Avtor: Rok Klemše
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Gala hala, Ljubljana
Datum koncerta: 22.03.2010
Število obiskovalcev: 0
Dirty Skunks so znova poskrbeli za pestro koncertno pomlad in tokrat v Ljubljano pripeljali nič manj kot prvake death metala Suffocation! Ti so nas tokrat obiskali po treh letih, se vrnili na mesto zločina v Galo halo, to pot s turnejo Legacy of Blood, v čast lani izdani plošči Blood Oath. Družbo pa jim je delal lep zalogaj bendov – Burning the Masses, Fleshgod Apocalypse, Nervecell in Annotations of an Autopsy.
Prvi so oder zasedli mladi kalifornijski deathcorovci Burning the Masses, ki so pred dvema letoma izdali svoj prvenec z naslovom Mind Control. Dandanes je v žanru izpetega, zvodenelega in neštetokrat prežvečenega deathcora v katerim si je večina bendov podobna kot jajce jajcu zares težko iznajti nekaj novega ali zveneti vsaj približno samosvoje. No, Burning the Masses so Gali hali, ki se je kljub zgodnji uri že počasi in lepo polnila, dokazali, da nekaj lastnih idej vendarle premorejo. Ušesa in oči so bile še posebno in večino časa usmerjene v kitarista Chrisa Valenzuele in Ardeja Ostowarija, ki sta za žanr netipično dobro in hitro sprehajala prste po vratovih svojih kitar. Prav spektakularne solaže Burning the Masses po tehnični plati bližajo kakšnim The Faceless na primer. A jih žal hitro in prepogosto v povprečje deathcora pahnejo zlanjani breakdowni, povprečna ritem sekcija in vokalist Cameron “Big Chocolate” Argon, ki zveni kot vokalist kateregakoli “xy” deathcore benda ter ima vzdevek še najbolj primeren za porno akterja. Velika čokoladica je tako resda brutalna vokalna žival, a njegova kruljačina in kričačina zveni generično kolikor se le da. Burning the Masses so svojo vlogo prvega predvozača opravili solidno in suvereno, a hkrati hitro pozabljivo.
Na višji kvalitetni nivo so koncert dvignili Italijani Fleshgod Apocalypse, ki je lani nase opozorila z odličnim prvencem Oracle, izdanim pri založbi Candlelight. V dobre pol ure so tako Italijani dobili priložnost predstaviti nekaj komadov s prvenca ter težko pričakovani EP Mafia. In če se ponavadi italijanskim bendom posmehujemo, se pri Fleshgod Apocalypse lahko nasmehnemo le peklensko dobremu tehničnemu death metalu s kančkom več brutalnosti ter obenem tudi melodike, glavni vokalist Tommaso Riccardi pa se izkaže celo z dobrim znanjem angleščine, kar je pri Italijanih prej izjema kot pravilo. Fantje so predstavili rušilno mešanico tehničnega death metala podkrepljenega z dinamičnim in tektonskim bobnanjem ter dihjemajočim soliranjem ter obenem trenutkov mastnega groova, vse skupaj začinjeno s kančkom melodike. Odlično so odzveneli komadi s prvenca kot na primer Requime in SJ Minore, Thru Our Scars je dokazal, da Mafia ne obeta nič manj kot Oracle, za lepo presenečenje pa so Fleshgod Apocalypse poskrbeli s perfektno odigrano At the Gates klasiko, Blinded by Fear.
Napetost pred nastopom velikih Suffocation so uspešno dvignili dubajski thrash/death metalci Nervecell. Pred nekaj časa smo jih imeli priložnost videti na drugem odru Metalcampa tokrat pa so prvič pri nas nastopili v klubskem ambientu in nam uspešno predstavili death/thrash rušilce s prvenca Preaching Venom. Kako primeren naslov! Nervecell so z odra naravnost sijajno bruhali strupene thrasherske napeve polne dobrih riffov in razgibanih in dinamičnih zasukov, energični in suvereni frontman/basist Rajeh Khazaal pa je z brutalnim in agresivnim vokalom poskrbel za death spekter Nervecell in dokazal kako je pridigati strup! Kosti je dodobra pretresel bobnar Louis Rando, ki je odlično in suvereno odbobnal pestre prehode in rušilne napade dvojne bas stopalke za katere je na albumu poskrbel David Haley (Psycroptic). Komade z albuma so Nervecell izvedli zares rušilno, suvereno in brez kompromisno za še večji plus pa so poskrbeli z odlično izvedeno Bolt Thrower himno Where Next to Conquer.
Če se je do tega trenutke napetost pred nastopom Suffocation konkretno stopnjevala in tako tudi kvaliteta bendov pa se je konkretno tudi znižala z nastopom angleškega kvinteta Annotations of an Autopsy. Fantje so odigrali dolgočasen deathcore poln duhamornih breakdownov, enoličnih kitarskih linij in zamorjene ritem sekcije, vokalist “Sewer mouth” Steve Regan pa je pokazal še enega v vrsti popolnoma istih deathcore growlov. Dobrih štirideset minut AoaA je bilo res težko pretrpeti pa čeprav se je kanalizacijo ustneže Steve še tako trudil izpasti simpatičen s pozivanjem na skupno pitje piva. Ob njihovem nastopu je minil tek tudi to piva.
Nato pa je končno vendarle nastopil tako težko pričakovani trenutek! Na oder Gale hale so se po treh letih znova zmagoslavno vrnili newyorški velikani death metala, Suffocation z Long Islanda. Brez formalnosti so nas takoj posekali z uvodnim komadom kultnega prvenca Effigy of the Forgotten, Liege of Inveracity. V prvih sekundah koncerta so Suffocation odprli peklenska vrata in vročino v Gali hali dvignili za nekaj deset stopinj. Publika pa se je začela obnašati kot krdelo demonov željnih seksa, piva in dobrega blasfemičnega death metala – in začel se je mosh brez prestanka, udi so leteli vsepovsod, fantom na odru pa so hitro družbi pričeli delati stagediverji. Suffocation pa brez usmiljenja naprej – fenomenalni kitarski dvojec Terrance Hobbs in Guy Marchais z mojstrskimi, peklenskimi riffi in demoničnimi solažami, Derek Boyer z dokazovanjem kako se igra death metal bas, fantastični Mike Smith s sapojemajočim bobnanjem, ki je treslo temelje Gale hale in kosti publike (pa čeprav si je obril dreade in je s trakom na glavi izgledal kot košarkar NBA lige). In seveda “last but not least” legendarni Frank “the Tank” Mullen, eden najbolj norih frontmanov in brezkompromisni kruljač, ki zveni v živo tako dobro kot pred skoraj dvajsetimi leti izdanim prvencem! Ko Frank iztegne jezik in dvigne roko v njegovo značilno in nepozabno sekanje se tudi med publiko takoj dvignejo roke in sledijo noremu Franku. Neverjetno je, da Suffocation po odrih strašijo že 20 let, a so še vedno tako prekleto dobri, polni energije in vedno na odru dajo vse od sebe ter pripravijo koncert, ki ga zlepa ne pozabiš. Kot ne pozabiš klasičnih death metal himen, ki jih odigrajo Suffocation – kultni Effigy of the Forgotten, Pierced From Within, Suspended in Tribulation! Noro! In ko Frank z najboljšimi nagovori vseh časov napove komad z besedami, da moraš svojega pankrta ljubiti pa čeprav je serijski morilec je lahko na vrsti le Breeding the Spawn. In ko Frank the Tank pove, da včasih prelepo žensko ljubiš tako močno, da bi se rad le še zavil v njeno drobovje te Suffocation povozije še z legendarno romantično izpovedno Entrails of You. Jasno je osrednje mesto koncerta predstavljala lani izdana plošča Blood Oath in edino prav, saj so komadi Blood Oath, Cataclysmic Purification in Come Hell or High Priest v živo zveneli prav tako udarno kot stare klasike in so le izdatna potrditev, da moč Suffocation tudi po 20 letih delovanja niti malo ne pojenja. Žal je vsega lepega enkrat konec in tako se je bilo treba tudi od Suffocation posloviti – in to z odlično Bind, Torture, Kill! Suffocation so s tem koncertom le še utrdili dejstvo, da so eden najboljših death metal bendov na svetu in ko jim enkrat krvno zaprisežeš ta prisega traja dokler ne zgniješ dva metra pod zemljo in na vrh porivaš marjetice!
Fotografije: Martin Prezelj
Galerija slik
