Kraj: Klub K4 / Ljubljana
Datum koncerta: 11.10.2012
Število obiskovalcev: 200
Cena karte: 10 € v predprodaji / 13 € na dan dogodka
Medtem ko se je na drugem koncu Ljubljane (CUK Kino Šiška) odvijal koncert znamenitega jazzovskega bobnarja Jacka DeJohnette (Miles Davis, Joe Henderson, John Scofield…), smo bili v najboljši ljubljanski kleti priča nastopu tačas enega najbolj zanimivih producentov eksperimentalne godbe, gospoda Daniela Lopatina (Oneohtrix Point Never). K4 se končno tudi koncertno prebuja, bi lahko rekli. Klubski maraton Radia Študent (link do reportaže) je prekinil kar deset let trajajočo dobo ”nekoncertovanja”. Prostor, ki je v devetdesetih letih veljal za pravi sinonim alternativnega koncertiranja, je postal sčasoma namenjen samo dogodkom klubskega tipa (povečini: plesna elektronska godba). In če bi Oneohtrix Point Never nastopil popolnoma sam, brez ‘pred- in po-skupin’ (Ontervjabbit, Your Gay Thoughts), bi tudi tokrat dogodek veliko lažje označili za klubskega kot klasično koncertnega. Vseeno, K4 je z novo sezono in z novo ekipo programskih ustvarjalcev zopet začel razmišljati širše, odpirati se je začel tudi (drugim) formam žive glasbe (izjeme so bili v preteklosti nekateri elektronski ”live-acti”).
Koncertni dogodek se je začel s kar precejšno zamudo. Na oder velikega ”floora” je najprej stopil domači dvojec iz Hrastnika, Ontervjabbit. Sestavljata ga Neven M. Agalma in Domen Učakar. Duo nam je postregel z zanimivo kombinacijo futurističnega ”noisea”, temačnih ”droon” odvodov in visoko frekvenčnih šumov, ki so bili podkrepljena s konkretno dozo močnega basa. Zvočniki so ustvarili močan ”vibra” odziv, ki nas je pretresel do kosti. Dojem te specifično abstraktne zvočne gmote je izredno zahteven in od (kritičnega) poslušalca zahteva visoko raven koncentracije. Šok glasba, glasba eksperimenta, zvočni laboratorij, ki pa te lahko ravno preko svojega napornega in nekonvencionalnega izraza pripravi do posebne vrste glasbenega užitka – uživanja v novih, še neodkritih zvočnih svetovih. Njuna zvočna slika vključuje veliko poigranja s sub frekvencami, stopnjevalne dinamike, kratkih melodičnih odsekov (ki so bili slej ko prej spremenjeni do neprepoznavnosti) ter uporabe različnih efektov in sintetizatorjev. Zvok je najlažje opisati kot nekakšno zmes nezemeljskih ”harpijskih” krikov ter silovito intenzivnega brnenja čebel. Ljudje so se po prostoru počasi nabirali in proti koncu nastopa so se že začeli kazati prvi obrisi kasnejše kar precejšne množice ljudi. Nastop dua je trajal približno pol ure in nas v tem času dodobra vpeljal v svet eksperimentalnega glasbenega podtalja. Po koncu se je del občinstva preselil na mali ”floor”, kjer je obiskovalce pred nastopom imena večera, ogreval DJ mlajše generacije in član ljubljanskega kolektiva DMNP (Don’t Make New People), Jaka ‘žakpižon’ Golob.
Po tej otvoritveni eksperimentalni bazi, je prišel čas za junaka večera. Vsaj tako se je zdelo pred nastopom. Pod imenom Oneohtrix Point Never se skriva brooklynčan Daniel Lopatin. Na sceni je aktiven nekje od leta 2007, v tem času je izdal šest del, zadnja dve, albuma ‘Returnal’ in ‘Replica’, sta močno odmevala v kritiški javnosti. Njegovo letošnje leto nam bo ostalo v spominu po sodelovanju s kanadskim glasbenikom Timom Heckerjem in njunim skupnim izjemnim ambientalnim albumom ‘Instrumental Tourist’. Lopatin je znan po domači produkcij (”Do-it-yourself” pristop) in neverjetnem kreativnem naboju. Od njegove pojave na sceni dalje, ne mine leto, ko kaj ne ustvari. Tokrat pa je nastop Lopatina pustil za seboj zanimivo odzivno mešanico: je hkrati navdušil in razočaral. Odvisno od perspektive pogleda na nastop. Skozi optiko tradicionalnih koncertnih meril, je pri tem nastopu vsekakor šlo za izrazito posebno držo, ki ne zadosti kriterijem uspešnega koncerta. Oneohtrix Point Never ni s publiko navezal nobenega stika, ni iskal (glasnega) odziva, niti slučajno ni samega sebe postavljal v vlogo ”showmana”. Ljudje niso zapadali v faze ekspresivnih gestikulacij, skakanja in brezglavega norenja, temveč so se predvsem na mestu nežno in zasanjano pozibavali sem ter tja. Njegov nastop ni bil paša za oči (on-računalnik-slabo vidne in nič kaj posebno navdušujoče vizualije), je bil pa toliko bolj fascinanten za ušesa. Priznati je potrebno, da obiskovalci niti nismo pričakovali kaj dosti od zgornjega, pa vendar tako puste koncertne forme že dolgo časa nisem videl. Za računalnikom je deloval kot naveličan klubski DJ, ki mora po diktatu nenehno vrteti eno in isto glasbo. Leta in leta. A ravno v glasbeni vsebini se ta interpretacija zatakne. Poleg tega, da ne gre za običajno plesno klubsko godbo, je njegova glasba daleč od tega, da bi bila nezanimiva ali celo generična. Lopatinovo produkcijo odlikuje eksperimentiranje z različnimi glasbenimi obrazci, katera velikokrat proizvedejo in odpirajo popolnoma nova glasbena polja in obzorja. Njegova senzibilna zvočna krajina nas lahko odpelje v še tako globoko zakopane delce duše ter jih prebuja in osvobaja. Deluje meditativno, nas pomirja in stimulira. Kot dolg (pra)gozdni sprehod, v katerem so naši edini sogovorniki starodavna drevesa. Te daljše ambientalne pasaže pogostokrat prekinjajo različni ”noiserski” izlivi (v moji ”gozdni” prispodobi: gozdne živali, ki nam prečkajo pot) ali pa ”sampli” najrazličnejših glasbenih izročil (npr. afriške in arabske godbe). Setlista je bila sestavljena iz znanega materiala, ki večinoma v živo ni kaj dosti odstopal od tistega, kar poznamo iz ploščkov. Vsaj ne bistveno (bilo je sicer nekaj malega poigravanja z efekti in koncertnega prilagajanja (preobrazb) nekaterih skladb). Poleg že znanih del, nam je ponudil tudi nekaj nove produkcije, neznanih skladb, ki bodo najbrž svet uradno ugledale v prihajajočem letu. Po slišanem se obeta nadaljevanje dinamične, sublimne, eksperimentalne (z)godbe, ki jo je v večji meri zastavil leta 2009 z albumom ”Rifts”.
Dogodek se ni končal z nastopom ”headlinerja”, temveč z mlado slovensko skupino, ki sliši na ime Your Gay Thoughts. Zasedbo sestavljajo Gregij na basu, vokalu in za računalnikom, Fejzo za bobni ter Mina Fina, ki skrbi za vizualije. Gre torej za audiovizualni projekt, ki ji poseben pečat s svojimi besedili daje tudi priznani mladi ameriški pesnik Michael Tomas Taren. Skupina deluje že približno leto in pol ter za spomladi 2013 pripravlja svoj prvi EP. Zase pravijo, da igrajo post-pop. Ta misteriozna žanrska opredelitev nam pove le to, da svojo glasbo ustvarjajo v odnosu do dediščine popularne glasbene kulture (v širšem smislu), a jo zaradi interdisciplinarnega umetniškega pristopa v marsičem presegajo. Vključevanje različnih umetnostnih zvrsti v lastno delo, je glasbenim skupinam lastno že od nekdaj, a tako vidna, poudarjena in po svoje radikalna vzpostavitev mostu med različnimi umetnostmi, je v svetu popularne godbe zelo redka. Prej je značilna za različne predstavnike sodobne umetnosti. A Your Gay Thoughts v tem oziru nikoli ne prestopijo meje. Ostajajo v nekakšnem umetniškem medprostorju (”vmesniki”), ki je hkrati preveč radikalen za poenostavljeno pop žargonizacijo, a premalo za resničen vstop v polje sodobne umetnosti (morda se nam to v prihodnosti tudi obeta). Njihove prve skladbe so obetale precej konvencionalno in neposredno post-punk podobo, ki so jo mešali z ambientalnimi in noiserskimi elementi. Novejše skladbe tu že kažejo na nek odmik, poigravanja z efekti, sampli in ostalimi ”gadgeti” so postale stalnica. Zvočna krajina se odpira in ni več zaprta v ozke žanrske okove. Klasični inštrumenti so nenehno v dialogu s sodobno tehnologijo in ravno ta ”polarizacija”, to gibanje, pogovor med enim (analognim) in drugim polom (digitalnim), ustvarja nastavke za potencialni presežek. Tudi v živo se je izkazalo, da novejše stvaritve v sebi nosijo več kreativnega naboja kot starejši material, ki pa ima to prednost, da je v veliki meri že dodobra (pre/)uigran in zato v živo zveni boljše. Skupina je imela na začetku nastopa nekaj problemov s tehniko in tudi vizualna podoba, za katero v skupini posebej skrbi Mina Fina (in je s fantoma prisotna na odru!! – interdisciplinarnost…), ni prišla do izraza zaradi slabe luči in slabo raztegnjene zavese. Scensko postavitev je bila tekom večera razmeroma pusta, šele Your Gay Thoughts so ji preko čudovite rožne ornamentike (v Gregijevih laseh) vlili malo življenja. Skupina je znotraj slovenske glasbene krajine zanimiv unikum, ki pa ima do avtorskega izoblikovanja še dolgo pot.
Dogodek je minil v sproščenem vzdušju in lahko rečemo da precej uspešno. Razpored nastopajočih se je sprva zdel malce nerazumen in morda celo deficitaren in nenaklonjen zadnjemu nastopajočemu, a so se moja prva predvidevanja izkazala kasneje za neosnovane – publika po koncu nastopa Daniela Lopatina (Oneohtrix Point Never) namreč ni zavila domov, temveč se je v zadostnem številu prepustila še tretjemu nastopajočemu. V kolikor bi K4 uredila še svetlobne razmere, bi prav zares lahko ponovno postala dom oz. idealen prostor prezentacije za številne domače (in tuje) alternativne glasbene skupin.
Galerija slik
