Kralj flamenka in eden največjih virtuozov klasične kitare na tem planetu, PACO DE LUCIA, bo 15. februarja 2010 ob 20. uri, nastopil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.
Samostojni koncert bo peti zapovrstjo v okviru svetovne turneje, ki jo bo začel 8. februarja v Splitu. Na turneji bo nastopal z osemčlansko instrumentalno zasedbo in plesalcem flamenka. Obeta se dih jemajoč koncert. Vstopnice so že v prodaji na blagajni Cankarjevega doma.
Paco de Lucia, eden največjih živečih kitaristov na svetu, se je rodil 21. decembra 1947 v Franciscu Sanchez Gomezu, provincialnem mestecu Cadiza na jugu Španije. Njegovo umetniško ime je posvečeno njegovi materi, Lucii Gomez. Njegov oče, Antonio Sanchez, je igral kitaro v poznih urah, s čimer je služil dodatni denar za družino. Ravno on, Pacov starejši brat Ramnon de Algeciras in mojster flamenka, Nico Ricardo, so močno vplivali na Pacov slog igranja.
“Flamenka se učiš s pomočjo ljudi, ki jih videvaš, s katerimi igraš, učiš se ga s pomočjo družine, zabav. Nato izpopolnjuješ tehniko. Kitaristi ne potrebujejo študija. Veliki mojstri učijo mlajše, nadarjene instrumentaliste. Cigansko življenje pa je anarhično. Ravno zato je flamenko način življenja brez discipline. Preprosto živiš in se učiš iz glasbe same,” je nekoč dejal de Lucia, ki je svoj prvi album posnel pri 18. letih.
Leta 1958 je imel enajstletni de Lucia prvi javni nastop, leto pozneje pa je prejel posebno nagrado na flamenko tekmovanju v Jerezu. Pri štirinajstih je imel turnejo s plesalcem flamenka, Josejem Grecom. Z njim je sodeloval kar tri sezone.
Medtem, ko je bil na ameriški turneji z Grecom, je Paco spoznal velikega Sabicasa, vplivnega kitarista, katerega ime je bilo sinonim za flamenko v ZDA. Ta ga je opogumil, da je pričel iskati svoj lastni slog. Paco je njegovemu nasvetu sledil, kar se je več kot očitno izkazalo leta 1970, ko je kot izvajalec debitiral v znamenitem Carnegie Hallu.
Z albumom “La Fabulosa Guitarra de Paco de Lucia”, ki ga je izdal leta 1967, se je Paco pričel oddaljevati od tedanjega vpliva velikih mojstrov kot sta Mario in Riacardo Escuadero in leta 1969 s ploščo “Fantasia Flamenca” definiral svoj stil.
Leta 1968 je spoznal Camarona de la Islo, enega najboljših pevcev flamenka. Rezultat njunega sodelovanja je bilo več kot deset posnetih plošč. Njun album, “Potro de Rabia y Miel” (1991), je bil zadnji, saj je Camaron umrl leta 1992.
Novi stil Paca de Lucie je postal bolj očiten na plošči „El Duende Flamenco” (1972). Sledili so še albumi „Fuente Y Caudal” (1973), „Almoraima” (1976), ki ga mnogi označujejo kot pravo mojstrovino, „Paco de Lucia Interpreta a Manuel de Falla” (1980), posvečen klasičnemu skladatelju, ki je bil oboževalec flamenko glasbe ter leta 1981 album „Solo Quiero Caminar”.
Dih jemajoči rezultati skokov v druge glasbene stile – v njegovem sekstetu so basist, bobnar in saksofonist – z jazz glasbeniki, še najbolj s pianistom Chickom Coreo in kitaristoma Johnom McLaughlinom in Alom Di Meolo so bili dokumentirani na albumih kitarskega tria “Castro Marin” (1979), “Passion Grace and Fire” (1982) in “Friday Night in San Francisco “(1981).
Posnel je tudi glasbo za filme “Carmen”, “La Sabina” in “Balet Los Tarantos”, ki je bil predstavljen v prestižnem Teatro de la Zarzuela v Madridu.
