Kraj: Komuna / Kino Šiška / Ljubljana
Datum koncerta: 30.10.2012
Število obiskovalcev: 250
Cena karte: 15 EUR predprodaja, (d-š-u) 12 EUR, 18 EUR na dan dogodka
Potem ko je kitarski rock na prelomu tisočletja že skorajda umrl, se je leta 2001 z zasedbo The Strokes dobesedno preko noči in skozi glavna vrata vrnil v glasbeno areno. Zakajeni koncertne beznice in domače garaže so navrgle z rock’n’rollom okužene bende, v katerih je glasbena industrija zopet prepoznala tržno nišo. Kitarski rock namreč zares ni nikoli izumrl, je pa res, da mu glasbeni mainstream ni posvečal več takšne pozornosti, kot v prejšnjih desetletjih. V strmem vzponu sta bila hip hop in elektronika. Slednja je močno vplivala tudi na zgornji kitarski ”revival” in ravno povezovanje kitarskih in elektronskih elementov je v novem tisočletju rodilo ”indie” glasbo kot sodobni fenomen. ”Indie” se je kot glasbeni termin uporablja že nekje od začetka osemdesetih dalje, začenši v ZDA z bendi kot so R.E.M. ter Pixies (kasneje Dinosaur Jr., Sonic Youth, Pavement…), ter v Veliki Britaniji z bendi kot so The Smiths in New Order ter kasneje cele britpop ere. Čeprav je bilo znotraj vseh teh bendov prepoznati neke skupne glasbene karakteristike, pa takrat še ni prišlo do izoblikovanja ”indie” glasbe kot žanra ali vsaj tesnejše povezanega gibanja. Vse zgoraj naštete (in ostale sorodne) skupine so se še vedno označevale s povsem drugimi termini, od garage punk, jangle pop, new wave, dream pop, britpop, noise rock, post-punk, lo-fi music itd. ”Indie” se je takrat uporabljal kot način pristopa k delanju glasbe. Šlo je za obrat od velikih glasbenih založb (albume so izdajali pri mladih, t.i. neodvisnih (independent->indie) glasbenih založbah), posledično večje avtonomije ter velike uporabe ”do-it-yourself” pristopa, tako na glasbenem kot tudi na grafičnem področju (->predrugačenje celostne (est)etike). Če bi lahko pred začetkom tretjega tisočletja vse zgornje bende še označili z širšo oznako ”alternative rock”, pa si mnogi njegovi sodobni odvodi zaslužijo oznako ”indie”. ”Alternative rock” in ”indie” se v marsičem prekrivata, a tudi v marsičem razlikujeta. Sodobni ”indie” je namreč močno razširil svoje žanrske lovke in osnove alternativnega rocka lepo pomešal s popom, folkom, elektroniko, jazzom in ostalimi zvrstmi. Oblikovalo se je svojevrstno gibanje, ki ni samo marketinška muha enodnevnica. Pod seboj združuje široko glasbeno polje, od popolnih (eksperimentalnih) avtorskih izrazov do najbolj generičnih glasbenih stvaritev. Definiranje nastajajočih (sodobnih) fenomenov je vedno zelo težka naloga, saj se iz meseca v mesec spreminja njihova konceptualna (in v tem primeru glasbena) krajina, a na kratko bom le opisal poglavitne značilnosti nastajajočega žanra (komleksnost opredeljevanja – nenehno gibanje med žanrom in gibanjem). Na prvem mestu je vsekakor odprtost ter sprejemanje drugačnosti – zato gre na neki ravni za anti-žanr. Na glasbenem področju še danes veliko vlogo igrajo kitarske linije, ki pa jim mnogokrat pobudo prevzemajo sintetizatorji ali ostali novejši digitalni inštrumenti. Glasba je vsebinsko močno emocionalno nabita. Odlikujejo jo enostavne, všečne in zapomljive melodije (a zato je toliko več dela na teksturi zvoka). Veliko je spoja različnih vrst (glasbene) odklonskosti – npr. edinstveno združevanje surovih, prvinskih (”raw”) glasbenih izrazov z najbolj nežnimi, sanjavimi (”dreamy”) atmosferami. Velikokrat je tudi fascinantno kako različne skupine eksperimentalne nastavke (izvor) pretvorijo v pop strukturirano godbo. Besedila so (če so) pogosto izrazito sentimentalne narave, veliko se gradi na čustvih, občutkih in vsakodnevnih tegobah…zgodbah. Ker pa je indie glasba trenutno izrazito popularen pojem, se jo čedalje bolj tudi izkorišča v marketinške oz. tržne namene. Tako se tudi znotraj nje poraja vrsto podžanrov, ki so generične narave, z malo avtorske vrednosti, a idealni za banalno popestritev, barvanje neprijetne tišine v službi ali hitro užitkarsko zadovoljitev. Definira jih drugačnost zaradi drugačnosti same (tržni nameni – trend), ”radio-friendly” zvok in ”fast food” uporaba zgornjih značilnosti (umetelnost, neizvirno). In ravno tu prav pridejo The Pains Of Being Pure At Heart, ki sem si jih ogledal prejšnjo sredo v mali dvorani Kino Šiške. So skupina, v kateri nekateri vidijo ” čisti odmerek indie-ja”, mnogi pa le zelo dobro kolaž kopijo različnih alternativnih zasedb iz zadnjih trideset let.
The Pains Of Being Pure At Heart se gibljejo na tankem ledu med neko iskreno čustveno-idejno substanco (izvor) in nenehnimi pritiski glasbene industrije, ki jih vztrajno hoče oblikovati po trendovski tržni podobi in jim nadeva različne (pol-)generično vzorce. Zato še vedno ostajajo glasbeno po petih letih delovanja razmeroma avtorsko neizoblikovan bend (trendovsko pa še kako). So prijetni, zanimivi, marsikje domiselni in zadovoljijo vse tiste, ki si želijo slišati v enem kosu nekaj boljših, alternativnih odtenkov osemdesetih in devetdesetih; a to za bend s takšnim potencialom vsekakor ni dovolj. Čeprav jim kritiki priznavajo določeno mero kvalitete in nalezljivosti, pa se ob poslušanju njihove glasbe ni mogoče znebiti občutka, da se vse preveč v njej sliši druge skupine. Drugi album ‘Belong’, ki je izšel lansko leto, je sproducirala super zvezdniška producentska naveza, Mark ”Flood” Ellis in Allen Moulder. Flood in Moulder sta v svoji tridesetletni karieri delala že z mnogimi uveljavljenimi imeni popularne glasbe, naj omenim le največja: U2, New Order, Nick Cave, The Killers, The Smashing Pumpkins, PJ Harvey, Depeche Mode, Erasure, The Jesus and Mary Chain, Placebo, Sigur Rós, Ride…In The Pains Of Being Pure At Heart predstavljajo ravno nekakšno središčnico vseh teh različnih glasbenih izrazov. Nadgradnje pa ni. Če bodo to izoblikovali, se lahko razvijejo v velik bend. Skupina se je formirala leta 2007 v New Yorku in do danes izdali dva albuma in tri EPe. Bend sestavljajo frontman (pevec in kitarist) Kip Berman, klaviaturistka kitajskih korenin Peggy Wang, ritem linijo pa oblikujeta basist Alex Naidus in bobnar Kurt Feldman. Kot dodatni kitarist se jim je na sledeče turneji pridružil še nekdanji bobnar newyorških vrstnikov The Drums, Connor Hanwick. Glasbeno tvorijo zanimiv trikotnik med kitarskim noiseom, sanjavim popom in energičnem dance-punkom.
V Kinu Šiška so jim družbo kot predskupina delali angleška zasedba Flowers (ki jih je mimogrede na svetovnem spletu izredno težko odkriti), ki so s svojim umirjenim in eteričnem nastopom prijetno (p)odprli sredin koncertni večer. Kakšno uro kasneje, so na odru že stali ime večera. Najprej me je presenetil dodatni kitarist, kajti nisem vedel, da jim od januarja dalje na koncertih pomaga nekdanji bobnar skupine The Drums, Connor Hanwick (Skupino sem videl leta 2010 na festivalu Frequency, ko je bila še prisotna tista začetna evforija in so bili v njej še vsi štirje ustanovni člani – danes sta samo še dva. Koncert je bil dokaj poseben in je na trenutke spominjal na zgodovinski glasbeni vrtiljak. O tem kdaj drugič.). Člani skupine so bili na odru postavljeni v vrsti, le bobnar Feldman je sameval v ozadju. Postavitev je še posebno prišla do izraza pri živahnejših odsekih koncerta, saj se je na trenutke dozdevalo, ko da skupina skupno naskakuje prve vrste, te pa njih. Posebna vloga je na odru pripadala frontmanu Bermanu, ki je s svojo prezentno delavsko podobo, ekspresivno gestikulacijo in ostro, grobo ter napenjajočo mimiko spominjal na novodobnega Bruce Springsteena, kar pa ne bi morali trditi za njegove vljudnostni in banalne nagovore (Bossovi nagovori so nekaj najbolj sočnega v glasbenem svetu). Podobno ekspresivno se je na odru obnašal tudi basist Naidus, le da je deloval veliko bolj sproščeno in užitkarsko. Dokaj plaho pa se je ”v ozadju” držala klaviaturistka Peggy Wang ter še med tistimi redkimi trenutki petja, konkretno fušala. Še najbolj umirjen član skupine se je zdel nekdanji ”drumsovc” Hanwick, ki je deloval kar nekako odtujeno in ležerno. Uvod koncerta je bil zelo dinamičen in plesen ter je v roku petnajstih minut hitro navrgel kar štiri velike uspešnice iz zadnje plate, od katerih sta še posebej izstopali uvodni Heavens Gonna Happen Now in Belong. Koncert je obdajal dober ”vibe”, a ta ni nikoli prerastel v kaj več. Nekako podoben problem deli že njihova glasba (glej drugi odstavek). Koncert je bil zelo intenziven in poskočen, a vseskozi obdan z nekim jokavim, ”pussy” in sladkiš prizvokom. Na to enostavno ni mogoče preveč uživati, tudi ”mošati” ne, pa če gre še zato tako ”straightforward” rock’n’sugar udar. Visoka jakost nastopa je pustila zelo malo prostora za oddih. Tempo je bil zares visok (koncert je bil odigran že skorajda robotsko – tu ni bilo prostora za improviziranje), zato tudi nisem pričakoval ravno kako dolgega nastopa, a ko je že po samo petinštiridesetih minutah nastopil dodatek, sem bil konkretno presenečen. Vrhunec rednega dela je bila vsekakor najstniško nagajiva Young Adult Friction s prve plate, ki govori o (prvem!!) seksu (v knjižnici). Čudovito stopnjevana in odlično harmonizirana pesem je naravnost briljanten dokaz kaj vse The Pains Of Being Pure At Heart zmorejo. Redni del so zaključili s skladbama Everything With You, ki ga v drugem delu skladbe krasi odličen, ”filingaški” solo in The Pains Of Being Pure At Heart, ki je bila ena izmed prvih skladb, ki so jih napisali leta 2007, in je s svojimi repetitivnimi noise sekvencami sprožila neustavljiv adrenalinski plaz. V dodatku so zaigrali še A Teenager in Love ter This Love Is Fucking Great. V slednji je prišel do izraza tudi otožni in hrepeneči glas frontmana Kip Bermana. Dvorana Komuna je delovala odlično, zvok je bil dober, naravnost všečen pa je bil tudi ”lučkarski šov”.
The Pains Of Being Pure At Heart z ničimer v Ljubljani niso presenetili. Uprizorili so pričakovan nastop, ki je ponudil kar nekaj zanimivih točk in trenutkov, a v celoti pustil dokaj monoton in povprečen koncertni vtis. Kot sem že prej ugotovil, njihov nastop trpi za podobnimi pomanjkljivostmi kot njihova glasba. Zanimiva godba in nastop, ki pa v ničimer ne inspirirata in se prepogostokrat zatekata v varno zavetje že videnih form in izvedb. Več žmohta, več si je potrebno upati, bolje zgraditi koncertni lok, pa se bo morda kaj spremenilo. Vsekakor najdemo znotraj kitarskega rocka (in širše ”indieja”) veliko boljše prikaze izvirnosti, prepričljivosti in vznemirljivosti.
Setlista
The Pains Of Being Pure At Heart:
1.) Heavens Gonna Happen Now
2.) Belong
3.) Until The Sun Explodes
4.) Heart In Your Heartbreak
5.) Higher Than The Stars
6.) Sure
7.) Come Saturday
8.) Young Adult Friction
9.) Kelly
10.) My Terrible Friend
11.) Everything With You
12.) The Pains Of Being Pure At Heart
dodatek:
13.) A Teenager In Love
14.) This Love Is Fucking Great
Galerija slik
