Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Trieste (Trst) / Etnoblog / Italija
Datum koncerta: 28.09.2011
Število obiskovalcev: 150
Cena karte: 10,00€ (predprodaja) / 12,00€ (na dan koncerta)
White Widdow so avstralski melodični rockerji, ki so bili ustanovljeni leta 2008! Navkljub triletnemu stažu, so to glasbeniki, ki jih ne smemo uvrščati med vajence. Gre za prekaljeni kvintet z jasno vizijo. To potrjuje odlični studijski prvenec “White Widdow”, ki je izšel v lanskem letu, pravo veljavo pa daje skupini drugi studijski album “Serenade”, ki je izšel v teh dneh, (znova) preko založbe AOR Heaven Records. “Serenade” ni uradno zunaj niti teden dni, White Widdow pa se mudijo v Trstu.
Etnoblog je klubski prostor blizu tržaške marine. Ob deveti uri je vsaj na tem koncu Trsta mogoče brez težav najti parkirno mesto. Ura je pol deset zvečer in na odru se pojavijo domačini Fist Of Rage. Glede na samo ime, ki zveni bolj domačno vodam power metala, kot tudi glede indie rockerski suknjič pevca, bi človek pričakoval od Fist Of Rage vse prej, kot pa hard rock. In vendar. Fist Of Rage gojijo svoje izročilo na močni opori iskanja navdiha v klasikih kot so Whitesnake, Rainbow ter Deep Purple. Zgledna igra z vključenimi priredbami skupin Deep Purple, Whitesnake, AC/DC, seveda pa je večinski delež pripadal izvedbi skladb iz istoimenskega prvenca skupine. Zasedba je sekstet, z dvema kitarama in klaviaturistom. Usklajenost in uigranost je na nivoju, pevec rad povzema gestikulacijo in odrsko vedenje Davida Coverdalea. Nekaj težav so imeli fantje le zaradi vokala, ki je bil v zvočnem miksu nastavljen prepotiho, zato je občasno krenil iz idealne melodične linije. Sicer pa nastop na nivoju. Z rabo angleščine v vokalu vred!
White Widdow so potrebovali vsega 15. minut, če ne celo manj, da pripravijo oder za svoj nastop. Deset minut do enajste zvečer je kvintet odprl svoj koncert z One More Night, ki pripada studijskemu prvencu zasedbe. Klasični uvodni motiv sintetizatorjev, je posrkal v notranjost kluba in pred oder krepkih 100 glav, ki so sprva le vljudno poslušale in strmele v skupino. Jules Millis, mož ki po stasu in obraznih potezah bežno spominja na presek Jeffa Keitha (Tesla) in Johana Fahlberga (Jaded Heart), je potreboval kar lep ducat minut, da je naposled pripravil prisotne v večinskem deležu, da so ti začeli aktivno slediti dogajanju na odru. Da White Widdow kljub vsemu niso neznanka v teh krajih naše zahodne sosede, je dokazala na sredini Spirit Of Fire, kjer se je publika povsem samodejno vključila v petje vodilnega motiva na klaviaturah in tik v zaključku s skladbo Broken Hearts Won’t Last Forever, saj je v obeh skladbah prepoznala refrene, kar pomeni, da se je prvenec skupine že zgledno “prijel” na severu Italije. To je presenetilo tudi Julesa, ki je v Spirit Of Fire takoj posledično stopil na rob odra, postavil nogo na rob monitorja in na tak način še intenzivneje držal ob sebi občinstvo.
Zasedba je naletela na nekaj težav pred pričetkom turneje, saj je morala na urno poiskati nadomestnega basista. Žal nisem uspel prestreči imena, čeprav je karizmatični in agilni frontman Jules Millis predstavil basista med koncertom kar dvakrat. No vsekakor dvomim, da gre za permanentno zamenjavo, saj možakar po stasu nikakor ne more biti po srcu pripadnik melodičnega rock principa. Na sebi je nosil majico skupine Metallica, po “alternativnem” videzu pa spominjal na ekscentričnega basista Nicka Oliverija (ex-Queens Of The Stone Age). Kakorkoli, mož je mojster svoje veščine, saj je v nekaj dneh naštudiral obe White Widdow plošči in skupini rešil turnejo.
White Widdow so izredno močni na poziciji vokalnih harmonij. Julesa podpirata na vokalu le kitarist Enzo in Julesov brat Xavier na klaviaturah. Zanimivo je, da tako Xavier, kot Enzo zadeneta z vokaloma podobno intonacijo vokalni barvi Julesa, zato skupina brez težav napleta v skladbah tudi deljene verze, ki si jih izmenično na poziciji glavnega vokala podajajo vsi trije člani skupine. Odlična eksekucija. Prav tako pa to velja za harmoniziranje večdelnih vokalnih linij. Perfekcija torej. In to je zelo pomemben element melodic rock principa, kjer resnično ni pametno če pogoriš, ker s tem vred pogori pravo AOR vzdušje v tvoji glasbi. White Widdow se česa takega resnično ni treba bati, saj so v izvedbi harmoniziranja vokalov kvečjemu zgled drugim.
Enzo je mnogo navdiha v svojem glasbenem razvoju prečrpal od lika in dela Eddieja Van Halena (Van Halen), kot tudi Georgea Lyncha (Dokken, Lynch Mob) in je opozoril v nekaj bravuroznih solističnih točkah, da gre za vrhunsko podkovanega kitarista. Zvok je odlično služil prostoru. Le vokal znova kanček podrejen v zvočnem miksu.
Da so Whitre Widdow v izvedbenem smislu zares koherentno podkovana entiteta, je potrdila evforičnost ljudstva ob zaključku koncerta. V prvi tretjini je občinstvo delovalo zelo rezervirano. Za pregovorno vroči Italijanski temperament, je to še posebej presenečalo. Ob koncu pa je skandiralo v prostoru silovito in glasno preko 100 glav in zahtevalo dodatek.
Skupina se vrne po daljšem premoru na oder. Jules opozori znova, da je bend kanček hendikepiran, zaradi nepričakovane menjave na poziciji bas kitare, kar je pomenilo, da je vokalist hotel posredno izraziti, da pač zasedba ne obvladuje povsem suvereno vseh točk iz obeh studijskih albumov. Vseeno so se fantje lotili še ene skladbe! Nove Mistake (“Serenade”, 2011) in se po petih minutah dodatka dokončno poslovila od publike.
Ob navedbi imena White Widdow in navezavi na melodic rock / AOR, se le redko kdo zdrzne danes v Sloveniji. Vseeno pa je dejstvo, da je zasedba povabljena na vsakoletni dvodnevni britanski festival posvečen izročilu melodičnega rocka imenovan “Firefest”, po vsega treh letih delovanja, dokaz, da gre za odlično novo skupino. Ne le koncert v Trstu, pač pa tudi obe studijski izdaji, ki sta primer velikega melodičnega perfekcionizma v AOR revitalizmu, to pot Avstralskega porekla, ki pa vsebuje kar lep sveženj atmosferičnih vzporednic s Survivor ali skandinavskimi zasedbami tipa Treat, 220 Volt ali Renegade, je vse po vrsti neposredni dokaz, da je na pohodu nova melodična rock zasedba, katere glasbeno aktivnost je vredno spremljati v slehernem trenutku.
Po uri in 10. minut je bilo koncerta konec. White Widdow so torej odigrali večinska deleža obeh studijskih albumov. Za kaj več, bodo morali posneti še tretji studijski album. Tudi dejstvo, da je zasedbi, ki izhaja iz žanrsko izumirajoče glasbene oblike, se ne razvija več in je svoj zenit dosegla v osemdesetih letih, omogočeno nastopati na samostojni turneji po Evropi, neizpodbiten dokaz, kako cenjena je njena glasba, ki jo (za enkrat) poosebljata albuma “White Widdow” (2010) in “Serenade” (2011). Če ste ljubitelji takšne glasbe, ne premišljajte dvakrat o tem ali iti na koncert White Widdow, ali ne, v kolikor se ta odlični avstralski melodični rock kvintet znova nekoč znajde na odrih Trsta!
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista
WHITE WIDDOW: 1. One More Day 2. Shoukai (intro) / Tokyo Rain 3. Cross To Bare 4. Do You Remember 5. Cry Wolf 6. Change Of Passion 7. Fire & Ice 8. Strangers In The Night 9. Serenade 10. Spirit Of Fire 11. Reckless Night 12. Broken Hearts Won’t Last Forever —dodatek— 13. Mistake
Galerija slik
