Avtor: Aleš Podbrežnik
Kraj: klub GMD (Generalmusikdirektion) / Graz / Avstrija
Datum koncerta: 27.01.2010
Število obiskovalcev: 400
Cena karte: 25,00€ (predprodaja) / 29,00€ (na dan koncerta)
Človeku se kar smeje, ko Living Colour podaljšajo evropsko turnejo za dodaten teden ali dva. Glede na izkušnje, da so njihovi koncerti v tujini vedno boljši kot v Sloveniji, z izjemo nepozabnega prvega obiska skupine v Ljubljani, davnega leta 1993 v Hali Tivoli (a to so bili drugi časi, karta pa je takrat znašala 1.200,00 SIT, kar je danes pičlih 5.00€), ostaja seveda obisk koncerta Living Colour v tujini, če je le mogoče, občanova vsakodnevna delavna obveza.
Na enaki graški lokaciji kot oktobra 2008, to je v klubu GMD (Generalmusikdirektion – čemu tako neimpresivno ime?, RockLine reportaža TUKAJ), v enakem sosledju obiskov, kot pred dvema letoma, ko je najprej padla Ljubljana (RockLine reportaža TUKAJ). Pravi “deja-vu”!
Sum, da se obeta znova boljši koncert v tujini, je bil torej povsem upravičen, saj so Living Colour na tej lokaciji v primerjavi z izkušnjo iz Ljubljanske Cvetličarne prted dvema letoma za kar pol ure raztegnili nastop in je njihova kemija delovala že takrat z mnogo večjo koherenco.
Po mojstrskem predvidevanju kolege Blaža, da ni predskupine in da pred deveto zvečer tam res nimamo kaj iskati, krenemo iz Ljubljane ob pol sedmi uri popoldne v Graz. Vožnja je minila v duhu pestrega klepeta, avto pa smo to pot z lahkoto parkirali kar pred klubom. In vseeno je ob 20.30 uri zunaj zmrzovala pred klubom vrsta nadebudnih obiskovalcev. Halo? Pri vsej avstrijski nezmotljivosti in gostoljubju? Pomešamo se v vrsto in zmrzujemo tudi mi z njimi. Zakaj o zmrzovanju? Ravno tisto noč so npr. na nekaterih lokacijah v Rusiji izmerili 59°C pod ničlo.
Ura je 21.25, ko se klub, ki se je nabil do polnega, to je s kakimi 400 obiskovalci, ovije v temo. Na oder vskočijo dobro znane silhuete. Vernon Reid (kitara), Corey Glover (vokal), Doug Wimbish (bas kitara) in William E. Calhoun (bobni). Z Middle Man pazljivo okušajo klimakterij, celo zadržano pogledujejo po prostoru. Seveda je zgodnji razgled na prostor kluba razodel z odra zavrto pozibavanje vselej premišljene avstrijske nravi in izgledalo je, da bomo priča zgolj rutinski igri.
Napak! Že v Middle Man, po sami odpiljeni Reidovi solaži, kot izdatnih vložkih vokalnih improvizacij Coreya Gloverja, je bilo čutiti, da je zasedba zaznala pravi ambient, v katerem lahko razvije kohezivno delavno kemijo in popelje koncertni dogodek v sam vrhunec. Zvok je bil odličen v klubu. Zanimivo je bilo, da je množica strnila svoje vrste kakih tri metre od odra, pa povsem do mešalne mize na drugem koncu, to je v skupni izmeri kakih 15m dolžine. Pravzaprav je bila tu masa neprehodna. Pod odrom pa si lahko našel dovolj prostora za divji “jamm” s skupino! Tudi sam sem se pomešal v ozadje, saj je znano, da Vernon rad navije zvok kitare do oglušujočih razsežnosti. Tri klasike takoj v začetku so potešile vse nostalgike, potem pa preskok na obilno predstavitev novega albuma zasedbe “The Chair In A Doorway” (2009) – RockLine recenzija TUKAJ.
Ne glede na vljudnost ovacij in zadržanost publike, je očitno prevesil tehtnico v prid totalnemu odklopu sam klubski ambient, odlične zvočne razmere, polna odrska osvetlitev, ki je bogatila vzdušje z mnogoterimi prelivi barvnih kolažev, kot posebnimi svetlobnimi učinki. Nemara je temu botroval tudi sam sprejem in ponudba (stopnja gostoljubnosti) organizatorja dogodka, da so se vsi ti atributi sešteli skupaj in prispevali levji delež k spektakularnemu razvajanju poslušalcev tega večera. Living Colour so bili namreč vroči in odlično razpoloženi. V novih skladbah so razvili izreden zvok zmetaliziranega zidu, ki je prekipeval zlasti v refrenih. Trenutek sprostitve naelektrenega vzdušja z zabavno Funny Vibe, pa je nadomeščala tudi vrhunska izvedba skladbe Flying, kjer je Vernon komaj čakal, da preklopi na čisti zvok kitare in se poda naproti funky blues sestavinam kitarskega vzorca, ki držijo pokonci kitico. Tu je izdatno prišel do izraza čuten in vživet Coreyev pristop. Občutek konzumenta mojega kova, je bil na moč intenziven med interpretacijo te skladbe. Pravzaprav verzi, ki se ozirajo na zgodbo 9/11, ko se zrušita WTC dvojčka v New Yorku, so nizali pogubno sporočilo na skorajda ciničen način. Riše človeka, ki se pripravlja da bo skočil skozi okno, se pridružil gmoti pločevine na parkirišču, ko ugotavlja da mu v življenju še nikdar ni bilo tako vroče. Tako lep dan za letenje, zrak je čist, sonce vedro sveti, usoda mu, da krila za letenje. Grozljivo smešna situacija. Vsi ti verzi so v tej kopreni sarkazma izdatno lezli pod kožo in oživljali grozo tistega danega trenutka. Posebej se je svetila, poleg Coreyeve interpretacije, v tej skladbi perfektna Vernonova solaža, v kateri je znova opozoril kakšen unikaten genialni um in karizma je ta kitarist v svoji artistični biti širokih multiplo-dimenzioniranih razgledov glasbenega izražanja. Čut za melodičnost in popoln eksperimentalni odklop v najstrožjem možnem kriteriju perfektnega sobivanja.
Living Colour ostanejo na tem nivoju tudi v Bi, kjer pa Doug Wimbish pripravi znova vse zahtevano za rajanje v klubu. Njegova solaža z zvokom, ki je glavnino prisotnih tako zmedel, da so začeli vsi pogledovati sprva proti Vernonu, je pomenila sama po sebi nov veličasten unikatni trenutek druženja z Living Colour. Pri tem ni pozabil skočiti z odra, se pomešati med ljudi, igrati po bas kitari z jezikom in izvajati vse preostale telovadne podvige. Zabavanje glasbenikov se nadaljuje, ko ostane na odru sam za svojo trdnjavo bobnov William E. Calhoun. Da. Spet smo pri bobnarski solaži, ki v slehernem trenutku lahko le navdušuje in ne more krasti časa obiskovalcem, kar je današnji običaj mnogoterih drugih skupin. Calhoun je znova uprizarjal zvočne vraže prelivajočih se barvitih krajin, skozi svoj drum wave, ki nosi nekakšno funkcijo teramina. Zložil je nekaj ritmičnih zvokov, jih “zmemoriral” in potem zložil preko njih še solo bobnov. Tako je dosegel s takšno plastovitostjo zvoka, kot bi bil v dvorani z njim na odru cel bend podvržen popolni ritmični improvizaciji. Magično in v vsem enkratno doživetje vodeno skrbno in čvrsto v vajetih mojstra Calhouna (intervju z Willom Calhounom za RockLine, z dne 24.11.2009, si lahko preberete TUKAJ).
Sledi presenečenje set liste večera. Open Letter To A Landlord s prvenca “Vivid” (1989). Ta točka je bila podrejena karizmi petja Coreya Gloverja. Tu je možakar že v prvi kitici, ki sta jo povsem mirno vodila skupaj z Vernonom izkazal vso svojo moč soul akrobacij in prirojen občutek za združevanje improvizacije in ohranjanje vodilne melodije verzov. Publika oživi ob klasičnem Living Colour hitu Love Rears It’s Ugly Head, fantje pa presenetijo z načinom izvedbe nove skladbe Young Man, ki jo korenito podkrepijo in odebelijo s programskim ritmičnim vzorcem, v izhodnem delu pa jo Reid s svojimi efekti in solažo “razsuje na prafaktorje”. Preskok na ponarodelo Glamour Boys, potem pa v kompaktni trivialni melodičnosti ostanejo, ko odpre skladbo Behind the Sun Vernonov “taping” in v nadaljevanju dobesedno, na meji še slušne sprejemljivosti, ruši klub njegovo navito metaliziranje riffa v refrenu.
Intenziven večer, v katerem so Living Colour iztržili maksimum iz značajskih oznak spontanosti in nepredvidljivosti, ki zmagovito so-kreirata njihov unikatni izraz artistične obrti, kjer glavnino odnaša seveda jazz glasba, zvito zapakirana v način, ki ponuja masovno dostopnost njihove glasbe, je zasedba zabelila s sploh prvikrat javno odigrano priredbo zasedbe The Beatles Lady Madona, kjer je Corey svoj vokal v celoti prepustil Vernonu. Preko polne malhe zabavnih in porogljivih opazk, so se fantje premaknili skozi pohujšljive kritike družbe v čvrsto definirani Type do zaključka z obveznim in večnim zimzelenom Cult Of Personality.
V primerjavi z obiskom koncerta v Ljubljani, dne 24.11.2009 (RockLine reportaža TUKAJ), za 20. minut daljši nastop. Zvok odličen, precej boljši kot v Kinu Šiški, svetlobni učinki precej bogatejši. Skupina maksimalno razigrana in vživeta. Značajske lastnosti po katerih so si Living Colour v svetu glasbe zagotovili visok pedigre in artistično samosvojo bit, so bile magnificirane optimalno in skupina je na tem zares fenomenalnem šovu v Grazu potrdila svojo neulovljivo edinstvenost in izpovedno moč lastne karizme. Ostajajo še naprej v vsem navdušujoča paša za ušesa in oči!
fotografije: Robi Lipej
Setlista
1. Middle Man 2. Which Way To America 3. Auslander 4. Burned Bridges 5. The Chair in the Doorway 6. Decadance 7. Method To the Madness 8. Funny Vibe 9. Flying 10. Bi 11. Drum solo 12. Open Letter To a Landlord 13. Love Rears It’s Ugly Head 14. Young Man 15. Glamour Boys 16. Behind the Sun 17. Bless Those —dodatek— 18. Lady Madona 29. Type 20. Cult Of Personality
Galerija slik
