Junior Boys, 15.09.2012, Ljubljana (CUK Kino Šiška), Slovenija

Your Gay Thoughts je audio-vizualni post-pop kolektiv iz Ljubljane. Izid prvega EP-ja se pričakuje jeseni, v lanskem letu pa so nastopali v Lovestu, na otvoritvi MSUM, v beneški galeriji AA, na Metelkovi v Klubu Gromka, v dnevni sobi na Prešernovi 9, v UGM, v Rdeči Ostrigi, v Metropolu (kot zmagovalci natečaja za neuveljavljene live acte kluba K4) in nazadnje v Bi-ko-feju, kjer so organizirali samostojen koncert za predstavitev novega, bolj elektronskega zvoka.

člani:
Gregij – keys, computerisms, vokal, bas
Fejzo – bobni, beats & computerisms
Mina Fina – video, the triangle
Michael Thomas Taren – besedila

JUNIOR BOYS
Če večino glasbenikov vprašate po navdihu za njihovo najboljše delo, boste v najboljšem primeru iz njih izvlekli komajda premišljeno nakladanje o tem, kako si želijo posnemati Beatlese/Kraftwerk/Milesa Davisa/vstavi katerega koli drugega slovečega umetnika iz kanona popularne glasbe. V najslabšem primeru se boste srečali z ravnodušnim skomigom: >>Samglasbo posluši, stari.<<
Če Jeremyja Greenspana iz dua Junior Boys vprašate, kaj ga je motiviralo pri ‘It’s All True’, četrtem albumu, ki sta ga posnela s partnerjem Mattom Didemusom, pa boste kmalu uživali v množici kulturnih, geografskih in gastronomskih referenc: Orson Welles, Howard Hughes, Kitajska, posebej Šanghaj, Japan (bend, ne država), sladoled banana ripple, Carl Craig in analogni sintetizatorji, večinoma pa Orson Welles.

Vendar pa Junior Boys nista kot katera koli skupina, kar dokazujejo njuni dosedanji trije albumi (Last Exit, 2004; So This Is Goodbye, 2006 in Begone Dull Care, 2009). V glasbenem smislu v zaokroženo celoto mešata vse od post punka, disca, techna, R’n’B-ja in elektronike do soula, dubstepa, housa, razdrobljenega popa in sledov etna. Njuna glasba je hkrati topla in vabljiva, pa tudi ledeno hladna, pametna, a nemudoma dostopna, muhasta in do konca fascinantna – vse to pa precej uspešno opiše njun do zdaj najbolj celovit dosežek v glasbi, ‘It’s All True’.
Kako se torej lotiti mešanja prej omenjenih, navidez povsem različnih vplivov v ustvarjalen in dinamičen opus? Odgovor se skriva v zadnjem filmu Orsona Wellesa, Resnice in laži, ki je pravzaprav mešanica igranega in dokumentarnega filma o potvarjanju umetnosti. Greenspan se je prepoznal v vrsti tem, ki so v filmuposredno nakazane, posebej po tem, ko bendu Junior Boys z zadnjim albumom, konceptualnim primerkom o slabo poznanem kanadskem animatorju Normanu McLarenu >>pri ljudeh ni uspelo vzpostaviti oprijema<< (kot se izrazi Greenspan).

>>Resnice in laži je v več pogledih ciničen film o tem, kako je bistvo umetnosti predvsem v senzacionalizmu in znamkah, ne pa v umetnosti sami,<< pojasnjuje Greenspan na svojem domu vkanadskem Hamiltonu. >>In točno táko je bilo moje mnenje o glasbeni industriji. Ko smo snemali ‘Begone Dull Care’, so bile marketinške strategije in viralni posnetki že enako pomembni kot sama glasba. In to je začelo pritiskati name. In več kot sem prebral o Wellesu, bolj sem se navduševal nad njim.<<

Ozračje je sprostilo dvomesečno bivanje na Kitajskem (>>Vsi pritiski medijske panike in podobnega se v trenutku razblinijo, ko si soočen z družbo, ki ne pozna ne tebe ne tvojega sveta,<< olajšano pojasnjuje Greenspan). Ko je bil Greenspan v Šanghaju, so nekatere glasbene skice in ideje, s katerimi se je ukvarjal že v Kanadi, začele dobivati obliko. Dejansko je na Kitajskem mrzlično sodeloval z lokalnimi glasbeniki in številne tudi posnel za album. Kmalu potem je Didemus iz domačega Berlina priletel v Ontario in sledili sta dve mesečni izmeni pisanja in snemanja, v katerih je nastal album ‘It’s All True’.
Rezultat je nič manj kot izjemen. Album je tematsko provokativen, jezen, navsezadnje pa spravljiv (ne potrebujemo ravno zakonskega svetovalca za ugotovitev, da je ‘It’s All True’ tudi plošča o razpadu), v glasbenem smislu pa se razdražljiv podton udejanji v nenavadnem in razposajenem elektronskem popu, v katerem mrgoli kot v mravljišču. Prek zatikajočih se beatov do neo soula in kitajskih harf v uvodni ‘Itchy Fingers’ zasledimo odzvanjanje synth-pop herojev iz osemdesetih, Talk Talk in Japan, medtem ko čudovito skromni in čustveni ‘Playtime’ nastopi kot počasna hrepeneča ljubezenska pesem ob sončnem zahodu.

Potem imamo tu še zapeljivi topot v brezbrižni ‘You’ll Improve Me’; razlomljeni R’n’B v ‘A Truly Happy Ending’ in ponoreli robotični funk v instrumentalni ‘Kick The Can’. Medtem pa otožna ‘Second Chance’, ki je bolj zamišljena od trenutnega zvezdnika melanholičnega dancea, Jamieja Woona, obnamigu na izgorele raverje govori o tem, kako nevarno je živeti v preteklosti, zaključni ‘Banana Ripple’ pa je povsem odbita himna, ki zveni kot bi DaM-Funk prevzel X-Press 2, zato ponudi temu primerno vesel in upanja poln razplet. Album je po svojem bistvu plod dela nekoga, ki je povsem zatopljen v umetnost in postopke ustvarjanja glasbe.

>>Nastal je iz čiste potrebe,<< se izpove Greenspan. >>Zvok in snemanje v studiu sta me precej obsedla. Ta album je delo nekoga, ki v studiu uživa. Vse, kar hočem imeti, imam v studiu – ki je majcen, razgret in v popolnem neredu. Vsepovsod sami kabli.<<

Ta pristop je najbolj izrazit v komadu ‘Banana Ripple’, ki je oda samotarskemu filmskemu mogotcu Howardu Hughesu in njegovi kratkotrajni naklonjenosti sladoledu banana ripple. Nastal je kot poskus, da bi zajeli norost Hughesovih poznih let. Čeprav torej Junior Boys morda slovijo po svojem minimalizmu, je Greenspan tu zvočno hotel poseči nekam, kamor ga ni zaneslo še nikoli.
>>Tam notri je 170 zvočnih posnetkov,<< se zasmeji. >>Hotel sem, da ljudi čisto prevzame. Toliko brnenja je vsepovsod. Zmešano je, hkrati pa tudi zelo natančno. Kot pri preostalem albumu, sem tudi tu hotel doseči globoko neposrednost.<<

Kaj pa glede navidez izpovednega naslova albuma? No, spet je na delu wellesovski trik. ‘It’s All True/Vse je resnica’ naj bi bil kvazi propagandni film, ki bi ga Welles moral med drugo svetovno vojno posneti v Braziliji. A film je na pristno megalomanski način grozljivo presegel proračun, zato ni bil nikoli dokončan, se ga pa pogosto navaja kot še en dokaz, kako je Welles namerno zapravljal svojo zgovorno nadarjenost.

Česar pa za Junior Boys ne bi ravno mogli trditi. Verjemite, it’s all true, vse je resnica.