Večni karneval Decapitated v Menzi pri koritu! (2011)

Arhiv Arhiv Nazadnje spremenjeno Jun 11, 2026

Avtor: Rok Klemše

Kraj: Menza pri koritu, Ljubljana
Datum koncerta: 27.11.2011
Število obiskovalcev: 150

Po obilni jesenski koncertni sezoni smo za konec novembra dočakali še postanek turneje Decimation of Europe v ljubljanski Menzi pri koritu. Evropo so skupaj uničevali poljski tehnični death metalci Decapiteted ter belgijska death/grind mašina Aborted, poleg njih pa še bolj ali manj poslušljiv trojček predskupin. Turnejska ekipa, ki je videno sproščena in dobre volje zasedla Menzo je pripravila enega boljših jesenskih koncertov!

Kadanska (itak, iz kje pa drugje) tehnična death metal zasedba Archspire je za uvod pokazala merjenje lulekov z ultra kompleksno glasbo polno solaž, lomljenih riffov in blast beatanja (občasno celo hyper blastov). Kar so fantje pokazali v slabe pol ure je bilo zelo impresivno, vendarle pa Archspire muči to, kar je težava mnogih današnjih tehničnih metal zasedb; so fantastični glasbeniki, ki svoj inštrumente obvladajo do obisti, ne znajo pa glasbenih osnov – kako napisati komad, ki bo dejansko imel rep in glavo. Vendarle pa si je bilo prav lepo spočiti ušesa ob fenomenalnem dvojnem soliranju kitaristov (od katerih se je enemu hrbet seveda šibil pod težo osemstrunke), ki se jima je pridruževal prav tako spreten basist in ko so vsi trije odpičili res bolne tappinge ni ostalo kaj drugega kot odobravanje s kimanjem. Dobri sliki je pripomogel tudi brutalen krulež vokalista (v kul N.W.A. majici; fo shizzle), ki je poskrbel tudi za humorno povezovanje programa.

Dober start se je nekoliko izjalovil, ko je Cyanide Serenity spodrsnilo na terenu in so si popraskali kolena (ki jih je popihala mama). Britanska zasedba je v dobre pol ure maloštevilno in nezainteresirano publiko utrudila s sicer povsem suvereno izvedbo, a zato toliko bolj povprečno glasbo. Zvarek death in groove metala ter core elementov nikakor ni šel lepo po grlu. K boljši sliki ni pomagal niti konkreten krulež Travisa Neala (Divine Heresy), še bolj pa je Britancem spodrsnilo s slabimi breakdowni ter elementi groove metala, ki so bili grdo pobrani od Sepulture (predvsem ciljam na obdobje albuma Roots).

Ušesa si je dalo spet nekoliko bolj spočiti ob nastopu italijanske zasedbe Fleshgod Apocalypse, ki precej uspešno rešuje slab sloves, ki se (upravičeno) drži italijanskega metala. Italijani so na oder kot vedno prikorakali v raztrganih smokingih in počrnjenih obrazih in izgledalo je kot, da bi na oder prikorakali iz groba pravkar vstali klasični italijanski skladatelji Verdi, Vivaldi, Paganini in Puccini. Fleshgod Apocalypse namreč v svoj death metal vključujejo elemente klasične glasbe tudi tehnično impresivno odpeljane solaže imajo močan neoklasicistični duh. Ko so Italijani enkrat sedli na skuter (ciao) se niso več ustavili do konca koncerta, sledil je šus za šusom. Neprestano hitri in agresivni komadi so si sledili eden za drugim, do te mere, da je do konca njihovega nastopa vse skupaj postalo že skoraj enolično. Je pa Fleshgod Apocalypse uspelo zasedbo dopolniti s klaviaturistom, ki se je v živem okolju znašel odlično, saj njegovo soliranje ne zveni kot mučenje mačk (a la klaviature finskih power metal bendov), temveč le doda na demonični atmosferi. Zombijevski skladatelji so kot tornado predstavili komade z aktualne plošče Agony, s katere je prednjačil predvsem rušilni hit The Violation pri katerem je basist z visokimi falzetnimi vokali poskrbel, da si dobil občutek, kako bi izgledalo, če bi te pri živem telesu slekli iz kože. Italijani so za vznemirljiv zaključek viharnega seta poskrbeli s klasiko Thru Our Scars.

Belgijska (no ja, belgijska le zaradi frontmena in edinega še originalnega člana Svena de Caluwa) zasedba pa ušes ni pobožala s simfoničnimi vložki temveč jih je sodomizirala z bolano izprijeno pankrtsko zmesjo death metala in grinda. Aborted so v okviru turneje obeleževali deseto obletnico albuma Engineerin the Dead zato ni manjkalo klanja s komadi s tega albuma, fantje pa niso pozabili niti na klasični album Goremageddon, prvenec The Purity of Perversion in The Archaic Abattoir. Kot velik fen Carcass sem pogrešal le kakšen venček s Slaughter & Apparatus, ki je močno navdihnjen od teh death/grind velikanov. Sven je s svojo morilsko bando sesekljal Menzo v kupček krvi, saj so si ubijalski komadi sledili druga za drugim, Sven je krulil kot merjasec in cvilil kot Babe, bend pa je brez usmiljenja sekal in žagal kot Leatherface, Mike Myers in Jason v enem. Udarnost benda se je prenesla tudi na publiko, ki je vneto moshala med drogovi Menze pri koritu, Aborted pa so s prikazanim dali vedeti, da lahko od prihajajočega albuma Global Flatline pričakujemo veliko.

Verjetno najtežje pričakovan bend večera pa je bil poljska tehnična death metal mašina Decapitated. Zasedba se po tragični smrti bobnarja Viteka in od te nesreče še vedno neozdravljenega vokalista Covana vrača povsem prerojena in osvežena. Edini originalni član, kitarist Vogg je dokazal, da ima železno voljo, srčno željo in levje srce nadaljevati pot benda po bratovi smrti (Waclaw “Vogg” Kieltyka in Witold “Vitek” Kieltyka sta bila brata in ustanovitelja zasedbe). Okrog sebe je zbral novo postavo, ki je v začetku letošnjega leta posnela in poleti izdala odlično novo ploščo Carnival Is Forever, ki predstavlja nekakšno ponovno rojstvo Decapitated. In kakšno rojstvo je to! Decapitated so kot orkan sicer že precej utrujeno publiko zavili v viharne vetrove lomljenih riffov, tehnično kompleksnih pasaž, nadzemeljskih solaž in potresnega bobnanja. Prav novi bobnar Krimh je dobil najtežjo nalogo stopiti v čevlje fantastičnega Viteka, ki je za časa svojega življenja že pri rosnih zgodnjih dvajsetih veljal za enega najboljših bobnarjev mlade generacije. Krimh očitno ne zaostaja prav dosti, saj je z velikim dostojanstvom, suverenostjo in profesionalnostjo odbobnal tudi najzahtevnejše prehode, tip pa ima očitno namesto nog metronome, saj tako natančne uporabe dvojne stopalke nisem slišal že lep čas. Novi vokalist Rafal se je lepo vklopil v postavo, po Aborted kaosu mu je sicer s kar nekaj truda uspelo obuditi že precej utrujeno publiko, le malo več izvirnosti bi lahko pokazal in ne le neprestanega “oi, oi.” Fantje so več kot uspešno predstavili komade s “come-back” albuma Carnival is Forever in se poleg njega osredotočili še na plošči Nihility in Organic Halucinosis. Bombastičen nastop so Decapitated v slogu velikih zaključili z rušilno klasiko Spheres of Madness in končno smo po tem, ko so nam fantje vzeli sapo, spet uspeli zadihati. Le kakšen komad več bi lahko odigrali, okroglih deset je ravno dobro navlažilo in zrajcalo, ko je bilo vsega prehitro konec. Decapitated so se vrnili v velikem stilu in lepo je slišati, da tudi tragedija Vogga ni ustavila, saj Decapitated neusmiljeno meljejo naprej! Če za koga velja to, kar je zapisano na “back-dropu” potem to velja za Decapitated – From Pain to Strength!

Fotografije: Nina Grad