Avtor: Peter Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: München / Muffathalle / Nemčija
Datum koncerta: 17.11.2012
Število obiskovalcev: 1600
Cena karte: 35,00€
Sago, kultni progresivno rockovski kvintet iz Toronta, kateri letos praznuje 35. obletnico delovanja, smo nazadnje v prostorih Münchenske dvorane Muffathalle v živo občudovali, dne 05.12.2007 (RockLine reportaža TUKAJ), ko se je od njihovih vrst (začasno) poslavljal karizmatični pevec valižanskega rodu Michael Sadler. Tedaj se seveda še nismo zavedali, da se bo Michael, ki je glasbeni odmor v prvi vrsti naredil zaradi rojstva otroka, potem ko mu je postalo dolgčas in ga je dolgoletni Saga klaviaturist Jim ‘Jimbo’ Gilmour povabil k glasbenemu sodelovanju, katero je kmalu preraslo začetne, manj ambiciozne okvire, že čez manj kot štiri leta vrnil nazaj k starim tovarišem. Vmes smo si jih ogledali še 28.4.2009 v avstrijskem Wörglu (RockLine reportaža TUKAJ), ko so nastopili s pevcem Robom Morattijem (Final Frontier), kateri je sicer zlasti v studiu zelo dobro opravil svoje poslanstvo, vendar koncertna magija ni bila več ista kot s karizmatičnim predhodnikom in ustanovnim članom Sadlerjem. Ravno zato je bila vrnitev Sage z nenadomestljivim Sadlerjem v postavi na prizorišče, kjer so posneli tudi koncertni DVD in koncertni CD z naslovom »Contact – Live in Munich« (2009), toliko bolj fascinantna. Seveda pa ne gre pozabiti tudi že prej videne vrnitve s Sadlerjem v München-u, dne 11.11.2011, kjer so Saga nastopili v družbi britanskih art rockovskih prvakov Marillion (RockLine reportaža TUKAJ).
V popolnoma enaki maniri kot zadnjič, ko smo obiskali to, določenim članom Rocklinea že skorajda domače koncertno prizorišče, je šlo za zadnji datum njihove koncertne turneje, sredi katere so predstavljali najnovejši studijski album »20/20« (2012). V tem času, tik pred izidom omenjenega dosežka, je Saga vrste zapustil dolgoletni, a žal precej bolehni bobnar Brian Doerner (ex-Helix), katerega je nadomestil mlajši in bolj čil Mike Thorne. Dandanes Sage, kljub bolj ali manj odličnim albumom, na domačih, kanadskih tleh, da o ZDA niti ne govorimo, v komercialnem smislu ne povoha skorajda nihče več, razen seveda najbolj gorečih privržencev, ki si tega ne ženejo k srcu, medtem ko v Nemčiji še vedno uživajo skorajda zvezdniški status, zato ni bilo presenečenje, da je dvorana Muffathalle, tako kot zadnjič, pokala po šivih, kar se tiče števila obiskovalcev. Po pričakovanju so prevladovale sivolase glave, ki pa so s seboj pripeljale tudi precej mlajše člane družine, da bi jih poučili kako zveni dobra glasba.
Saga so tokrat za odrsko scenografijo izbrali veliko platno, na katerem je bila upodobljena naslovnica z albuma »Full Circle« (1999), natančneje njihova dolgoletna maskota – znanstveno fantastična kobilica z ukradenimi Einsteinovimi možgani. Slednja se je sicer nazadnje pojavila na njihovih naslovnicah na albumu »Trust« (2006), medtem ko je ‘dobri stari striček’ Albert glavni lik »20/20« naslovnice. Kljub drugačnemu namigu, ki ga je dajalo odrsko ozadje, pa Saga v tem večeru niso izvedli nobene skladbe s »Full Circle«, a se zato ni nihče pretirano sekiral, saj bi si boljšo koncertno set listo le stežka zamislili.
Otvoritvena »20/20« bomba »Anywhere You Wanna Go« je predstavljala avtoritativen začetek koncerta in dejstvo, da so Saga še kako ponosni na najnovejši studijski album, s katerega so v tem večeru odigrali tri skladbe. Seznam koncertnih izvedb je v tem večeru vseboval kar nekaj prijetnih presenečenj, predvsem skladb, katerih niso izvajali že vrsto let, kot denimo epsko »Images At Twilight« mojstrovino »Mouse in a Maze«, kjer so navdušili predvsem z igranjem sintetizatorskih multi-harmonij. Tu so se namreč vsak za svojimi klaviaturami istočasno znašli Gilmour, basist/občasni klaviaturist Jim Crichton in Sadler, kateri je vse skupaj odpel z izjemno mero čustvenega patosa in dosegel enega izmed vrhuncev svojih vokalnih kapacitet.
Poleg nekaterih nadvse prijetnih presenečenj in dosežkov z »20/20« v tem večeru seveda ni manjkalo izvedb dolgoletnih klasik, predvsem s prvih petih, ‘klasičnih’ Saga albumov, kot sta bili imenitni verziji standardov »Careful Where You Step« in »The Perfectionist«. Pri izvedbi »Careful Where You Step« se je Gilmourju že takoj na začetku pripetila nerodna reč, da je s svojo sintetizatorsko linijo nekoliko zamudil in to poskušal na hitro fiksirati. Večina med publiko je opazila, da je, po domače povedano, ‘zafušal’. Na srečo je bil to edini očiten kiks v celotnem večeru.
»You’re Not Alone«, med večino privržencev najbolj priljubljena Saga klasika, katero ponavadi izvajajo proti zaključku nastopa ali kot dodatek, je bila presenetljivo odigrana že kar v prvem delu koncerta. Sadler je po tradiciji publiko pozval k petju refrena ter pri tem organiziral ‘tekmovanje’ med moškimi in ženskimi vokali, pri čemer je na koncu slednjim po pričakovanju podelil zmago. Prav zanimivo je bilo videti in slišati, kako drugačen, precej bolj sproščen in za vsakršno šalo razpoloženi Sadler je bil to od tistega, katerega smo nazadnje videli pred skorajda petimi leti, ko ob skorajšnjem slovesu ni mogel skrivati rahle živčnosti, resnobnosti in na koncu tudi solz.
Z nekoliko mračnejšo atmosfero obdarjenim »Spin It Again« so se Saga vnovič vrnili v leto 2012, ko so vse solze že dolgo zaman in ostane edina rešitev samo še v (po)smehu nad absurdnostjo vsakdanjika. Temu je sledilo bržkone največje presenečenje celotnega večera, progresivno rockovski inštrumental »Corkentellis«, originalno z albuma »10,000 Days« (2007), ki je zaradi svoje tehnične zahtevnosti vselej precejšen izziv. Sadler se je v tem trenutku začasno poslovil z odra, medtem ko so Gilmour, oba brata Crichton in bobnar Thorne pričarali nepozabno improvizacijsko magijo. Tu naj se še posebno izpostavi osupljive kitarske improvizacije večno prezrte kitarske legende Iana Crichtona.
Saga kljub temu, da pod svoje glavne vplive štejejo večino največjih imen tega žanra, nikoli niso bili prog rockovski band v strogem, tradicionalnem pomenu te besede, saj v svoji karieri niso ustvarili nobenega več kot 15 ali 20 minutnega epa ali se ponašali z izborno dozo improvizacijske kompleksnosti. Progresiven band so vsekakor bili že od samih začetkov, a so poleg prog rocka v svojo glasbo venomer vnašali vrsto melodičnih elementov, katere se ponavadi rado zasledi v tradicionalno radiu prijaznejšemu novemu valu, melodičnem rocku, pa tudi trdem rocku, zato bi bil najboljši izraz za njihovo glasbo kar art rock.
»Corkentellis« v njihovi karieri predstavlja tisti redki inštrumentalni trenutek, ko so se drznili najdlje spustiti v nedra tradicionalnega, improvizacijskega prog rocka z vplivom fusiona. Izjemno priljubljeni »Heads Or Tales« (1983) zimzelen »The Flyer«, kjer je publika vnovič zavzeto pomagala pri petju refrena, je prinesel na moč posrečen kontrast ter izpostavil njihovo dolgoletno zapriseženost melodični glasbeni komponenti. Temperamentni »Six Feet Under«, eden boljših dosežkov z novega albuma »20/20«, nas je vnovič opomnil, da so Saga še dandanes velesila na svojem področju, medtem ko je nepričakovana izvedba skladbe »The Cross« z njihove konceptualne mojstrovine »Generation 13« (1995), katera je predstavljala še eno veliko presenečenje tega večera, sprožila val huronskega navdušenja med publiko. Tokrat je še posebno navdušil Sadler, ki je svojo pevsko predstavo na posebno doživet način pospremil s teatralnimi gestami, s pomočjo katerih se je popolnoma vživel v vlogo izgubljenega fantiča Sama, glavnega junaka prej omenjenega konceptualnega magnum opusa.
Po navdušujoči solistični točki novega bobnarja Mikea Thorna sta na odru ostala samo Sadler in Gilmour, katera sta imenitno izpeljala »Worlds Apart« (1981) klasiko »Time’s Up«. Zatem je Sadler odšel z odra in Gilmourju prepustil vlogo osrednjega ‘zvezdnika’, tako na klaviaturah kot glavnem vokalu. Po krajši solo predstavi na električnem klavirju je ‘Jimbo’ suvereno odpel kultno balado »Scratching The Surface«, eden izmed redkih Saga zimzelenov, ki vsebuje njegov glavni vokal. Zatem, ko se je na oder vrnil s preostalimi tremi kameradi, si je Michael privoščil manjšo potegavščino, ko je na klaviaturah odigral uvodni aranžma legendarnega »Images At Twilight« epa »Images«, nakar si je ‘premislil’ ter odigral začetni aranžma »Worlds Apart« klasike »No Regrets« ter s tem prebudil skomine med publiko.
V tretjem poskusu, ko je bilo Sadlerjeve šale konec, so vendarle vpadli vsi člani banda ter suvereno presenetili s »Saga« (1978) zimzelenom »Tired World«, katerega je ustrezno nasledil še njegov ‘družabnik’ »Humble Stance«, na katerem je Michael poprijel tudi za bas kitaro. To je poleg »It’s Time« in »No Regrets«, katerih v tem večeru ni bilo ‘na sporedu’, eden redkih trenutkov, ko se odloči zaigrati tudi na bas. Koncert pa ne bi bil popoln, če ne bi odigrali vsaj še nekaj skladb s svojega komercialno najuspešnejšega albuma »Worlds Apart«, in sicer pričakovana dolgoletna favorita »On the Loose« ter »Wind Him Up«. Po burnem aplavzu so se na kratko poslovili z odra ter se kmalu vrnili za prvi in žal tudi zadnji dodatek tega večera, v katerem so najprej presenetili s »Framed«, še eno »Worlds Apart« klasiko, in na koncu, nekako po pričakovanjih, saj ta skladba ne sme manjkati na nobenem Saga koncertu, odigrali še »Silent Knight« (1980) zimzelen »Don’t Be Late«.
Saga so sredi mogočnega vzdušja dvorane Muffathalle vnovič dokazali, da so z Michaelom Sadlerjem v postavi trden monolit koncertne perfekcije in z idealno set listo očarali tudi najbolj zahtevne privržence. Poleg Gilmourja, ki je v njihovih vrstah od leta 1980 dalje (med leti 1986 in 1992 jih je sicer začasno zapustil), so trije originalni člani, se pravi Sadler in oba brata Crichton, tako v studiu kot v živo, še vedno glavni motor kanadskih prog rockovskih legend, kar jim, kljub temu da z vsakim novim albumom poskušajo v svoji glasbi predstaviti nekaj novega (kar je seveda pohvalno), omogoča maksimalno konsistentnost, zato je vsak ogled njihovega koncerta posebno doživetje za slehernega ljubitelja dobre, duhovno izpolnjujoče in inteligentne glasbe. Za konec pa še to; naše četrto srečanje s Sago bo že drugič ovekovečeno na prihajajočemu koncertnemu DVD-ju/CD-ju!
Setlista
1. Anywhere You Wanna Go
2. Mouse in a Maze
3. The Perfectionist
4. Careful Where You Step
5. You’re Not Alone
6. Spin It Again
7. Corkentellis
8. The Flyer
9. Six Feet Under
10. The Cross
11. Drum Solo
12. Time’s Up
13. Scratching the Surface
14. Tired World
15. Humble Stance
16. On the Loose
17. Wind Him Up
—dodatek
18. Framed
19. Don’t Be Late
Galerija slik
