Avtor: Peter Podbrežnik
Kraj: Kino Šiška / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 05.03.2010
Število obiskovalcev: 800
Kino Šiška počasi postaja redno prizorišče nastopov vrhunskih imen iz sveta jazza, kar sta v lanskem letu napovedala že koncerta Mikea Sterna in Marcusa Millerja. Ta pozitivni trend se s prihodom legendarnega Jana Garbareka, slovitega norveškega saksofonista poljskega rodu, nadaljuje tudi v letošnjem letu. Gospod Garbarek se je tudi tokrat v naših krajih oglasil z lastno zasedbo Jan Garbarek Group, katero sestavljajo nemški klaviaturist Rainer Brüninghaus, ki z Janom sodeluje že od leta 1988 dalje, brazilski basist Yuri Daniel in indijski tolkalni posebnež Trilok Gurtu, ki je pri marsikateremu jazzovskemu gurmanu čislan skoraj toliko kot sam Garbarek. Veliki mojster vzhodnjaške in zahodnjaške ritmike je tako v Kino Šiška privabil še kakšno glavo več, kot bi sicer prišla, če bi slavni saksofonist nastopil s kakšnim manj razvpitim bobnarjem.
Zvezdniška zasedba je koncert odprla s skladbo, ki je vsebovala dolg uvod s postopnim izgrajevanjem veličastne atmosfere. Ambientalne plasti Rainerjevih klaviatur so ustvarjale hladen, skorajda severnjaški ambient, nakar so vnosi preostalih treh inštrumentov poskrbeli, da je vzdušje prešlo v nekoliko toplejše in čedalje bolj eklektične vode z izjemnim poudarkom na improvizacijski kombinatoriki med četverico glasbenih mojstrov.
Garbarek je s svojim igranjem saksofona začel nemudoma dokazovati, zakaj se ga je skozi kariero oprijel sloves velikega inovatorja na področju razvoja evropske oblike jazza. Za Garbarekov slog igranja, kateri vključuje uporabo vseh treh vrst saksofona, je značilna velika zvočna širina; od skorajda meditativne umirjenosti do nenadnih izbruhov pihalne energičnosti. V nadaljevanju nastopa so na plan hitro prišli raznoliki glasbeni vplivi vseh članov zasedbe, kateri izvirajo z vseh koncev sveta, kar je bistveno pripomoglo k ustvarjanju povsem unikatne zvočne ekspresije in številnih raznolikih vzdušij.
Janova glasba je lahko izjemno preprosta in umirjena, a že v naslednjem trenutku preide v izjemno kompleksne vode. Skozi posamezne izvedbe so se lahko obiskovalci koncerta prepričali tudi o zvokovni pestrosti Garbarekovega solo opusa. Na površje pa so prišli tudi različni motivi iz njegovih številnih preteklih projektov na področju renesančne in komorne glasbe. Sleherni član zvezdniške zasedbe, z izjemo Jana osebno, se je predstavil z daljšo solistično točko pri tem pa zablestel v približno enaki meri, čeprav bi naslov solistične zvezde večera kot prvi kandidat bržkone odnesel neverjetni Gurtu, ki je vse navzoče povsem šokiral s svojo neverjetno solistično predstavo.
V prepoznavno hinduistično oblačilo ogrnjeni tolkalist je poskrbel za stopnjujoč stampedo po bobnih, nakar se je popolnoma vživel v izjemno duhovite glasovne improvizacije, katere je večkrat izvedel tudi med zvočnimi “dvoboji” s preostalimi inštrumentalisti. Slednje pomeni, da ko je nekdo od preostalih treh članov zasedbe odigral določen motiv, ga je Gurtu za njim ponovil v obliki glasovnega oponašanja. Ko se je Triluk dodobra ogrel pa se je znesel tudi nad svojo plejado raznovrstnih tolkal. Poleg energičnih zamahov po činelah, tradicionalnem indijskem glasbilu tabli in afriških bobnih, je začel udrihati tudi po posodi z vodo, ki je bila še najbolj podobna vaški situli. Med drugim je njegova predstava vključevala tudi zvoke kapljajoče vode, medtem ko je v posodo namakal kraguljčke. Gurtu je brez dvoma poskrbel za eno najbolj zanimivih in nevsakdanjih bobnarskih predstav v zadnjem času ter potrdil svojo veličino na področju inovativnih tolkalističnih in glasovnih improvizacij. Gurtuju se je po koncu solo nastopa pridružil Jan s posebno piščaljo, ki je oddajala povsem specifičen zvok in pričaral vzdušje, ki je vleklo na vizualizacijo severnjaških pokrajin.
V drugem delu nastopa so izvedli tudi nekaj zvočnih kolažev, ki so vsebovali motive kompozicij novejšega roka, kar je večina publike kmalu prepoznala ter jih zato nagradila še z nekoliko energičnejšo podporo in bučnejšim aplavzom. Ves čas je bilo lahko nazorno občutiti izjemno zvočno harmonijo med vsemi štirimi glasbeniki ter mešanje njihovih glasbenih korenin. Na eni strani sta si Jan in Rainer podajala severnjaške zvočne principe, ko je prek prepletanja saksofona in klaviatur večkrat zavel “hladen skandinavski veter”, na drugi strani pa sta za bolj sproščene, južnjaške ritmične smernice marljivo skrbela Trilok in Yuri. Slednji se je večino nastopa rahlo držal v ozadju, vendar je kljub temu zavzemal izjemno pomembno vlogo pri povezovanju posameznih ritmičnih fines. S svojimi večinoma počasnejšimi bas linijami je ohranjal glasbeno mejo najnižjega registra. Hkrati pa je bil tudi prvi, ki je bil na vrsti za solo točko. V svojem solo nastopu je v ospredje porinil večinoma funkovsko obarvane melodije. Potem pa je preko prej posnetega loopa, katerega je nekaj časa predvajal, simultano spustil še nekaj živahnih solaž.
Tudi Rainerjev solistični podvig je bil prava paša za ušesa. Njegova odisejada na inštrumentih s tipkami bi brez težav lahko trajala tudi cel večer. Ves čas je radikalno menjaval med različnimi slogi igranja ter iz hitrejšega jazzovskega motiva na klaviaturah nepričakovano prešel v klasično navdahnjen motiv na pravem klavirju. V zaključnem motivu so se mu pridružili tudi preostali trije glasbeni mojstri in koncert je v tem trenutku dosegel svoj vrhunec. Tla dvorane so se nekajkrat pošteno zatresla, saj je bilo navdušenje v dvorani nepopisno in presenetljivo glasno za jazzovski koncert. Po dveh urah so morali odigrati tudi podaljšek s katerim so še enkrat vse jazzovske zanesenjake popeljali na “vrh Parnasa”.
Gospod Garbarek in njegova tovarišija jazzovskih odličnikov so v več kot dve uri dolgem nastopu celo nadgradili pričakovanja ter poskrbeli za izjemno koncertno doživetje s pravim razmerjem med zvočno raznovrstnostjo in ambientalno širino, kar zmorejo samo največji svojega posla. Toliko raznolikih, predvsem pa bogatih motivov med množico duhovitih improvizacij in zvočnih kolažev ter ohranjanje pravšnjega prostora za fantastične solistične odisejade ni moglo pustiti hladnega niti najbolj zahtevnega jazzovskega gurmana. Upajmo, da se ti štirje izjemni glasbeniki čim prej spet pojavijo v naših krajih, kajti to kar so prikazali v tem večeru sodi na sam zlati vrh sodobne evropske jazzovske scene.
fotografije: Tine Kolenik
Galerija slik
