova življenjska družica Miquette Giraudy (synthesiser, spremljevalni vokal), ki jim pomagajo Dave Sturt (bas kitara, spremljevalni vokal), Chris Taylor (bobni, spremljevalni vokal) in vsestranski Theo Travis (saksofoni, flavta).
Skupina je reafirmirana in se spogleduje znova s prapočelom pridige svoje glasbene vsebine. Vesoljni psihadelično eksperimentalni rock, ki ga nekako zaznamuje diafazon albumov “Camembert Electrique” (1971) in famozna “Radio Gnome” trilogija albumov “Flying Teapot”, “Angel’s Egg” in “You” (1974). Koncertni repertoar se je temu primerno posvetil odrskemu oživljanju tega obdobja, kar je seveda lahko pomenilo le eno. Veliko zadovoljstvo vseh gorečnežev glasbene odbitosti te nekdanje prave anarhistične komune! Pojava Gong je s svojo ekstravagantnostjo in bizarnostjo seveda v trenutku izzvala revolt nezmotljivih kvazimoralistov službe Velikega brata, ki silijo maso k obči tlaki sivomišje praznine.
Naposled smo lahko užili kanček unikata te izvirne Gong provokacije. Pred tem pa se je bilo treba prebiti še preko 25. minut nastopa ene izmed mladih italijanskih skupin. Ti so igrali nekakšen indie rock, z vsebino, katero osvoji neuki posameznik tega planeta v petih minutah. Kdo danes omogoča skupinam izrazne praznine generičnega pogrevanja in s tem torture mehanoreceptornih organov slušateljem nastope? Kriminal. Hlipajoči samemusebismileči “ColdPlay” vokal v spremljavi izmenjave “težkih” treh ali štirih akordov, v lenobnem zobanju in zibanju lastnega repertoarja. Nič od nič. Ne pop, ne rokc, ne punk, ne alter, ne…. Praktično v eni povedi: “Plavanje v živem pesku!”
Ob 21.30 so se nas mladeniči usmilili in prenehali igrati (žal nisem uspel ujeti imena italijanske rock zasedbe), tehniki pa so potrebovali 20minut da so pripravili oder za nastop skupine Gong. Prva sta na oder prišla partnerja Steve Hillage in Miquette Giraudy in nas odpeljala v uvodno Escape Control Delete. Ni dolgo trajalo, ko se je zavrtelo tudi ritemsko kolesje, ko je pristopil na saksofonu še Teo Travis in skladba nas odpelje na prizorišče preprostega rockovskega ritma, a z energijo, ki bi lahko koga opomnila tudi na “krautrock”. Precej presenetljiv začetek. Gre za novi komad, prihajajočega albuma “Gong 2032”. Ta album predstavlja neposredno navezavo na Radio Gnome trilogijo in zato je sinteza starih skladb iz obdobja 1971 – 1974 ter novega albuma, ki izide v septembru letos, na repertoarju pomenila v slogovno izraznem smislu, kot tudi na integralna imena Gong ekipe, povsem logično in okusno kombiniranje. Gong se vračajo, “pre-Shamal” Gong.
Sredi skladbe se prikaže na odru Daevid Allen. Srebrno lasi možakar, na glavi ima poveznjeno pokrivalo čarovnika Merlina, na sebi karirasto pižamo. Stoječ na trhlih nožicah, kitaro “vihteč” v trhlih ročicah. Je kje še kdo bolj suh in preščipnjen kot pajek Allen? Na planetu Gong gotovo. 71. Letni gospod z bujnim lasiščem, brez sapice demence. Da si Gong se pač ne smeš postarati. Posebej v primeru Gong. Takoj je bilo jasno, da je Allen kanalizator vsega gibanja, vse esence, vse biti skupine. Naveza Hillage, Travis, Giraudy je gradila osnovo v katero se je karizmatični Allen brez strahu naslonil, da ponudi svoj ekstravagantni obraz. Nekje na sredi skladbe je odvrgel svoje škratovsko pokrivalo in z velikim veseljem pristopil k “glissando” izzivanju svoje kitare, pri čemer prime v desnico Allen kar ročico tremela in drsi po vratu. V tem mu tudi Hillage ni ostal dolžan – to je pač še ena Gong tipičnost. V naslednji točki Tic Toc, ki jo lahko slišimo na albumu “Live au Bataclan” se na oder priziblje še madam Gong Gilli Smyth, da spusti svoj presunljivi edinstveni krik, ki se kot ulit prilega popolnemu odklopu te nore “psiho space” vožnje v čajniku!
Oder je bil velik, razkošen , še posebej pa je nadgrajevalo vzdušje, odlično pripravljena, bujna odrska razsvetljava, ki je tako prispevala pomemben element k dvourni kreaciji edinstvenega Gong sveta. V ozadju psihadelične projekcije, ki so usklajene s sporočilnostjo posameznih skladb repertoarja, tudi niso manjkale. No ta repertoar je pač v grobem pomenil, da so bili nocojšnji Gong bližje ljubiteljem Hawkwind, kot Soft Machine. Seveda s tem ni bil jazz element povsem odstranjen iz pridige, je pa bil npr. Hillage potisnjen v precej večjo vlogo statista, kot sem sam pričakoval. Na treh ali štirih točkah je opozoril na svoj unikat, kot kitarist umetnik, ko je skozi solaže svojevrstne distorzije, ostro poudarjene odmevnosti, ponudil vpogled v svoje mojstrstvo. Večino časa pa so Gong v instrumentalnem smislu, prebili znotraj komunikacije obeh kitar Allena in Hillagea ter Travisovih pihal. Mnogokrat spakljiva komunikacija, povsem eksperimentalno psihadeličnne glasbene navržbe, z močnim priokusom spontanosti in momentom presenečenja. Zlasti se je to poznalo na delih skladb, ki so bile razpotegnjene v daljše “jammanje”, ki pa je delovalo v ponavljajočih motivih ujetega ritma, s krepkim poudarkom na sintetizatorskem vzorčenju (ponavljanje določenih sekvenc) hipnotično izkušnjo.
Poleg norih motivov na platnu ozadja, ki so zajemali vso možno ponudbo različnih čajevih zvarkov planeta Gong, do vožnje v Čajnikih in iskanja stika z različnimi vrstami religije (od Majevske do budizma), je seveda precej humorja na oder prinesel sam Allen s svojo pojavo. V novi skladbi skupine Wacky Baccy Banker, nekoliko trši, celo punkoidno nastrojeni Gong zgibanki, je najprej povprašal občinstvo kakšen je prevod angleške besede “Wanker” (“drkač”) v italijanščino. Nihče se ni upal povedati te skrivnosti v publiki, a so vsi v trenutku vse doumeli in razumeli, ko je Allen posvetil skladbo “drkaču”gospodu Silviju Berlusconiju ter bruhnili v smeh. Nadalje je Allen zabaval prisotne s svojo črno majico na kateri je pisalo “Nobody knows I’m A Lesbian”, še posebej pa je predramil občinstvo, ko se je na odru pojavil v srebrno oprijeti opravi križanca med Spockom in Davidom Bowiejem iz videa Heroes, z obveznim spiralastim pokrivalom. Ali je spirala pokrivala pomenila spermijev repek, ali podaljšek drugega “g”-jav besedi Gong, ve seveda samo Daevid Allen, medtem ko je stružil s svoj novi glissando v Oily Way. Prav v tem delu je koncert doživljal svoj vrhunec, saj je skupina marširala skozi cvetke Radio Gnome trilogije in oživljala zlato dobo brezbrižnega umetniškega izrazoslovja v rocku iz prve polovice sedemdesetih let. Italijanska publiko so tu Gong v celoti pridobili na svojo stran in ljudje so se povsem natlačili v prostor med ograjo in prvo vrsto stolov.
Enkratna in neponovljiva zmes odličnega igranja, ki zahteva zelo detajlno naostrena ušesa in lastno prisebnost vseh akterjev na odru, da vseskozi vedo, kaj počnejo tvoji drugi kolegi na odru, z konkretnim odmerkom porogljivosti in ekstravagance, neustrašne provokacije, izzivanja v raziskovanju ter odkrivanju novih glasbenih dimenzij, zabeljene z unikatnim Gong idealizmom, ki je ponudil zgoščen, poln zvok, v katerem je sleherni trenutek, sicer tudi kompleksneje oblikovanih motivov, kreiral povsem jasno in nezmaličeno manifestacijo edinstvene glasbene energije te pridige. Skupina je po glasnih ovacijah prišla odigrat obvezni dodatek ter nagradila vse oboževalce še s klasiko Tropical Fish/Selene iz albuma “Camembert Electrique” (1971).
Ta nastop je ponudil vpogled v vitalno ekipo izkušenih starih lisjakov, v kateri je seveda glavnino zmagovitih točk odnesel prav silno karizmatično utrgani Daevid Allen, ki ostaja še naprej glavni motor skupine. Gong, ki so dan pred tem nastopili v Kataniji, mestu na Siciliji, so tako v Trstu zaokrožili svoj krajši izlet po Italiji. Sledi teden dni odmora, potem pa nastopi po festivalskih prizoriščih severne Evrope. V septembru izdaja albuma “Gong 2032”, ki je napoved leta združitve planetov Gong in Zemlja ter potem v novembru turneja po Veliki Britaniji. Nastop nas je prepričljivo posrkal s svojo edinstveno magijo za dve uri v svet planeta Gong. To je bil njegov namen. V polnosti realiziran. Ostaja obveza za vse glasbene gurmane, še posebej po dokazilu, da skupina v zreli fazi obstoja, doživlja svojo novo pomlad.
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista
1. Escape Control Delete 2. You Can’t Kill Me 3. Tic Toc 4. Dynamite: I Am Your Animal 5. Digital Girl 6. Yoni Poem 7. Dance With The Pixies 8. Wacky Baccy Bankers 9. I Niver Glid Before 10. Flute Salade 11. Oily Way 12. Outer Temple 13. Inner Temple 14. She Is The Great Goddess 15. Master Builder 16. Tri-Cycle Gliss 17. You Never Blow Your Trip Forever —dodatek— 18. Tropical Fish/Selene
Galerija slik
