Avtor: Aleš Podbrežnik
Kraj: New Age / Roncade (Treviso) / Italija
Datum koncerta: 08.05.2010
Število obiskovalcev: 500
Cena karte: 25,00€
Uriah Heep so očitno ena prvih koncertnih tarč ekipe RockLine. Kaj ne bi tudi bili, ko se stalno potikajo po odrih Evrope, pa tudi drugih celin. Možje so aktualno turnejo namenjeno obeležitvi prvih 40. let obstoja na evropskih tleh sklenili, dne 08.05.2010, v italijanskem mestecu Roncade, pri Trevisu in tamkajšnjem dolgoživem klubu New Age. Ta klub je sicer klasična RockLine postojanka z zelo zanimivo ponudbo metal in rock glasbe, čeprav smo ga nazadnje obiskali v novembru 2007, ko so tam nastopili nemški hard rockerji Bonfire (RockLine reportaža TUKAJ).
Ker smo Uriah Heep zadnjič prestregli, dne 23.04.2010, v prostorni dvorani Helmut List Halle v avstrijskem Grazu (RockLine reportaža TUKAJ), kjer je skupina uživala na prostornem odru in je dosegel nastop idealno kombinacijo zvočnih razmer in odrskega performansa, je bilo zanimivo pričakovanje, kako se bodo Uriah Heep odrezali v povsem drugačnih razmerah, ki vladajo v klubu New Age. V njem je namreč prostor precej tesen. Takoj, ko se v njem nabere nad 300 glav, se pričneš stiskati. To pot se je v New Age zgrnilo dobrih 500 ljudi in prostor je bil nabit do zadnjega kotička. Ljudje so spremljali koncert v klubu z razgledom na oder iz najbolj nemogočih položajev.
Bil je zadnji dan turneje. V zraku se je čutilo, da ima skupina v glavi le eno stvar. Vrnitev domov v Veliko Britanijo. Brez predskupine, čemur sem neizmerno hvaležen, smo legende pričakali šele ob pol enajsti uri zvečer. Stisnjeni na manjšem odru, so se Uriah Heep spretno izvili zvočnim pastem malih klubov. Zvok je bil zadovoljiv. Ne idealen, a sprejemljiv in gradniki slišni dovolj, da si razločil, kaj kdo počne na odru. Morda so bobni silili na trenutke za odtenek v ospredje, kar pa je zanemarljivo glede na že omenjeno dimenzijo “izbe” v New Age klubu. Po drugi plati so prišle na površje določene karakteristike skupine, ki jih ne užiješ ravno na slehernem koncertu. Ljudje so stali povsem pri odru. Intimno vzdušje je bilo intenzivno in na trenutek si dobil občutek, kot da stojiš na odru s skupino. Zlasti je to pot kraljeval na odru Bernie Shaw. Njegov vokal je doživljal odlično eksekucijo. Perfektno se je čutil tudi echo delay efekt, ki so mu ga dodajali sproti na mešalni mizi. Z užitkom je bilo opazovati iz neposredne bližine kaj počne dejansko skupina na odru. S pomočjo ušesnih monitorjev komunicirajo nenehno s tonskimi tehniki in jim sugerirajo kaj storiti, da doživlja zvok korekcijo med koncertom. Z užitkom je opazovati tudi komunikacijo skupine na odru. Vzklike bobnarja Rusella Gilbrooka med diktiranjem ritma. Prav tako si razločno lahko spremljal kdo od posameznih članov skrbi v danem trenutku za izvedbo multivokalnih harmonij. Tu se fantje odlično dopolnjujejo in delujejo nezmotljivo. Morda je ravno občutek majhnosti prispeval k temu, da se je skupina v tem elementu še bolj učinkovito zaznavala na odru.
Tu je bilo še nekaj dejstev, ki so pričala v prid absolutni sproščenosti in neobremenjenosti skupine to pot. Težko je pravzaprav o tem objektivno razglabljati, ko prišteješ k temu dejstva izredne odrske kilometrine in pridobljenih izkušenj, ki so si jih ti mački nabrali skozi vsa leta kljubovanja, pa vseeno. Vstopnica je znašala piškavih 25,00€ in bil je zadnji nastop skupine v sklopu evropske turneje. Glede na dejstvo, da je treba za vstopnico koncertov Uriah Heep navadno odšteti med 32,00€ in 46,00€, je bilo normalno, da bo skupina svoj nastop skrajšala. In to je storila zelo korenito. Po enournem nastopu, so se namreč poslovili z odra. Z dodatkom vred so odigrali vsega skupaj uro in deset minut. Zato so delovali brez zavor, ustvarili v hipu znamenito magijo, ki skupino spremlja, zlasti pa Bernie ni tako očitno varčeval z močjo vokala.
Ker je bilo honorarja manj kot sicer, so črtali fantje iz repertoarja z akustično kitaro vodeni klasiki Wizard in Free Me. Prav tako smo bili prikrajšani za izvedbo balade Rain. Sunrise je bila nalašč “porinjena” višje na seznam set liste in v sosledju z Bird Of Prey fenomenalno zažigala. Bird Of Prey je po pričakovanju vzdignila prostore kluba prvič na noge! Skupina je črtala iz repertoarja tudi novo Corridors Of Madness, skrajšala pa je tudi izhodni del Lady In Black, na vsega nekaj repeticij znamenitega sodelovanja občinstva s skupino ob “Oh-oh” melodiji.
Zanimivo je bilo pogledati situacijo, ko je Mick Box napovedal v dodatku Easy Livin’. Tega namreč nikoli ne stori. “Odigrali bomo skladbo iz albuma “Demons And Wizards” začne Box. V tistem trenutku obrne sunkovito proti njemu pogled Bernie, kajti Uriah Heep nikoli ne napovedujejo Easy Livin’ na tak način. Sploh je ne napovedo. Gotovo je Bernie posumil dvoje. Da se je Mick v nečem zmotil, ali pa je nemara sam Bernie spregledal kakšno pomembno točko na repertoarju, kot so Traveller in Time ali Circle Of Hands. A si je pevec oddahnil, ko je Box zaključil “predavanje”, da se skladba imenuje pač Easy Livin’. Presenečenja torej nismo doživeli. Žal.
Kar se same izvedbe tiče, ni treba znova poudariti, da so najbolj vžigale klasike Gypsy, July Morning, Bird Of Prey in Sunrise. Med Love In Silence, ki nekoliko odstopa na seznamu skladb, je skupino pač doletelo dejstvo, da zvočne razmere med njeno izvedbo niso bile idealne. Boxove akustične kitare namreč skorajda ni bilo slišati, oder pa so preplavili zvoki Lanzonovih sintetizatorjev. Skladba odstopa od preostalega materiala zato, ker Uriah Heep dejansko oživljajo na tej turneji klasični material, ki bazira na uporabi Hammond orgel in mooga, to pa velja tudi za aranžmaje novejših skladb iz albuma “Wake The Sleeper”, ki so tudi bile posnete v takšni maniri.
Shaw je deloval neverjetno sproščeno. Brezmadežni ekstremno visok in močan zaključni “vrisk” v Love in Silence, kot tudi vživeto in čutno vodenje klasik Gypsy in zlasti July Morning. V slednji ni bilo nobenega priročnega monitorja na odru, na katerega bi se Bernie usedel, kot je to v navadi, niti osamljenega snopa vijolične svetlobe, ki bi se skozi meglo prebijali do Lanzonovih klaviatur v uvodno svečanem delu skladbe. A šteje le izvedba. In tu možje ohranjajo vso suverenost, kakršne se zlepa ne oprime rja, ki bi jo nemara narekovale “zlobne” misli skepse “iztrošenosti” po prevaljenih štirih dekadah skupine.
Če potegnem zaključek. Koncert Uriah Heep, ki je postregel z zdesetkanim repertoarjem in zelo kratkim nastopom,to pot ni bil najboljša izbira za tiste, ki niste nori na skupino in ste se znašli na tem dogodku, zato ker skupine npr. še nikdar prej niste videli. Za tiste, ki spremljamo skupino stalno, pa je koncert postregel s svojevrstnim doživetjem, kjer je bilo mogoče začutiti še bolj intenzivno samo magijo in energijo odrske pojave skupine. Dejansko so bili Uriah Heep to pot približani, kot bi igrali na dlani in v trenutku si se lahko zlil z njihovo esenco. New Age bi bil sicer idealen klubski prostor za akustični koncert skupine, kot je Uriah Heep. Sledi nekaj počitka, potem odrinejo preko luže v Severno Ameriko in znova prispejo v Evropo na poletne festivalske nastope. Skupina je v odlični formi za odrsko eksekucijo materiala in nadejajmo se, da v takšni formi spravijo skupaj čim prej material za novi studijski album. Ohranjajo svojo neutolažljivost in strast do glasbe tudi potem, ko so uspešno vstopili v peto dekado svojega življenja.
fotografije: Martin Prezelj
Setlista
1.Intro 2. Wake The Sleeper 3. Return To Fantasy 4. Only Human 5.Book Of Lies 6. Bird Of Prey 7. Sunrise 8. Love in Silence 9. Free N’ Easy 10. Gypsy 11. Angels Walk With You 12. July Morning —dodatek— 13. Easy Livin’ 14. Lady In Black
Galerija slik
