Avtor: Sandi Sadar Šoba
Kraj: Cvetličarna VPK, Ljubljana
Datum intervjuja: 21.04.2011
Iz zaprašenega predala je nekega dne padla ven kaseta, na katero sem v tem času skoraj pozabil. In naključja so obudila spomin na 21. april, ko je bila Slovenija deležna vnovičnega koncertnega posladka brez primere – koncerta kanadskih očakov punka, skupien NoMeansNo. Intenzivni koncert v ljubljanski Cvetličarni še ni dodobra izzvenel, ko sem v drobovju zaodrja pred mikrofonom ujel gonilno grlo legendarne zasedbe NoMeansNo, Roba Wrighta. Vidno utrujen od res intenzivnega nastopa si je vseeno utrgal trenutek časa ter odškrnil duri v svet ustvarjalnosti in glasbene evolucije tria, ki tlakuje pot alternative in punka že od davnega leta 1976 dalje v maniri, ki odseva lahko le njih. Karizma, udarnost, provokativnost in prodornost si v osebi osivelega frontmana podajajo roko s prijaznostjo in ustrežljivostjo.
Res smo lahko počaščeni, da ste po tolikih letih vračanj na kraj koncertne potešitve publike, voljni vrniti se sem in nam ponuditi nov odmerek sveže NoMeansNo energije. Kakšni so občutki po tem koncertu v ljubljanski Cvetličarni tokrat?
Rob Wright: Tu smo res vlikokrat nastopili, prvi nastop tukaj pa smo vpisali že pod letnico 1989 in takrat je škatlica cigaretiv stala pet dolarjev in vedno, to moram poudariti, smo se na koncertih v Sloveniji res enkratno zabavali. Tako je bilo na našem prvem koncertu tukaj in vsakič, ko so nas poti popeljale semkaj. Ne gelede na vse je bila tukaj energija publike vedno enkratna, zato sem bil res zadovoljen, ko sem videl, da so stvari tako napredovale, da nam je bilo omogočeno igrati več nastopov tu v Sloveniji. Vedno se je lepo vračati sem, tudi zahvaljujoč Ireni iz Bube, s katero smo v navezi od našega prvega dne tukaj dalje! Več kot 20 let skupnih spominov in doživetij je stkalo to, da je Slovenija ena res domačih in toplih, nam ljubih koncertnih postojank na tej strani Atlantika.
Rečemo lahko, da se je potem stkala kar resna in trdna zveza med NoMeansNo in Slovenijo? Kaj pa vnovični obisk samega kraja zločina (v koncertnem smislu)?
Rob: Kot sem rekel, je vedno super priti sem in prav imaš – tu smo imeli vedno zveste oboževalce ter ljudi, ki so nas podpirali od samih začetkov dalje in ne mislim s tem le zadnjih nekaj let. Mislim, da se zato ni in niti ne bo zgodilo, da bi obiskali in koncertno obredli Evropo, ne da bi ob tem obiskali tudi vaše kraje. Prav paše, da nam je na voljo danih nekaj več kot le en nastop tukaj. V začetku je bila na spisku le Ljubljana, a sedaj bomo rohneli še na odrih nekaj drugih mest. Vedno je zabavno priti nazaj in narediti vnovič korak naprej.
Žal nam ni dano, da bi ob najinem pogovoru pred mikrofonom gostila slavljenca, ki danes slavi 51 let, kitarista Toma Hollistona … Pa vseeno: kako je bilo družiti stare materiale in dati okusiti nekaj novega, kar se še ni udejanjilo v obliki rojstva nove plošče?
Rob: Res nam godi, da lahko naredimo, kar nam nekaj pomeni. Vem, da želijo ljudje slišati veliko materialov iz starega nabora materialov, zato jim vedno ustrežemo s temi, a smo vedno in vedno bomo nadaljevali pisanje novih skladb. Pišemo pa nove skladbe tudi zato, da gremo lahko vnovič na turnejo. Nove skladbe, ki smo jih kot skupina ustvarili, da bi ustregli svojim apetitom pa tudi zato, da jih sliši občinstvo … Ko pa vzamemo pot pod noge, stremimo k temu, da v naboru skladb pokrijemo vse vrzeli od prve plošče pa do zadnjega EP-ja dalje. Problem je le, da je skladb res preklemano veliko … (smeh) Vsi imamo svoje najljubše skladbe, tako pa tudi publika in če bi ustregli res vsem okusom … Hja … Nimamo na voljo tri ure za koncertiranje … (smeh) In če bi jih imeli, bi me bilo kaj kmalu konec, ustrežljivost pa zna tako res ubijati … (smeh)
Po Ausfahrtu iz leta 2006 pa vseeno niste posneli novega velikega albuma …
Rob: Spoznali smo, hvala Bogu, da ljudje ne kupujejo več plošče v CD obliki, presihajoče povpraševanje na samem trgu pa narekuje, da ljudje, redki izbranci, kupujejo vinilke, večina pa vleče glasbo s spleta. Tako smo šli v korak z razmerami in sklenili na trg izstreliti serijo EP-jev. Dva sta že izdana, tretji pa je na poti in ko bomo skupaj spisali dobrih dvanajst skladb, vse pa bodo na voljo za downloadanje, bomo naredili nekaj po meri ljudi. Publika bo deležna posladka, ki bo nasitil sladokusce, ne pa nekega CD-ja, ki bi bil narejen samemu sebi v namen, kar pa je itak sranje. Ljudje so danes bolj navezani na računalnike in temu sledi tudi predvajanje glasbe na radijskih valovih. Morebiti bo sledil kompilacijski CD ali kaj podobnega kasneje, a ne vem kdo in koliko jih bo kupoval … CD-jev nisem nikoli maral, tako sem popolnoma pomirjen z dejstvom, da se vse bolj očitno poslavljajo. (smeh)
Potem ste zelo blizu ideji Billyja Corgana, ki po istem ključu kopiči skladbe na internetu, potem pa obljublja nekaj res posebnega in izjemnega?
Rob: Taka je pač usoda glasbe danes in tako jo ljudje konzumirajo v tem novem tisočletju! Otrokom in mladini ni mar za plošče, oblikovanje in CD-je. Stari prdci smo bolj navezani na vinil, a tako pač stvari gredo. To je utrip časa, v katerem živimo in s tem moramo iti v korak. Super je, da se tako sama distribucija glasbe zelo poenostavi in poceni. Ni več posrednikov in ne potrebuješ več glasbenih založb, ki bi igrale vmesni člen med izvajalci in uporabniki. Te so doslej skrbele le za distribucijo trdnih atributov glasbe, kot so ovitki in plošče, niso pa dajale pravega zaledja sami glasbi kot taki. Sedaj je izvajalec izpostavljen vsem tistim, ki želijo njegovi glasbi prisluhniti. Če želijo nato ti naprej stvar deliti z drugimi – naredite tako, saj se tako glasba širi! Ni mi mar! Nisem tako obremenjen z novodobnimi pirati in dobičkarji, ki si lastijo nato glasbo. Pomembno je, da ljudje glasbi prisluhnejo! To je tisto, kar je ključno. Kot NoMeansNo smo se vedno definirali s tem, kar počnemo v živo, na odru. Tako tudi edino znamo dihati in živeti z glasbo. Albumi so tako za nas le oglas, s katerim se odpravimo na turnejo in ne gre za obratno igro teh osnovnih gradnikov … (smeh)Biti v prvem planu in naodru je tako za nas najbljše, kar se v samem ustvarjanju lahko zgodi in ni neke druge skrite kalkulacije v vsem skupaj!
Če je bilo leto 2006 leto zadnje studijske kampanje, kaj je potem takega, kar bi bilo konkretno dano za prihodnje rodove poslušalcev?
Rob: Kot sem rekel imamo v planu posneti in zaključiti par EP-jev, ki bodo nared do jeseni ter pomladi prihodnje leto. Nato je v načrtu EP preden se odpravimo na novo turnejo in nato bomo slišani le na internetu ter potencialno na kompilacijskih albumih. Če bo kdo želel, da to naredimo, bomo morebiti razmislili tudi o tej opciji. Kar zadeva pa delo z založbami, pa lahko povem, da sedaj sodelujemo z le angleško založbo Southern Records in če se bo to razmerje sklenilo in zaključilo, bomo z delom vseeno nadaljevali – kar sami. Brez komplikacij in nepotrebnih zapletanj … (smeh)
Kot umetniki pa imate nedvomno tudi nek odnos do estetike, ki jo vključujete v samo oblikovanje ter zunanjo podobo samega končnega izdelka?
Rob: Vsi si bodo na internetu lahko izbrali materiale in jih pridobili brez komplikacij. Že zdaj si lahko vsi vse pridobijo z interneta brezplačno. Sam sem drugačen, saj nimam časa in energije, da bi kradel nekomu album in zasluge kar tako z interneta, a gre verjetno le za stvar evolucije. Tako bomo šli tudi mi v tej smeri, posneli nekaj skladb, jih objavili na internetu … Ni vam več potrebno zapravljati denarcev za plošče, do katerih nekateri nimajo pravega odnosa, ampak vam bodo te brez napora dane na razpolago instantno – na samem internetu. Nato si lahko potegnjene skladbe zapečete na zgoščenko in tako je stvar enostavna za obe strani. Kar ne prenašam, so le ljudje, ki kradejo in protipravno pridobijo posnetke, nato pa jih v neki svoji kombinaciji prodajajo naprej za dobiček. Takih piratov enostavno ne prebavljam, saj ubijajo poanto glasbe. Če stremite po tem, da bi zasejali seme glasbe med prijatelje in ob tem ne obogateli – naredite tako, saj je tako edino prav! To je le garancija za to, da bo naslednjič, ko pridemo semkaj, na koncertu še več predanih mladih umov in ljubiteljev glasbe!
Ker si nastarejši član zasedbe – pa ne, da bi se obešal na EMŠO in leta … – kako se sam spopadaš z novim konceptom NoMeansNo za nov milenij?
Rob: O tem naj sodi občinstvo! Če bomo pisali nove materiale in s tem nameravamo nadaljevati, je na strani ljudi, da presodijo, ali je spisano v konceptu in sozvočju z duhom časa v katerem živimo. To je naša menica za nadaljnje delo in zaradi tega bomo nadaljevali z ustvarjanjem ali pa sklenili, da je čas za slovo. Če se med pisanjem človek obremenjuje s tem za koga in kaj piše, potem si talec lastne glasbe, tako se trudim ne obremenjevati z ničemer. Če nekaj šine v moje misli in presodim, da je dobro, me vzburi in nelektri – to je tisto, kar šteje in za kar mi je mar! Ljudje so tu nadaljnji člen te čarobne uporabniške verige. Če so do sedaj vztrajali z nami, potem obstaja možnost, da bodo naši sopotniki na tej poti tudi v bodoče. Vedno pa je publika tista, ki narekuje čemur bi rada prisluhnila …
Kako pa se vam zdi, ko se ozrete na časovnico in ugotovite, da je bilo tako že od leta 1976 in da še vedno vztrajate v nič manjšem tempu?
Rob: Dragi moji, dejstvo je in to priznamo: stari smo! (smeh)In leta so terjala svoje: malce smo upočasnili naš tempo, ne koncertiramo toliko, kot nam je bilo dano v preteklosti, prav tako pa je tudi z izdajanjem plošč, ki smo jih svoje dni kar intenzivno nizali eno na drugo. A o slovesu zaenkrat še ne razmišljamo! Nikoli nismo bili dobri v daljnoročnem načrtovanju. Vedno razmišljamo le eno ploščo vnaprej. Sam sem upočasnil tempo, ker imam sina, John ima dva otroka in otroci so tisto, kar preuredi vrstni red prioritet v naših življenjih. Obenem pa ljubimo to, kar počnemo in je to, kar počnemo, dobro tako za nas kot naše poslušalce, tako bomo s tem verjetno še nadaljevali!
Kaj pa daljnoročni in kratkoročni načrti za NoMeansNo?
Rob: Vsekakor si bom prizadeval preživeti vsaj še teh nekaj let (smeh). In če bom še živ, potem bom verjetno še pisal in ustvarjal glasbo! (smeh)
Fotografija: Goran Antlej
Galerija slik
