‘No Pain No Gain’ ali brez bolečine ni HC-ja (2013)

Arhiv Arhiv Nazadnje spremenjeno Jun 11, 2026

Kraj: Orto bar, Ljubljana, Slovenija
Datum koncerta: 28.03.2013
Število obiskovalcev: 40 – 50
Cena karte: 8 €

HC je glasbeni fenomen, katerega lahko človek bodisi ljubi bodisi organsko ne prenese, indiference pa, tako kot vsak kvaliteten paket provokacije, ta glasba ne prenese. Iskreno rečeno sem bil pred leti prav prekleto frustriran, ker kvalitetne HC godbe na slovenskem ni bilo v pretiranem izobilju, z ozirom na DIY ideologijo, ki v žanru še vedno prevladuje, pa je tudi dandanes bore malo znanega, kaj se v HC podtalju dogaja v naših logih. Zavoljo tega je potrebno izreči izjemno veliko pohvalo entuziastičnemu tandemu Dirty Skunks, ki sta z vizijo, po kateri je potrebno za žanr bolje poskrbeti, predvsem pa med mlade garažne glasbene sanjače vnesti svež veter zanosa, želje po glasbenem ustvarjanju in vztrajnosti, in z uvedbo koncertne franšize Drunk In Public, omogočila prav neuveljavljenim praporščakom punkoidnega in trdojedrnega revolta, da se publiki predstavi s svojim delom v ljubljanskem Ortu. Poleg manj znanih imen se na listo vpiše kakšno veliko ime, po dosedanjih izkušnjah pa so za javni eksces kritičnosti in bolj fizične koncertne sprostitve rezervirani četrtki, eni bolje obiskanih dogodkov na tej strani Alp.

Tokratni četrtek je bil v znamenju HC veseljačenja, pod isto streho pa sta svoje znanje, zveze ter predvsem dobre godbe praporje revolta dvignili člani ljubljansko – primorske naveze. Poleg domačih Dirty Skunsov so svoje adute predstavili še člani alianse Hardcore Koper, glavne zvezde večera ter konkretni razlog za soočanje z ljubljanskim usranim vremenom pa so bili britanski metalizirani HC-jevci Honour Your Pain. Ime, ki že v osnovi ne obljublja kaj drugega kot popolno bolečino, razbolelost ter, če ste si v štirih letih njihovega obstoja vzeli čas ter jim prisluhnili, predvsem visokooktanski blend NYHC iskrenosti na bolj distorziran način. Razlogov za obisk Orta torej ne bi smelo manjkati in, kot je razkril že prvi pogled po kar konkretno zapolnjeni dvorani Orta, je ugovor vesti ali brezjajčnost pokazalo le malo zvestih obiskovalcev klubske dihurijade, če se smem pošaliti in poigrati z dejstvom, da koncerti naveze Dirty Skunksov terjajo celostnega in predanega poslušalca. Kot prvi so za empirično preverjanje dvoranske atmosfere poskrbeli domorodni, ljubljanski mladi stari upi By Default. Že po prvi postavitvi peterke na odru sodeč je bilo pričakovati neobremenjen koncert. Dve kitari zvenita najprej rahlo razglašeno ter rahlo neubrano, a po uvodnih taktih prve skladbe postane jasno, da so By Default bolj kot skupina preciznežev posrečena HC druščina ljubiteljev death metala. Poleg solidnih rifov in precej povprečne HC ritmike velja izpostaviti predvsem karizmo brkatega pevca, ki že na prvi pogled spomne na Dušana Duleta Vaupotiča, TV lik z malih ekranov, namesto koristnih nasvetov za prebijanje skozi socialno goščo podalpskega kurnika pa Jaka Jelenc postreže z dobro mero boratovskega humorja, ravno prav robatim zabavanjem prvih bojnih linij, predvsem pa z vokali, ki se iz HC odrezave dikcije prelevijo pogosto v grleni diskurz »pig screamov«. In recept se ponavlja v vseh skladbah, ki pa po strukturi spominjajo na komade gorenjskih slavčkov Dead Dildo Drome, le da je v slišanem manj groova, matematike ter več DIY nebrušenosti in neposrednosti. Kljub temu ostane soliden nastop v bolj meglenem spominu, o skupini By Default pa izvem le bore malo, saj, kljub dejstvu, da glasbeno sodelujejo baje že sedem let, ne morete izvedeti popolnoma nič. Nimajo spletne strani, niti FB strani, kljub dobrovoljnosti pa ne morejo postreči niti z Youtube komadi niti stisnjenci za celovečerno adrenalinsko zabavo med domačimi štirimi zidovi. Led je bil prebit, po prebujajočem vzdušju med interaktivno spodbujeni publiki pa lahko dodam, da je bil HC ledolomilec malce čudaški, a všečen.

Iz centra smo nato zapluli bližje Obali, Izolani Pay With Blood pa so, da, drži, nekaj popolnoma drugačnega. Predvsem bolj dovršenega in bolj koncizno ambicioznega, skupina pa je poskrbela po le enem letu obstoja že s prvencem, EP-jem Get Mad, ki je bil v Ljubljani predstavljen kot nekaj popolnoma svežega in dišečega po potencialnih presenečenjih. Njah, delno, saj je beatdown hardcore namenjen bolj intenzivnemu tripanju publike, ljubljanska pa je, recimo temu tako, pogosto sarkastična in kritična do novotarij. Izolski četverec je hiperenergičen konglomerat metaliziranih kitar, HC ritmike ter agresivne poze s konkretnimi jajci. Po uvodnih taktih Metallicine skladbe For Whom The Bell Tolls pa namesto metalizirane ježe po strelah Pay With Blood zajadrajo v boj krvave vode skupine First Blood. Evidentno je, da sta kitarist Benjamin Pavliha, ki ga krasi za HC atipični Flying V Jackson in mišičasti vokalist Rok Morgan glavna rotorja hiperenergične energije izolskega četverca, dobra uravnoteženost pa je tu podana v obliki solidne basovske linije Grege Kurtina ter bobnarski udarosti neusmiljenega Maria Milaniča. Get Mad je precej razpizden plošček, po cover uvodu pa Psx With Blood pogledajo v krvave kristalne krogle in napovedo usodo s skladbo Your Destiny. Udarni two step deathcore udari v srce večera brez rezerv, tudi akrobatski vstavki na fizični obračun pripravljenega kvarteta in pevčeva majica z napisom »I’m here for mosh« ne prebudi mosherskega duha ljubljanske publike. Uničujoče salve se po izključitvi iz kroga prijateljev s skladbo Circle Of Friends nadaljujejo s skladbo Enemies, ki pa kljub grmečim kiticam ter hreščečim refrenom ne doseže pravega haska, saj je preveč pritiskanja na zavore, preveč premorov in premalo udarne hitrosti, ki sem se jo pri HC-ju navadil pri Sick Of It All, tudi Hatebreed metaliziranje pa ne prenese prevelike rigidnosti, ki jo mladi Izolani kompenzirajo s samozavestnim in res prezentnim odrskim nastopom. »There’s no second chance- just here and now« je sporočilo »do or die« komada No Second Chance, sam pa sem bolj impresioniran s skladbo Truth To Be Told, vendar ostane barometer užitka žal preveč v sferi sivine, ki se le ponavlja, publika pa v želji po odklopu in zabavi sede celo na tla ljubljanskega Orta ter odvesla koncertno regato proti zadnji tretjini za zdaj precej povprečnega koncerta. Tega ne gre jemati kot destruktivno kritiko, saj je tu pomembno predvsem dejstvo, da so Pay With Blood skupina, ki je pred kratkim upihnila šele prvo svečko na svoji torti, pod truščem in še ne polno artikuliranim glasbenim izrazom pa se skriva dovolj žmohta in potenciala, da se lahko razvijejo v skupino, ki bo še krojila slovensko HC sedanjost. Po precej surovem prvem koraku Get Mad si obetam tako malce brušenja ter še bolj konkreten izliv socialno kritičnih čustev, na Izolo pa bom v bodoče precej bolj pozoren, ne bom pa obalnega mesteca več a priori povezoval zgolj z rave ekscesi v ambasadi Gaviolli …

Po dveh odmerkih domačice pa je nastopil čas za nekaj uvoženega otoškega mesa in krvi. Honour Your Pain so bili korak naprej v smeri premika mej kvalitete in brutalnosti ekstremnega beatdowna, metaliziranega HC two stepa, bristolski peterec pa po treh, štirih letih eksistence ve, kako se kvalitetni glasbi streže in kako lahko tako z odrsko prezenco kot tudi brezkompromisnim zvočnim zidom popolnih zmagovalcev konkurirajo tudi bolj kaljenim in predvsem bolj znanim konkurentom z druge strani Atlantika. Uvodni takti skladbe Pit Politics premaknejo jeziček na tehtnici v smeri popolnega odklopa, udarni tandem dveh neusmiljenih in primerno kontroliranih distorzijskih zveri, kitarsističnega para Ash Martin in Brian Perrett pa fascinirajo tu solidni bobni Adama Pricea ter udarni bas dolgolasca med mišičastimi kratkolasci, basista Matta Hilla. Impresionira tudi takojšna neposredna vez imperatorja vokalne grlenosti, ki pa je tokrat bolj v sozvočju s HC-jem, Nick Clay pa se tu odloči povsem solidno konkurirati Lou Kollerju. Honour Your Pain so sveže opasani z istoimenskim EP-jem, na odru pa bolj kot galanco posnetega ter bolj kot kakšne modne zapovedi že videnega in že slišanega podajajo to, kar najbolje premorejo – brutalno iskrenost, strastnost in prvovrstno glasbeno nadarjenost. Socialni obračun delavskega obrobja z nonšalantnimi in lakomnimi imperatorji sveta, v katerem živimo, je jezen in nehlinjen, po pomenljivem nizu naslovov ploščkov, kot so Taking What’s Ours, Face To The Concrete in Honour Your Pain pa se je kvintet v zelo kratkem času uspel izoblikovati v garant, s katerim se v še tako majhnem pajzlu zgodi popolen koncertni odlom – v pozitivnem smislu! Ljubljana ni bila izjema. Po skladbi Back To The Gutter ter spontanimi karaokami publike, ki je tokrat vedela, v kaj se spušča, je bil mikroskopski univerzum Orta nasičen s testosteronom, vonjem potu in popolnoma zavrete srčne strastnosti, telesa pa so se pognala v divji splet circle pit kontakta ter kvalitetnega moshanja. Šibkega člena na seznamu daritev mogočnega britanskega kvinteta ni bilo, publika pa je plamtela pod divjo naracijo skladb Between Blood And Pride, eden boljših trenutkov že tako prvovrstne HC zabave pa je bil, vsaj zame, komad Stand Aside, med katerim je Orto zgrmel v samouničevalni stik prsi na prsa v brezkompromisnem zidu smrti! Seksi trušč in čistokrvna strast odrezana na debelo in brez rezerv je vpisala na moj zid koncertnih herojev letošnjega leta definitivno bristolske prvovrsne HC-jevce, po zagotovilu, da ne bomo ostali nepotešeni ter statični, pa lahko le pritrdim, da fantje v teh širokoustenjih ne nakladajo in ne sadijo lažnih rožic!

Po slabi uri res brutalnega odrskega nastopa je ostalo nedorečenega bore malo. Spontani pododrski ekskurzi v sfere popolnega odklopa so dokaz, da od dobrega lahko včasih sicer bolijo vrat in glava, a hujših poškodb ter večjih žrtev tokratni HC dogodek meseca marca ni terjal. Priznati moram, da sem odšel domov popolnoma potešen in srečen, razlog za to pa je bilo dejstvo, da so visoke standarde koncertnega diskurza popolnoma zadostili prav otoški oratorji metaliziranega HC-ja. Metal je tu le za podkrepitev podtonov, drugače pa je Honour Your Pain zasedba, ki seva popolno HC naturo mišičave zveri, ki je namenjena obračunavanju s sistemskimi nepravilnostmi, anomalijami, nepravičnostjo ter na popolen revoltiran način skrbi za to, da ne boste zaspali na socialnem obrobju ter se zadovoljili s statičnim izcejanjem pod pritiski kapitalističnih svinj. Dovolj dobrega premoremo tudi v domačih logih, pa če tu obredete bodisi obalna mesta, kot je Izola ali pa pokukate v podtalje slovenske metropole. Potrebnih bi jim bilo le malce več podpore, odločnosti ter odrske kalitve, vsaj delček tega procesa kvalitativne rasti pa predstavljajo tudi eventi, kot so koncerti tipa Drunk In Public. Namesto opijanjanja s hmeljevimi ekstrakti pa je za publiko tu pomembnejše opijanjanje z dobro godbo ter pravimi ritmi. Izziv, ki si pa ga lahko vedno postavimo, pa je – mar zmoremo videno in slišano preseči tudi na tej strani Alp? Sam menim, da zmoremo, potrebno pa bo še malce več vaje in odločnosti. To je imperativ, ki ga narekuje čas, v katerem živimo. Ta terja odličnost in nadpovprečnost, za malce več trojčka »blood, sweat and tears« pa bodo lahko oponaševalci in zdaj mlečnozobi fantje odrasli v prave može ter HC titane. Ta čas in to dogodje bi z veseljem dočakal, prepričan pa sem, da to zmoremo in znamo storiti že v zelo kratkem času! Upam, da se pri tem nisem pretirano uštel …