Manfred Mann’s Earth Band versus Uriah Heep v Muenchnu (2009)

Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik

Kraj: Tonhalle / Muenchen / Nemčija
Datum koncerta: 26.11.2009
Število obiskovalcev: 2500
Cena karte: 40,00€

Uriah Heep in Manfred Mann’s Earth Band skupaj. Dva legendarna benda. Prvi se kar redno pojavljajo na koncertnih odrih, drugi pač ne. Prvi z razlogom obeležitve 40. obletnice delovanja skupine, drugi, po nastanku nekaj krepkih let starejši, z razlogom, ki izhaja iz prejšnjega stavka. Pač ugotoviti je potrebno ali oboževalci še vedno obvladujejo tvoje hite. Manfred Mann’s Earth Band so zavoljo te smele kombinacije postavili pogoj, da nastopajo drugi po vrsti, kar naj bi pomenilo, da predstavljajo tako glavno atrakcijo večera. Odločitev je nekako logična, saj je pred nami nemška turneja. Manfred Mann’s Earth Band so sloveli v sedemdesetih v Nemčiji za bolj priljubljeno in popularno ime kot Uriah Heep, vsekakor pa so Nemci, v mestnem kulturnem centru Kunstpark Ost, že zavoljo redkejših nastopov Manfred Mann’s Earth Band, to pot resnično maksimalno zapolnili muenchenski Tonhalle.

Skupini sta definirali svoji minutaži na 80 minut (vsaka). Uriah Heep, so tako sklestili 20 minut s samostojnih nastopov trenutne “Celebration” turneje, ali drugače povedano pet skladb. Nemška natančnost je prignala omenjene natanko ob 20.00 uri na oder. Kot je zabeležil že obisk skupine letos na Dunaju (RockLine reportaža TUKAJ), dne 17.11.2009, Uriah Heep ne preigravajo na novi turneji le svojih največjih hitov, pač pa ostajajo še vedno naklonjeni najnovejšemu studijskemu dosežku “Wake The Sleeper” (2008) – RockLine recenzija TUKAJ.

Hvala bogu, je Tonhalle dvorana kot se spodobi, za razliko od miniaturne dvoranice Szene na Dunaju, kjer glavno mešalno mizo, zaradi pomanjkanja prostora namestijo na balkonu.  Zato smo užili to pot lahko odlične zvočne razmere. Sicer zelo predvidljiva set lista je v začetku postregla z eno samo popestritvijo in sicer skladbo Return To Fantasy, ki jo zasedba od leta 2002 na koncertih ni več izvajala. Drugače po starem. Dve z zadnjega albuma, dve najnovejši s posebnega albuma “Celebration – 40. Years Of Rock” (2009) – RockLine recenzija TUKAJ, ostalo pa dejansko material, ki definira poanto skupine in ki ga Uriah Heep pač obvladujejo v mezincu leve roke. Zato so pristopili povsem sproščeno, povsem običajno, povsem standardno. S takšnimi aduti v rokavu, pač težko razočaraš in enormna kilometrina pač botruje rutini velike koncertne izkušenosti.

Vse je med nastopom to pot funkcioniralo v mejah normale, v diafazonu standardnih pričakovanj današnjih Uriah Heep koncertov, ki generirajo optimalno reprodukcijo koncertnega zvoka zasedbe. Opazka je bila ena sama samcata. Vokal Bernieja Shawa je bil v zvočni sliki  skozi koncert kanček prepotiho nastavljen. Načeloma poslušalec shaja s tem dejstvom brez hujšega obremenjevanja, a ta manjša nevšečnost je prihajala do izraza zlasti v delih skladb, kjer večdelna vokalna spremljava obleče osnovni vokal Bernieja Shawa. V delih kot je recimo refren skladbe Sunrise, si Berniejev vokal tako komajda razločil, lahko pa si dobil nedvoumno potrditev da najvišje harmonije, ki izvorno pripadajo Kenu Hensleyu danes pri Uriah Heep odpoje basist Trevor Bolder. Za pevca je bilo to seveda moteče. Tako se je pripetilo v prehodni repeticiji verzov naslova skladbe “Angels walk with you”, na točki, kjer se zasedba popolnoma umiri in vleče skladbo naprej le Berniejev vokal v spremljavi Trevorja Bolderja to, da sta vokala v zvočni razporeditvi delovala enakovredno. Bernie se žal ni mogel več zadrževati, zato je potem, ko je odvozil verz do konca, teatralno zamahnil z roko, usmeril oster pogled preko dvorane na tonskega tehnika Iana ter enkrat več teatralno zamahnil proti njemu z desnico, kot da bi ustrelil s pištolo. Poparjeni pevec se je za nekaj trenutkov odmaknil s sija žarometov ter se za kratek čas zaklepetal z enim od tehnikov skupine na skrajni levi strani odra, potem pa se vrnil nazaj na prizorišče, kot da se ni zgodilo nič.

Sicer pa vrhunca znova Gypsy in Free Me. Ljudi v dvorani sta obe naravnost odkatapultirali v zrak. Tako kot ob koncu preverjeni in obvezni Easy Livin’ ter Lady In Black. Slednjo je Mick pospremil z daljšim čustvenim nagovorom, v katerem se je zahvalili prisotnim za podporo skozi vsa leta Uriah Heep kariere. Zasedba se loti še Lady In Black, potem pa odrine z odra. Zanimivo je bilo opazovati, kako je uradni merchandise zasedbe Uriah Heep s sekunde v sekundo hitro kopnel s prodajne poličke, kar je pomenilo, da so se Uriah Heep kmalu po koncertu že odpravili sledeči koncertni lokaciji naproti. Mimogrede, Uriah Heep so pridrveli pred Tonhalle ob 14 uri in 37 minut, kolikor je pokazala moja ura. Ravno v tem času nekje, sem tudi sam prikolovratil patruljirati na prizorišče.

Sledi dolgih 45. minut čakanja. V dvorani postaja neznosno vroče, soparno, količina izdihanega zraka se povečuje z minute v minuto. Predstavljajte si, da bi v takšnih razmerah ljudje za povrhu še kadili. Dvorana se še drugič nocoj zatemni. Na odru zavzamejo svoje položaje legendarni južnoafriški klaviaturist Manfred Mann (klaviature, vokal), ob katerem mu delajo družbo zvesti ustanovni član skupine Mick Rogers na kitari, basist Steve Kinch (član zasedbe od leta 1986, oziroma s plošče “Criminal Tango”, pa navzgor), izkušeni bobnar Jimmy Copley (v karieri med drugim sodeloval z Jeffom Beckom, Ianom Gillanom, Rogerjem Gloverjem, Glennom Hughesom, Paulom Youngom, Tonnijem Iommijem, Paulom Rodgersom in Go West) in povsem sveže ime, pevec, ki je prispel iz zasedbe Go West šele sredi oktobra letos k Manfred Mann’s Earth Band, gospod Peter Cox.

Skupina je to pot skoparila s svetlobo. Raje rečem, da je bila zelo varčna. Pravzaprav sta se snopa bele svetlobe ustavljala le na pevcu Petru Coxu in kitaristu Micku Rogersu, medtem ko je občasno sapica modre ali vijolične obliznila tudi basista Stevea Kincha. Manfred Mann je znova pokazal svojo veliko nenaklonjenost koncertni fotografiji. Že v času vseh tonskih predpriprav, je eden od roadiejev “tolkel” z enim od stojal za mikrofon po reflektorjih usmerjenih na klaviature, tako da so ti kasneje svetili pred klaviature (med koncertom). Sam Manfred se po ustaljeni navadi skriva za tremi policami tastatur. Torej zahrbtnega kompleksa, ki ga je prepričal, da je docela nefotogeničen, očitno vse do danes še ni uspel povsem preboleti. Vendar, da ne skrenem s poti. Bistvena je glasba.

Skrivnostni kvartet je skozi uro in dvajset minut le tiho opravljal svoje delo. In ponudil mnogo veselja. Sleherni uvodni del, sleherni vhod v solistično točko Manfreda Manna so ljudje gromko in z ovacijami pozdravljali ter se prosto predajali kreaciji enkratnega Manfred Mann’s Earth Band sveta. Možje so nizali hit za hitom, lepo pa je presenetila vključitev skladbe Captain Bobby Scout s prvenca “Manfred Mann’s Earth Band” (1972). Veliki mojster mini mooga je deloval brez napake v reprodukciji zvoka največjih klasik med katerimi se človek kar težko odloči, katero bi izbral za koncertni vrhunec. Poleg tega je Peter Cox kaj hitro potrdil, da je pravšnja izbira za skupino, ko je načel koncertni šov s Spirits In The Night (eno od skupno kar treh Springsteenovih priredb tega večera) s svojim blago raskavim, a sočno toplim vokalom, neobhodne soul pričeske. Morda v izrazu in barvi ne tako eksploziven, kot predhodnik McCalla, a zato toliko bolj prefinjen. Kljub temu pa bo tudi Cox težko nadomeščal obutev Chrisa Thompsona.

Poleg Manfreda Manna je v skupini človek, brez katerega si zvoka zasedbe ne gre predstavljati seveda Mick Rogers. Ta odlični kitarist (in pevec!) je svoje mojstrstvo razkazoval z neverjetnim “timeingom” oziroma izredno čuječnostjo. Ko je Manfred Mann vskočil v daljše improvizacijske vložke, njegove tipične hoje, ki zaobjema združevanje vizije klasične narave z jazz fineso, ga je “kravatar” Rogers prefinjeno sledil s sočnimi akordi, naravno zvenečih barv. Ko je bil Mick na vrsti za to, da stopi v ospredje s solažo, je enkratno zapolnil zvok, zapeljal poslušalca preko izbranih figur s pretkanim stopnjevanjem vzdušja (Father Of Day, Father Of Night), svoje točke pa še kako zabelil s prepričljivim petjem (Father Of Day, Father Of Night). Ne nazadnje je bil Mick Rogers tudi prvi pevec Manfred Mann’s Earth Band (ob ustanovitvi skupine). V soliranju je izreden občutek za atmosferičnost Mick enkrat več potrdil s filigransko produkcijo zvoka solaž, ki so delovale resnično in skozi katere je les njegove Fenderice nekajkrat bridko zajokal. Rogers pazljivo odmerja tone in ne hiti nikamor z njimi. Izredno gode tudi njegovo vpletanje uporabe tremela v samo ogrodje solaž. Prednost daje kreaciji vzdušja. Na odru je jasno nekaj. Mick in Manfred sta pač rojena za skupaj. Zaznavata se odlično in to je tisto, kar prinaša resničnost in tudi danes pravo verodostojnost reprodukciji klasičnega Manfred Mann’s Earth Band materiala na odru.

Skupina je svoj nastop stopnjevala iz točke v točko, do emotivno nabitega vrelišča v zaključnem delu, za kar je v največji meri poskrbelo odlično razpoloženo občinstvo. Po krajšem psihadeličnem interludiju šefa Manfreda v She Was, se je ta prelil v veseljaško nagajivi motiv, ki je odprl Springsteenovo Blinded By The Light, ob kateri se je občinstvo znova konkretno pretegnilo pod odrom. Večinoma v temačni oder vdeti fantje, pa so za konec le pristopili k polnem izkoristek odrske razsvetljave, ko je oder prelila mavrična razsvetljava v njihovem mega hitu Davy’s On The Road Again in v katerem je Cox prepustil druga dva refrena brez strahu v celoti občinstvu, ki je dokazalo, da obvladovanja verzov Manfred Mann’s Earth Band klasik še zdaleč ni pozabilo.

Po uri in pet minut se je zasedba poslovila z odra. Ob slovesu si je Manfred Mann le naveznil svoj zaščitni znak – klobuk, ki smo ga pogrešali med koncertom. Gromke ovacije so pripeljale skupino še zadnjič na oder. To pot je ta morala odigrati Dylanovo Mighty Quinn. Tudi Mighty Quinn se je lahko pohvalila z intenzivnim srednjim delom, ki je bil v improvizacijah žmohtno razpotegnjen, skupina pa je pognala prisotne znova v zrak s kratkim vključkom osnovne kitarske fraze v Purple klasiki Smoke On The Water.

Človek ob koncu v ničemer ne zmore zatajiti enkratnih občutkov, ki ga napolnijo ob tako intenzivnih trenutkih pozitivne koncertne vibracije. Preprosto se je skozi nastop obeh skupin čutilo rajanje, neka vrsta praznovanja starih, zvestih oboževalcev, ki v srcu ostajajo mladi, kot tudi njihovi heroji na odru, ki dokazujejo, da sodijo na oder tudi v najzrelejših letih povsem izklesano ulito. Težko je primerjati obe skupini med seboj. Skupini, kot sta Uriah Heep in Manfred Mann’s Earth Band. Obe sta povsem iz drugega testa. A glede na občutek, so to pot Manfred Mann’s Earth Band po reakcijah občinstva odnesli prvo mesto. Preprosto jih je občinstvo težje pričakovalo na odru.

Da je Mick Rogers boljši kitarist od Micka Boxa, o tem ni treba niti razpredati, a energija, ki jo sevata obe skupini, sta si tako tuji med seboj, da primerjave niti niso umestne. Pri Manfred Mann’s Earth Band je zlasti kraljevala moč kombinatorike izredne kontrole organskih zvokov izvabljenih iz klasične Stratokasterice Rogersa z nostalgičnimi retro moog zvoki prekaljenega Manfreda Manna. Ta moment imenitnosti je tega večera nekako vzel primat čokato odsekanim riffom poante Uriah Heep in povsem opravičil pozicijo nastopajočih v izbranem vrstnem redu.

fotografije: Aleš Podbrežnik 

Setlista

URIAH HEEP: 1. Intro 2. Wake The Sleeper 3. Return To Fantasy 4. Only Human 5. Book Of Lies 6. Bird Of Prey 7. Corridors Of Madness 8. Wizard 9. Free Me 10. Sunrise 11. Free N’ Easy 12. Gypsy 13. Angels Walk With You 14. July Morning 15. Easy Livin’ —dodatek— 16. Lady In Black MANFRED MANN’S EARTH BAND: 1.Spirits In The Night 2. Castles Burning 3. Martha’s Madman 4. Captain Bobby Scout 5. Father Of Day, Father Of Night 6. Dancing in The Dark 7. Don’t Kill It Carol 8. Blinded By The Light 9. Davy’s On The Road Again —dodatek— 14. Mighty Quinn

Galerija slik