Ullmann/Swell’s The Chicago Plan, petek, 16.02.2018, Cerkno (bar Gabrijel)!

Steve Swell (pozavna)
Gebhard Ullmann (tenorski saksofon, basovski klarinet)
Fred Lonberg-Holm (čelo, elektronika)
Michael Zerang (bobni)

V novejši zasedbi The Chicago Plan igrajo glasbeniki, ki drugače sodelujejo že vrsto let. V ospredju sta pihalec Gebhard Ullmann in pozavnist Steve Swell, ki v različnih formacijah igrata skupaj malone 15 let, čelist Fred Lonberg-Holm in bobnar Michael Zerang pa imata za seboj kar 20 let skupnega muziciranja. Swell in Ullmann sta sicer že več kot deset let skupaj vodila The Ullmann/Swell Quartet, v katerem sta igrala basist Hill Greene in legendarni bobnar Barry Altschul. V novi inkarnaciji kvarteta sta mesto tokrat manj konvencionalne ritem sekcije (bobni in čelo) zasedla vidna čikaška mojstra, Michael Zerang in Fred Lonberg-Holm, ki ju mdr. poznamo iz Brötzmannovega Chicago Tenteta. Kvartet se trudi v svoji poetiki zaobjeti zvok in glasbene ideje treh krajev, od koder prihajajo člani, Berlina, New Yorka in Chicaga, ter ustvariti čvrsto mešanico jazza in improvizirane ter nove kreativne, mestoma abstraktne glasbe.

Nemški pihalec in skladatelj Gebhard Ullmann je stalnica berlinske in nemške jazz scene; v Berlin se je preselil leta 1983, po študiju medicine in glasbe v Hamburgu. Od prihoda v Berlin je kot vodja ali sovodja zasedb posnel več kot 50 albumov. Od leta 1993 živi med New Yorkom in Berlinom. Igra v več zasedbah, kot so Basement Research (zraven so še Steve Swell, Julian Argüelles, Pascal Niggenkemper in Gerald Cleaver), Clarinet Trio (še Jürgen Kupke in Michael Thieke) in novi duo s pevko Almut Kühne. Od srede 90. let prejšnjega stoletja poučuje saksofon in ansambelsko igro na berlinski Univerzi za glasbo Hanns Eisler, leta 2014 pa je bil izvoljen za predsednika Nemške zveze jazzovskih glasbenikov. Njegov dolgoletni sodelavec Steve Swell že vse življenje živi in deluje v New Yorku. Nastopal je in snemal z mnogimi in tudi zelo raznolikimi glasbeniki, denimo tako z legendo »klasičnega« jazza, prvim jazz vibrafonistom Lionelom Hamptonom, kot tudi z enim najvidnejših sodobnih avantgardistov, Anthonyjem Braxtonom.

Swell je kot vodja ali sovodja zasedb objavil kakih 40 albumov, kot člana drugih zasedb pa ga najdemo še na več kot stotih albumih. Znan je po svojih številnih sodelovanjih z mojstri svobodnjaškega jazza, kakršna sta Cecil Taylor ali Bill Dixon. Ob omenjenih skupnih projektih z Ullmanom gre poudariti še zasedbo Steve Swell’s Fire Into Music (še Jemeel Moondoc, William Parker in Hamid Drake) ter njegovo večjo zasedbo Steve Swell’s Nation Of We. V newyorških javnih šolah dela z otroki s posebnimi potrebami, za kar je leta 2008 prejel nagrado fundacije Tides.

Čelist in elektrofonik Fred Lonberg-Holm je študiral kompozicijo pri legendah novega jazz in avantgarde, kot so Morton Feldman, Anthony Braxton in Pauline Oliveros. Sprva je deloval v New Yorku, a se je leta 1995 preselil v Chicago, kjer igra v vrsti projektov, kot so Joe McPhee’s Survival Unit III (v tem triu je tudi Michael Zerang), The Boxhead Ensemble ter Ballister, vodi pa tudi veliki orkester Lightbox Orchestra. Poleg jazza in improvizirane glasbe je dejaven tudi v novi muziki, popu, zvočnih inštalacijah, rocku in noiseu.

Bobnar Michael Zerang prihaja iz Chicaga, kjer deluje v poljih improvizirane glasbe, free jazza, sodobne klasike, lutkovnega in eksperimentalnega gledališča ter tradicionalnih muzik. Kot tolkalec in skladatelj ima za seboj več kot 90 albumov in nastope v 34 državah. Med njegovimi sodelovanji velja izpostaviti imena, kot so Kent Kessler, Axel Dörner, Johaness Bauer in Mars Williams. Dejaven je tudi kot organizator koncertov jazza, tradicionalnih godb, elektronike in drugih kreativnih muzik.

Kvartet Ullmann/Swell’s The Chicago Plan je leta 2016 pri cenjeni založbi Clean Feed objavil prvenec s preprostim naslovom Ullmann/Swell’s The Chicago Plan, ki je požel same odlične kritike. Spletna revija Jazz Trail je o albumu zapisala »Tile štirje neomajni improvizatorji vedo, kako držati poslušalce na preži; dinamiko in teksturo ustvarjajo z impresivnim užitkom«. Kritik Tim Niland pa je zapisal, da »gre za razburljiv sodobni jazz, ki se razteza po širokih odsekih improvizirane glasbe; je močan in občasno abstrakten, a poslušalca popolnoma pritegne«.