Blind Guardian
Sobota, 23. 08. 2025
Tvornica kulture, Zagreb, Hrvaška
“Let’s sing the Bard’s song!”
Po dolgih trinajstih letih (če gre verjeti internetnim virom) so se nemški mojstri srednjeveških folk melodij vrnili na Hrvaško, v zagrebško Tvornico kulture, in takega dogodka v bližini seveda ne gre zamuditi. Še s tremi zagretimi Blind Guardian oboževalci smo se najprej ustavili še v eni Tvornici na Savski 107 na malici (kdor obožuje jedi z žara, gre za “najbolji roštilj u gradu”), potem pa direkt pred koncertno prizorišče. Tam so nas pričakali prizori iz enih drugih, srečnejših časov, ko je metal vladal glasbenemu svetu. Vrsta v črno oblečenih kreatur se je vila od vhodnih vrat do vogala stavbe in skoraj do puba in nestrpno čakala na magični večer.
Točno po časovnici so se bardi pojavili na odru natrpane Tvornice in nekoliko neposrečeno začeli nastop z The Ninth Wave, uvodnim štiklcem predzadnjega studijskega albuma Beyond the Red Mirror, ki je izšel že pred davnimi desetimi leti. Zakaj neposrečeno? Ker deveti val res ni komad, ki bi te s svojo energijo posrkal v koncert, ampak je z dolžino devetih minut in pol precej razvlečena zadeva. Levo od odra, kjer sem stal, je motil tudi nekako nedorečen in neuravnotežen zvok. Hansi je na račun dolge odsotnosti s hrvaških odrov obljubil nadpovprečno dolg večer, kar je še dodatno dvignilo pričakovanja razgretega občinstva. Mene je pa rahlo vznemirilo dejstvo, da se zvok do četrtega komada nikakor ni popravil, med temi pa so bili kar trije iz obdobja po “zlati eri” (prvih šest albumov).
Zato sem se med prešvicano maso (v dvorani je bilo peklensko vroče in brez zraka, zaradi česar je že po drugem komadu pojamral tudi Hansi) prebil do tonskega mojstra, da vidim, kje je problem. Na mojo srečo je bil problem v poziciji poslušalca, kajti zvok ob mešalni mizi je bil zares dober. Na moje olajšanje se je uresničila tudi Hansijeva napoved posebne, obogatene set-liste (ogledate si jo lahko tukaj), kajti začenši s Time Stands Still smo do konca slišali še 14 pesmi (skupaj kar 18, kar je za Blind Guardian res nadstandard), od tega kar 11 iz zlatega obdobja. Udarna Violent Shadows (osebni favorit s poslednjega albuma The God Machine, po katerem se imenuje ta turneja) je napovedala serijo klasik, ki se je na koncu rednega dela končala z nesmrtno Lost in the Twilight Hall in (skoraj) do konca uničila in izčrpala bend in resnično noro razpoloženo publiko. Kot sem že omenil, je bila dvorana natlačena do zadnjega kotička, tudi tribune so se šibile pod maso oboževalcev. Popolnoma me je raznežila And the Story Ends, zaključna stvaritev morda najbolj znanega Blind Guardian albuma, Imaginations from the Other Side (1995), rušilna Into the Storm je razsula dvorano kot udarni val. Publika je čustveno odpela The Bard’s Song in tudi bend je očitno užival v naših vokalnih presežkih.
Ne morem si kaj, da ne bi omenil že skoraj pregovornega pomanjkanja frontmanske karizme legendarnega vokalista Hansija Kürscha. Njegove napovedi pesmi so že komično dolgočasne (This one is dedicated to Mordred, so it’s called the Mordred’s Song …), odrska prezenca pa ekvivalent prezenci zdolgočasenega župnika na prižnici polprazne cerkve. Je pa potrebno poudariti, da vse več kot uspešno kompenzira s svojim neverjetnim vokalom, ki ga zadnje čase končno uspe pravilno dozirati. Vse refrene namreč lepo prepusti publiki, na ta račun pa v nulo zadene vse stratosferske krike, ki definirajo Blind Guardian zvok. Odlične spremljevalne vokale sta prispevala Marcus (Siepen, ritem kitarist) in gostujoči klaviaturist (pozabil ime). S klaviaturistom je povezana edina izjava, ki je Hansiju res uspela, in sicer, da ga vlačijo s sabo samo zato, da odšpila uvod v klasiko s prvenca, imenovano Majesty, ki je tudi bila eden od vrhuncev večera.
Cel bend je bil v formi, Andrejeve (Olbrich, solo kitarist) vodilne melodije in solaže so rezale skozi dvorano kot odlično nabrušen nož, Frederik (Ehmke, bobnar) je garal kot črna živina, gostujoči basist pa, kot je že navada v power metal bendih, je svoje oddelal že z mahanjem s čupo.
Za dodatek sem se pod pritiskom oboževalke pred mano, ki mi je z vsakim dvigom roke v spomin in pod nos priklicala vonjave instant juhic in mi jih za vedno priskutila, preselil ob šank desno od odra, ki je bil prijetno klimatiziran. Ni mi čisto jasno, zakaj so dodatek začeli z razvlečeno in nezanimivo kompozicijo Sacred Worlds iz razvlečenega in nezanimivega albuma At the Edge of Time (2010), ampak Valhalla z obveznim ponavljanjem refrena do onemoglosti s strani publike in Mirror Mirror sta svojo nalogo zares opravili vrhunsko. Vrhunski zaključek vrhunskega koncerta.
Pred koncertom me je rahlo skrbelo, kaj napisati v reportažo, kajti to je bil že tretji koncert z aktualne turneje, ki sem se ga udeležil. Toda obogatena setlista je rešila zadevo, kajti na Dunaju (reportaža tule) smo bili deležni nepojasnjeno skrajšane, na Rock Out festivalu v Augsburgu (reportaža tule) pa klasične festivalske setliste. Kaj pomenita v diskografiji zasedbe albuma Nightfall in Middle-Earth (1998) in Imaginations from the Other Side (1995) razkrije dejstvo, da je po skoraj tridesetih letih še vedno na repertoarju sedem pesmi. Osebno sicer vedno pogrešam več materiala s prvih štirih albumov, vendar razmerje 2/3 zlate ere in 1/3 bolj aktualnih komadov omogoča vrhunsko koncertno izkušnjo.
Pohvale zagrebški publiki za intenzivno sodelovanje in izbor skandiranja pred dodatkom (glej reportažo z DragonForce koncerta tukaj) s klasičnim “We want more!”
Pot nazaj domov se je rahlo zavlekla, kajti noč ima svojo moč. Na koncu koncev pa smo vsi živi in zdravi prispeli na cilj.
Tekst in fotke: Igorac
P.S. Fotke so zaradi nenadejanih sprememb v zasedbi Rockline ekipe rahlo brezvezne, od daleč in ne ravno vrhunske kvalitete. Sorči.
