Avtor: Urban Bolta
Kraj: Gala Hala / Metelkova / Ljubljana
Datum koncerta: 31.07.2009
Število obiskovalcev: 200
Cena karte: 15 €
James Rivera je iz besed prešel na dejanja. O čem govorim? Konec maja je kranjski Bazen gostil ameriške speed metalce Helstar s frontmanom Jamesom Rivero na čelu. Na omenjenem koncertu je preko vsej mej hvalil našo domovinico in obljubil, da se v najkrajšem času vrne nazaj. In ker beseda dela dolg, je iz Jamesove strani prišlo do ponovnega obiska Slovenije, tokrat s čisto drugim projektom. V organizaciji dihurčkov je James ne samo na sončno stran Alp, pač pa tudi premierno v Evropo, na krilih Metalsteelov prinesel projekt, imenovan Sabbath Judas Sabbath. Kot že ime pove, gre za poklon dvema najvplivnejšima heavy metal skupinama, Judas Priestom in Black Sabbathom, ki sta v sedemdesetih s številnimi izdajami izoblikovali omenjeni žanr in začeli s pisanjem nove povesti v knjigo rock’n’rolla. Kljub temu, da imajo tako Judas Priest kot tudi Black Sabbath za sabo že štiri desetletja delovanja, je oboje moč v živo videti še dandanes. Ker pa je omenjena priložnost dokaj redka in pogojena tudi z določenimi časovnimi in finančnimi preprekami, smo se mladci za en večer predali zelo spodobnemu ekvavilentu omenjenih heavy očakov. Metelkova je torej na prvi avgustovski dan ponudila priložnost, da skozi oči Metalsteelov z Jamesom Rivero na vokalu podoživimo najboljše, kar so nam Sabbathi in Priesti zapustili. Večer nam je ponudil tudi dvoje ogrevače, kot prvi so nastopili Scepsis, sledili pa so Rockline-u že dobro znani Shutdown.
SCEPSIS:
Malo čez pol deveto zvečer je na oder popolnoma samevajoče Gala hale stopila koroška štiričlanska naveza, ki sliši na ime Scepsis. V trenutku začetka špila, ko je v prostoru končno začelo ropotati, se je tok najbolj zvestih metalcev iz cele Metelkove preusmeril v notranjost Gale, ki je bila priča pravem death – thrash šusu! Scepsis so na noge postavili člani dveh izmed trenutno vodilnih koroških metalskih skupin, thrasherjev Thraw in pa že nekoliko bolj death metalsko usmerjenih Wartune. Gre torej za stranski projekt, ki je namenjen izključno igranju priredb, in posledično pravi vojni pod odrom, ki jo vsem znani štiklci povzročijo. Kakih 50 razgretih glav je bilo priča old school komadom, ki so že tako vroč prostor še dodatno ogreli. Vokalist Tilen, ki je zadolžen tudi za igranje bas kitare, se je pokazal v perfektni luči, v sebi namreč skriva tudi frontmanske poteze, ki pa pri Wartune, kjer je zadolžen zgolj za igranje bas kitare, ne pridejo na plano v tolikšni meri. Tilnov brat Domen in Wartune kitarist Domen imata pri Scepsis vlogo ubijalskega kitarskega dvojca, bobnarske palčke pa spretno vihti Thraw bobnar Bubba. Energija, ki so jo fantje izžarevali na odru, se je kot ogenj širila med dolgolasce spodaj, kjer se je plesalo po taktih Pantere, Slayer, Death, Sepulture in podobnih ustvarjalcev večnih klasik. Old school do groba! Korošci so bili spodobno pol urno ogrevanje pred nadaljevanjem programa, ko so na vrsto prišle nekoliko nežnejše heavy melodije.
SHUTDOWN:
Novogoriški heavy metalci, ki so maja nastopili na Rockline festu II., le dan pred nastopom, katerega opisujem, so ga na Primorskem žgali skupaj s Pomarančo in še nekaj drugimi bandi, tokrat pa so svojo vizijo hard’n’heavy rolla znova ponesli v Ljubljano. V glasbi fantov s Primorske je čutiti globok odtenek hard rocka osemdesetih, ki so ga dodobra pregnetli, kot rezultat pa lahko slišimo zmes ravnokar omenjene zvrsti s heavy metalom, z izrazito melodičnimi kitarami, iz katerih zvok iztiskata Dominjo kot glavni in Murva kot ritem kitarist. Odrska igra sloni na plečih vokalista Egzija, ki bi ga s svojo pričesko skorajda lahko zamenjali z Dee-jom Sniderjem (Twisted Sister) – pri Shutdown je torej prisotno tudi rahlo spogledovanje z glamerskim stilom, pa ne samo pri Egziju, tudi pri ostalih članih. Dečko med komadi ves čas rahlo varira s svojim glasom, tiste najvišje lege, ki so skorajda obligacija v heavy metalu, pa so mu še nedosegljive. Band sestavljata še bas kitarist Dafo in bobnar Pejc, ki sta svoje delo zopet opravila z odliko. Poleg avtorskih komadov, katerih smetana sta zaenkrat komada Valkira in Križarji, ki ju vedno zaigrajo za špico svojega nastopa, so predelali tudi Judas Priest klasiki Diamonds and Rust ter Living After Midnight. Pri slednji so nekoliko zapacali refren, vendar to ni pokvarilo super nastopa in plus točke, ki so jo dobili pri meni.
Majhen minus gre na račun “žejnih” metalcev, ki so – ne govorim o vseh, pač pa o dobršnem delu njih – raje srebali pivo svoje priljubljene znamke pred vhodom v halo, kot pa da bi z vzpodbujanjem izpod odra podpirali obetajoč mladi up slovenske heavy glasbe.
SABBATH JUDAS SABBATH:
Po uvodu v obliki dveh predskupin je naposled napočil čas za finalno dejanje, zaradi katerega smo se na lep soboten večer sploh zbrali. Točno petnajst minut do enajstih so na oder prikorakali Beny, Matej, Rok in Daša, se po njem razporedili, vsak je prijel za svoj inštrument in že se je nastop večera začel odvijati. Z zanimanjem smo pričakovali, kako si je James Rivera zamislil celoten “Sabbath Judas Sabbath” projekt. Kolikšna bo prisotnost Priestov, kolikšna Sabbathov? Bo izbiral zgolj največje klasike, ali bo vključil tudi katerega izmed manj znanih del? Ozzy, Dio, Martin – se bo poklonil vsem pomembnejšim Black Sabbath vokalistom? V zraku je bilo moč zavohati nešteto podobnih vprašanj, na katere smo dobili odgovor v naslednjih dveh urah večera.
V trenutku, ko so prostor zapolnili zvoki inštrumentov Metalsteela, je bilo jasno, da so začeli s Judas Priest komadičem. Venomer je bilo že iz uvodnih taktov moč ugotoviti, ali gre za ene ali druge velikane. Počasni in morbidni doomerski Black Sabbath proti razpoznavnim, mnogokrat razgibanim in mnogo hitrejšim Judas Priest riffom. Ni se bilo treba dolgo spraševati, že je bilo kristalno jasno, da je uvodna skladba Judas Rising, ki so mu metal bogovi namenili čast uvodnega komada že na albumu Angel of Retribution (2005). Po nekaj uvodnih momentih skladbe se je domačinom na odru pridružil še sam James Rivera, nizkorasli gospod z dolgimi skodranimi lasmi in nasmeškom na obrazu, in tudi sam začel svoje delo. In to kako! Tudi tiste najvišje vokalne lege Riveri ne delajo prav nikakršnega problema, primerja se ga lahko celo z Robom Halfordom v najboljših letih! Uvodni Judas Rising je sledila precej mlajša Painkiller (1990) cvetka Night Crawler, nato že drugič ta večer Diamonds and Rust, ko je prišlo do manjše nevšečnosti. Daši je počil bas boben, ker pa solidarnost med metalci ni tuja, je eden izmed prejšnjih dveh bandov oziroma njihov bobnar pomagal popraviti nevšečnost. V tem času so se kot improligaši (beri povezovalci) izkazali Beny, Rok, za nekaj šal pa je poskrbel James. Ravno ko je publika padla v magični Judas Priest sen, ga je – po odpravljeni težavi pri bobnih – že prekinil prvi Sabbath dragulj – Turn Up the Night, napisan za časa Diotovega delovanja.
James Rivera je svoji vokalni legi vseskozi malce spreminjal ritem, narekoval ga je igrani pesmi primerno. Pri J. Priest taktih je venomer odpel nenormalno visoko, kot bi poslušal ponovno Halfordovo vokalno rojstvo, medtem ko je pri B. Sabbath klasikah svoj napev precej znižal, še vedno pa je bil za svetlobno miljo nad brundajočo Ozzy Osbourne linijo. Metalsteel vokalist Beny se je tokrat posvetil zgolj igranju kitare, poslu, katerega je nekaj let v bandu že opravljal, ko je za vokal skrbel Alex, s katerim so se pozneje razšli. Standardno sredino odra, kjer ponavadi Beny kraljuje, je, kako tudi ne, prepustil Jamesu Riveri, sam se je pomaknil na levo, desno od Jamesa je strune mučil drugi Metalsteel kitarist Rok, nekako v drugi liniji je zadaj za udarno trojico bas kitaro preigraval Matej, povsem v ozadju pa je seveda po svojih ljubljencih (bobnih, kakopak!) razbijala Daša. Kako odlična spremljava so bili Metalsteel – Riveri se je verjetno srce kar topilo od sreče! Cel koncert so oddelali brez ene same napakice, nenormalna ugiranost – fantje in punca so morali za ta večer nedvomno imeti kilometrske priprave ter sto in eno pretočeno kapljo znoja! Kapo dol za to! Tudi najšibkejša točka banda, bobnarka Daša, je delo opravila zelo solidno.
Publika je norela, sodelovala, s ploskanjem vzpodbujala in bodrila igralce na odru. Energija se je torej prenašala na obe strani. James je sprejel Slovenijo, naša publika je sprejela Jamesa. Tudi tokrat je preko vseh mej hvalisal našo državico, na dušo pa je prisotnim pihnil tudi s priznanjem, da je Cocta boljša od Coca-Cole. Hehe, kako prav ima. Gala hala je zaradi svoje domačosti prostor, kjer bandu ni težko dihati kot eno s publiko, in že ena iskra v obliki vsem poznane skladbe je dovolj, da se veselica razplemti. Žal to na plan prinese tudi malo manj prijetne dogodke, ko v naših koncertnih krogih vsem znane metalske face skačejo na oder ter s kaskaderskimi vložki po njem zelo očitno pri petju motijo samega Rivero. Takih trenutkov niso bili veseli ne Metalsteeli, ne Rivera.
Prisotni na sobotnem heavy večeru smo bili priča interpretaciji komadov The Green Manalishi, Metal Gods (pri slednjem so pri refrenu svoj glas Riveri posodili Metalsteel kitaristi), Hell Bent For Leather ter obveznima Hellion in Electric Eye. Mešano, v menjajočem se vrstnem redu, so “Sabbath Judas Sabbath” postregli tudi z Neon Night, N.I.B., Heaven and Hell, Children of the Sea, War Pigs. Že samo malo podrobnejše seciranje odigranih skladb nam jasno pokaže, da so glede na dolžino staža Ozzy-ja oziroma Diota pri Black Sabbathih prevladovale predvsem “Dio years” skladbe. Naj spomnim, Ronnie James Dio je sodeloval le na dveh studijskih albumih – Heaven and Hell (1980) in Mob Rules (1981). Čisto za konec, že v bisu, je napočilše slavnostni dogodek za Metalsteele! Družno z Rivero so odigrali njihovo himno Heavy Metal is Our Religion, kar si vsekakor lahko štejejo v veliko čast!
Ne samo poslednji komad, cel koncert je bil za Medvoške heavy metalce brez končka dvoma super izkušnja, stopnica več v njihovi karieri in nova motivacija za nadalnje delo. Rivera je obljubil, da bo v isti postavi zaokrožil po stari celini, kjer bo lahko na Medvodčane prenesel prenekatero svojo izkušnjo iz bogate kariere.
Set lista je bila pestra, večina je bila z izborom zadovoljna, nekateri pač ne. Vsak obiskovalec sicer lahko kot iz topa izstreli pet komadov , katerih je želel slišati, a mu fortuna ni bila naklonjena. Ampak, je sploh mogoče v zgolj sto dvajset minutni repertuar stlačiti vse uspešnice dveh skupin, ki sta krojili heavy metal glasbo.? Mislim, da je to nemogoče..
Fotografije: Miha Mally
Setlista
1. Judas Rising 2. Night Crawler 3. Diamonds & Rust 4. Turn Up The Night 5. N.I.B. 6. Children of the Sea 7. Green Manalishi (with the two pronged crown) 8. Neon Knights 9. The Lonely Man`s Revenge 10. Die Young 11. Beyond The Realms of Death 12. War Pigs 13. Metal Gods 14. Heaven & Hell 15. Hell Bent For Leather 16. The Hellion/Electric Eye 17. Sabbath Bloody Sabbath 18. Heavy Metal is Our Religion (Metalsteel skladba)
Galerija slik
