Hlajenje razgretih avgustovskih dni po vzoru magičnega glasbenega vetriča Moonlight Sky (2011)

Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik

Kraj: Gornji trg (staro mestno jedro) / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 25.08.2011
Število obiskovalcev: 150
Cena karte: 0,00€ (brez vstopnine!)

Kako začiniti petkov večer? Z lahkotnim sprehodom skozi staro Ljubljano. Po peklenski pripeki v koncu avgusta. To nekako ne sliši skupaj. Besedi peklensko in lahkoten seveda. Čas polne malhe zimproviziranih malih koncertnih odrov, ki krasijo v teh dneh staro Ljubljano, pa postavi pred tebe višji izziv. Ne užene te niti sevajoči udarni val toplte, ki ga čutiš še ob deveti zvečer in se širi od urbanih zidov, tlakovcev, betona in asfalta starega mestnega jedra. Kaj šele neznosni smrad, ki veji skozi špranje dotrajane ljubljanske kanalizacije, ki je doživela zadnjo obnovo sredi  18. stoletja. Človek preživi lahko prav vse (hote, ali nehote).

Tako se je zgodilo, da smo se povsem naključno znašli pri vhodu v župnijo svetega Jakoba na Gornjem trgu, kjer so na malem odru nastopili Moonlight Sky. Zasedba je ena izmed zanimivejših pridobitev na slovenskem glasbenem prizorišču, pravzaprav pravi pravcati glasbeni fenomen, ob katerem ne zmoreš zgolj popiti skodelice čaja, v kolikor jih želiš spremljati na koncertu.

Trio Janez Moder (bas kitara), Miha Petric (kitara) in Neishin kolega Žiga Kožar (bobni) v akustični preobleki. V treh etapah, z dvema premoroma, pred kakimi dobrimi 100 glavami. Odlično večerno degustiranje in hlajenje ušes. Ni lepšega v družbi Moonlight Sky. Preverjeno. Povsem unikatna glasbena zgibanka, ki je kulminacija pečanja vplivov jazz glasbe, svetovne glasbe, folk glasbe in seveda rocka in jo uteleša ta, lahko rečemo v grobem in zelo “ohlapnem” smislu predalčkanja, jazz rockovski trio, je pri glasbenih poznavalcih in tistih, ki si privoščijo le najbolje, že davno tega dosegel pedigre visoko čislanega glasbenega izvajalca.

Moonlight SKy so posebneži, ki dejansko izstopajo v izraznem smislu. Ne v slovenskem, pač pa kar v svetovnem oziru. Ne da bi zmanjševal pomena, teže, genija in talentov ritem sekcije, a roko na srce,  glavni pogonski motor in steber, okrog katerega se sučejo stvari pri Moonlight Sky naprej, je seveda “enfant terrible” – kitarist Miha Petric. Večplastna oblikovanost tega glasbenika je pogonska os nenehne pozitivne spremembe , ki žene trio naprej v ustvarjalnosti  in kreiranju popolnoma unikatnih glasbenih form.

Zasedba, ki je nekoč nastopala kot kvartet ima v žepu dva studijska albuma. Splet okoliščin pa je narekoval nekatere prilagoditve za skupino v zadnjih letih. Novega avtorskega materiala se je nabralo ducat, vendar pa skupina čaka na ugodne pogoje, da se loti nove studijske izdaje. Takšnega “omejevanja” pa ne pozna seveda koncertno nastopanje. Nasploh v primeru Moonlight Sky, kjer so vse meje pravzaprav popolnoma zabrisane,

Trio v akustični preobleki je tako v pretežni meri predstavljal novejše stvaritve, striktno instrumentalne narave, vmes se je našlo posvetilo legendarnim ex-Yu rockerjem Leb i sol, ki so v znatni meri vplivali na oblikovanje glasbene recepcije in percepcije članov Moonlight Sky in če me ušesa niso povsem varala je zasedba vpletal v repertoar skladbo Chautauqua iz njenega studijskega albuma “I Am” (2009). Da. Tukaj je silno težko govoriti o gotovih dejstvih, saj je atribut improvizacije pri Moonlight KSy tako močno poudarjen, bogat in neomejen, da je nadevanje žanrskih okovov povsem neprimerno, nehvaležno in do skupine pravzaprav bogoskrunsko dejanje.

Torej. Moonlight Sky trio igra kot v transu. Kilometrina je izjemna, poznavanje trojice med seboj fantastično. Hkrati s tem zaznavanje. Kemija deluje brezhibno. Petric je znova fasciniral z rabo desnice, ki lahko brez sleherne rabe trzalice z vso nesluteno in sapojemajočo bliskovitostjo lovi supersonično pospešeno delo levice. Vendar pa to ni bila glavna atrakcija večera, pač pa celoten izplen trojice na delu in vtisi, ki jih zapusti poslušalcu tak nastop. Multifacetnost  glasbenega značaja, iskanje slehernih še tako majhnih prostorov v (navidezno nerešljivih) formah, da jih razbiješ in popestriš z ugodnimi improvizacijskimi rešitvami, je tista draž, ki očara s svojo hkratno nepredvidljivostjo a popolno  kalibracijo vseh treh gradnikov, ki ležijo v idealni glasbeni simbiozi. Koncert v treh delih je zapustil vtis popolnega občudovanja in fascinacije nad tem kaj vse nam lahko ponuja enkratni univerzum imenovan glasba. Nasploh če znaš poiskati in pritisniti na gumb  z napisom “neomejevanje”.

Za konec zaželimo fantom le nekaj. Glede na njihovo  večplastno zasnovanost, da dobijo čim prej najmanj klaviaturista, s katerim se bodo podali v še večjo izrazno profiliranost ter se tako dotaknili novih glasbenih dimenzij, do katerih lahko z močjo in aduti, ki jih posedujejo že v obliki trenutne postave tria, z lahkoto posegajo. Zakaj ciljam na to? Vse kar imamo Slovenci “progresivnega”, so bolj ali manj zanimive jazz rock fusion skupine. Od povsem preprostih in šablonsko definiranih lahkotnih Feedback, ob katerih lahko igrate “Človek ne jezi se”, do zanimivejših tipa Salamndra salamandra ali Zmajev rep.  

V tuijini nosijo skupine tipa Moonlight Sky na rokah, tako cenjene so v svojem artizmu. V mislih imma seveda razviti svet zahodne Evrope. Od Italije do Nizozemske. V Kanadi je glasba skupine Rush že davno tega razglašena z dekretom za kulturni spomenik. In pri nas? Država ne privošči takšnim ustvarjalnim skupinam niti skorje kruha, kaj šele da bi s ponosom ščitila nacionalni pomen kulturnega izročila njihove ustvarjalnosti.

Napovedovanja niso mogoča v primeru Moonlight Sky, a dejstvo je da trio nujno potrebuje dodatno zabelo, s katero bo oplemenitil in razvil celokupno zvočno podobo. Bodisi z vokalnim interpretom tipa “teater igre” Petra Gabriela, integracijo pihal, klaviatur in še česa. Miha Petric je preveč vsestranski, preveč dojemljiv in v artističnem smislu že davno tega prezrel, da bi ždel le v jazzovskih formah, po kakršnih so se nekoč davno tega sprehajali npr. Weather Report in/ali Return To Forever in smo do današnjega dne dočakali že multiplo reinkarnacijo teh form v boljših ali slabših replikah.

fotografije: Aleš Podbrežnik

Galerija slik