Kraj: Katedrala / Kino Šiška / Ljubljana
Datum koncerta: 29.03.2013
Število obiskovalcev: 450
Cena karte: 14 EUR, 17 EUR – na dan koncerta
Petkov večer. Ljubljana še konec marca potopljena v zimske razmere, prav nič (več) idilične, aprilski dež pa že brije in kaže zobe. Ja, sivina podnevi, sivina ponoči. Kamorkoli pogledaš se zadeneš ob njo. Sive reke, sive ulice, sivi ljudje. Mrki obrazi. Ljubljanska depresija je bila na prvi pogled pisana na kožo obravnavani izvajalka, a tudi za Michelle Gurovich alias Chinawoman je bilo to očitno preveč. Še ni bilo konec prve tretjine koncerta pa se je že spraševala ”se še kdo počuti depresivnega ali samo jaz?”.
A da za danes pustimo ob strani obrabljeno ”depresijo” in razsvetljimo petkov dogodek, naj omenim naslednje: prav nič depresije ni vzbujalo dejstvo, da razmeroma neznan izvajalec tako lepo napolne Katedralo Kino Šiške. Seveda to ne pomeni, da je koncertno stanje v Sloveniji bleščeče, potrujejo pa dve domnevi: 1. neodvisna scena se razvija in je močno zasidrana v slovenskem urbanem srcu (to je konec koncev dokazal tudi Festival Tresk, da Metelkove, Radia Študent in kluba K4 niti ne omenjam) in 2. počasi se bliža poletna festivalska vročica.
Na tej pa bo vsaj v začetku s svojimi nastopi sodelovala tudi petkova protagonistka. Chinawoman že dolgo časa ni več na neodvisni sceni neznanka. Tudi Ljubljani ni neznanka. Leta 2010 je v Gali Hali nastopila v okviru Mesta Žensk. Ljudstvo je bilo navdušeno in ni bilo potrebno predolgo čakati na ponovni nastop. Michelle Gurovich se je izkazala za vse to, kar o njej govorijo. (Vsaj v minimalnih odmerkih). Ruska temperamentna kri ohlajena v severno ledenih kanadskih jezerih. Piše in deluje (na odru) kot ženska oblika Leonarda Cohena, hipnotični vokal nas spominja na Tanito Tikaram, njen celostni glasbeni izraz pa se giblje nekje v mejah ruskih (ljudskih) viž in romanc, francoskega šansona Edith Piaf in malce pozabljenega euro popa. Ob vsem tem se ne morem znebiti občutka nenehne primerjave z ostalimi močnimi ženskami v glasbi (pa čeprav se v mnogočem popolnoma razlikujejo): od Nico do PJ Harvey, Bat For Lashes ter vse tja do Cat Power. Od naštetih se Chinawoman ne razlikuje samo po slovanskem zanosu in patosu, temveč predvsem po odtenkih nenavadne temačne magičnosti.
Ker ta moja zgornja definicija sama po sebi kaj dosti ne pove oz. premalo, bom prešel kar k stvari, na nastop in konkretno ponazoritev. Chinawoman je na odru doma. Po njemu se giblje lahkotno, da o sproščeni pozi ne govorim. Je izredno karizmatična figura, ki pa nas ne zasenči toliko s vseprisotno odrsko prezenco, temveč bolj z nekim ”fatalskim” magnetizmom, ki te tako privlači, kot tudi odbija. Zmožna je hkrati ustvarjati mračno in hladno atmosfero, a obenem oddajati neverjetno toplo in strastno energijo. Nastop je nenehno prekinjala z različnimi duhovitimi pripombami in ”carpedievskimi” dovtipi ala ”Enjoy the moment” in ”We have tonight”, v katerih pa je bilo vedno zaznati vsaj kanček ironije. Če so bili na začetku nastopa te ”premori” še zanimivi, pa so bili ob koncu na trenutke že odveč. A vseeno začuda niso pokvarili koncertnega vtisa. Enako velja za glasbo, ki so jo izvajali. Čeprav je bila ta večino časa počasnega in melanholičnega tempa, je vseskozi držala poslušalčevo koncentracijo na višku in o dolgočasju ni bilo govora. Za slednje se je najverjetneje treba zahvaliti tudi tonskim mojstrom, ki so odlično pripravili zvočne pogoje ter glasbenikoma (bobnar Robin Thomson in Diego Ferri na baritonski kitari), ki sta Michelle Gurovich na odru pomagala izgraditi odlično glasbeno sliko in zgodbo. Prav ta pa ima pri Chinawoman posebno noto. Je namreč inteligentna besedilopiska, obenem pa zaradi svojega izredno močnega vokala tudi odlična pripovedovalka in izpovedovalka čustev, misli in utrinkov.
Med samimi skladbami je preprijela več različnih kitar, večino časa pa je vseeno namenila igranju klaviatur. Največ zanimanja so med pesmimi vzbudili štirje največji hiti, ki pa so bili razporejeni na povsem diametralnih koncih setliste. Otvoritveni ”To Be With Others” in ”Show Me The Face” sta v dvorani prebudili sentimentalna in intimna občutja, medtem ko sta zaključni ”Party Girl” in ”Russian Ballerina” razburili vsaka po svoje. ”Party Girl” je konkretno zarezala s svojim odkrivanjem mask, ”Ballerina” pa je prvič v večeru k močnejšemu aktivnemu sodelovanju pritegnila občinstvo, ki je v en glas prepevalo ”la lala, lalalalalala….”. Krasen zaključek večera, ki ga je še dopolnila skladba v dodatku. Priredba stare ruske skladbe ”Tolka” se je predvsem zaradi briljantne Michelline interpretacije izkazala za vrhunec in biser večera. Po njej bi si vsi skupaj zaslužili še vsaj en bis. Nov singel je v sredini setliste ostal precej neopazen ”Vacation From Love”, montmartrovsko poulična ”Womans Touch” in dinamična ”Keep In Mind” pa sta pustili dober vtis. Na petkov večer seveda ni smela manjkata, sicer trpka, ”Friday Night”. Pa smo spet pri depresiji.
Ampak sledimo besedam Chinawoman iz intervjuja v zadnji Mladini in bodimo iskreni: navkljub grenkim skladbam polnih bolečin, je Michelle pričarala odličen koncertni večer. Mrki obrazi so vsaj nekaj časa izginili in dobra (živa) glasba se je še enkrat več izkazala za tvorca serotonina in čudežev. Chinawoman se je z leti prelevila v pravo indie damo. Po dveh albumih (Party Girl in Show Me The Face) in mnogih singlih je že počasi čas za tretji studijski dolgometražni izdelek. Pa vseeno, ne prehitevajmo. ”Carpe Diem”. Tokrat je v Katedrali vladala kitajska žena z ruskim srcem, berlinskim potnim listom in kanadskimi koraki.
Setlista
1.) To Be With Others
2.) Show Me The Face
3.) Lovers Are Strangers
4.) Woman’s Touch
5.) Aviva
6.) Keep In Mind
7.) Acid Broke The Spell
8.) I’ll Be Your Woman
9.) Vacation From Love
10.) Farm
11.) Friday Night
12.) God Bless My Socially Retarded Friends
13.) Russian Balerina
14.) Party Girl
dodatek:
15.) Tolka (priredba Zhanne Aguzarove)
Galerija slik
