Nastopajoči: Blind Guardian, Kissin’ Dynamite, Gamma Ray, H.E.A.T, Dynazty, Axxis
Datum: petek, 13. 12. 2024
Lokacija: Schwabenhalle, Augsburg, Nemčija
Kai Hansen se trudi oživeti Gamma Ray? Kam it to poslušat in pogledat? Kar v Augsburg na Bavarskem, kjer so starosti evropske veje power metala delali družbo Blind Guardian in še zgoraj omenjeni bendi. Zakaj pa ne?
Po prevoženih 500 km (na pot sem krenil z Dunaja, kjer sem službeno božično večerjo končal v zgodnjih jutranjih urah v metal baru z zgovornim imenom Battle Axe) sem se pridružil v črno oblečeni množici, ki se je valila v Schwabenhalle na obrobju mesta. Vstop je v skladu z vsem znano nemško organiziranostjo potekal hitro in tekoče. Iz garderobe prideš v metal jedilnico (kjer sem kasneje pojedel verjetno najslabšo klobaso v življenju – All beware the currywurst!!!) potem pa po hodniku v dvorano. Majice bendov so bile rahlo brezvezne, zato sem se, prvič v življenju v vlogi uradnega fotografa, malce živčno hitro odpravil pod oder, da se pripravim.
Axxis
Axxis odhajajo v pokoj in se na raznih festivalih šlepajo kot posebni gostje in to promovirajo kot poslovilno turnejo. Od stare ekipe sta tukaj le še pevec Bernhard Weiß in klavirist Harry Oellers. V starih časih sem kar pogosto poslušal prva dva albuma, pa sem se kmalu naveličal Bernhardovega nosljajočega vokala. V dvorani je bilo kar nekaj Axxis privržencev in bend si je s svojim dokaj energičnim nastopom prislužil glasno odobravanje. Po dva komada s prvih dveh albumov ter z zadnjega Coming Home (Rockline recenzija) in še en za dodatek. Ubrano odigrano, dobro je sedel komad Living in the World, ki z refrenom “Living in the world of shame and glory, Living in the world of shame and lies” lepo oriše današnji svet.
Seznam pesmi najdete tukaj.
Dynazty
Lepi mladeniči z gromoglasnim pevcem Nilsom Molinom (tudi Amaranthe) na čelu so se iz novodobnih sleaze glamerjev (prvi trije albumi) čez noč prelevili v super bombastične simfonične power metalce in se s serijo kvalitetnih albumov prebili nekako v drugo ligo power metal bendov. Od osmih izvedenih komadov so bili kar trije s prihajajočega albuma Game of Faces, ki bo izšel na valentinovo naslednje leto. Super energičen nastop s polno odrskega divjanja in (preveč?) dovršenimi vokalnimi harmonijami ni nikogar pustil ravnodušnega. Zadnji trije komadi so bili definitivno vrhunec nastopa. Je pa to še en v vrsti bendov, katerih glasba dokaj sloni na klaviaturah, pa v postavi in niti na odru nimajo klavirista. Na žalost se je zdelo, da imajo fantje na disku posneto še marsikaj drugega, kot le manjkajoče klaviature.
Seznam pesmi najdete tukaj.
H.E.A.T
Nato so zavzeli oder še eni švedski lepotci s povratnikom Kennyem Leckremom na vokalu. Glasba benda je zelo na meji kakršnegakoli metala, vendar v živo to nadomesti s skrajno energijo in čisto preveč “over the top” vokalnim izražanjem. Kenny se je razmetaval po celem odru, kot bi hotel vse prepričati, naj pozabimo na Erika Groenwalla, s katerim sta že dvakrat zamenjala poziciji. V foto galeriji si lahko ogledate tudi njegovo odrsko opravo, ki je resnično predstavljala vrnitev v 80-a. Potrebno je omeniti, da je obolelega kitarista Dave-a zamenjal eden od Dynazty kitaristov, pa se ni pretirano poznalo. Odličen nastop, poln melodičnih power pop pesmic.
Seznam pesmi najdete tukaj.
Gamma Ray
Bend, zaradi katerega je prišla večina slovenskih HM navdušencev, ki se nas je v Augsburgu zbralo kar nekaj. Kai Hansen po vrnitvi v matični bend Helloween poskuša obuditi tudi svoje Gamma Ray s serijo živih nastopov v 2024. Setlista je bila obetavna in komaj sem čakal, da ekipo vidim na delu po dolgih, predolgih letih. Zadnji album, Empire of the Undead, je bil izdan 2014, zadnje žive nastope pa je bend izvedel 2019. No, in kako se je izteklo? Na mojo žalost je frdamani tonski mojster potreboval 7 komadov, da je uredil vokalno dinamiko med Kaiem in nadomestnim/pomožnim/glavnim pevcem Frankom Beckom. Modela sta se napenjala, da so jima izstopale vratne žile, iz zvočnikov pa se je slišalo nerazločno in neuravnovešeno momljanje. Najbolj sta zaradi tega trpeli izvedbi klasike One With the World z drugega albuma Sigh No More in power metalske mojstrovine Dethrone Tyranny z New World Order. Pa možakarji so mi delovali nekako utrujeno, najbrž sem bil še vedno pod vtisom odrskega divjanja švedskih mladcev, ki so nastopili prej. Namesto v prometni nesreči poškodovanega Henja Richterja je na kitari pomagal Kasperi Heikkinen iz evrovizijskih metalcev Beast in Black. No, zvezde so se postavile v vrsto med Somewhere Out in Space z istoimenskega albuma in nepozabno pop power metal poslastico Heaven Can Wait s prvenca. Vokala sta zarezala skozi zvočno sliko z rušilno močjo in lahko samo objokujem zamujeno priložnost, da bi cel nastop zvenel tako. Osebno sem ostal rahlo nepotešen, pa tudi pogrešal sem pravi občutek enotnosti in enovitosti skupine, saj sta od staroselcev prisotna le še Kai in nepogrešljivi Dirk Schlaechter na basu.
Seznam pesmi najdete tukaj.
Kissin’ Dynamite
Nisem bil edini, ki se je čudil, da so nemški Kissin’ Dynamite na vrsti za legendami Gamma Ray, par dni pred festivalom pa so na uradni strani celo objavili novico, da imajo status co-headlinerja. Kva? Dejstvo je, da so fantje v Nemčiji izjemno popularni, z zadnjim albumom Back With a Bang! so se zavihteli celo na prvo mesto nemške lestvice najbolj prodajanih albumov. Po koncu njihovega nastopa se je domov odpravil kar precejšen del (predvsem ženskega) občinstva.
Moram priznati, da njihove glasbe nisem poznal, nastop so začeli z naslovno Back With a Bang!, nadaljevali s super lepljivo DNA, sledila pa je nad melodična zadeva s pomenljivim, a morda zgrešenim naslovom, No One Dies a Virgin. Res bombastičen, visoko oktanski vstop! Zdaj je bilo lažje razumeti, od kod in zakaj taka popularnost benda, gre za do potankosti naštudirane sladkobno melodične kompozicije, polne “gang” spremljevalnih vokalov, lahko zapomnljivih refrenov in enostavnih ritmov. Ne manjkajo dodatki dvojnega bas bobna, saj gre nenazadnje za nemški bend! Nekakšna pop glam rock verzija Sabaton, torej. Pevec Hannes Braun je odločno obvladoval publiko, s svojo oldskul pričesko pa poskrbel za povečanje ozonske luknje. Vsekakor bend, ki ga ne moreš poslušati redno, če si kolikor toliko metalec, ampak pesmi enostavno nočejo iz glave. You’re Not Aloooooooooooooone… Mater!
Seznam pesmi najdete tukaj.
Blind Guardian
Aaaaahhhh, elita power metala, Hansi in ekipa. Plus basist. Plus klavirist. Brez back up diska. Se mi zdi. Andrejev zajeb v komadu Majesty to dokazuje. Upam.
Elitni vokal. Elitni par kitaristov. Elitni bobnar (bil nekoč). Elitni albumi (bili nekoč). Elitna setlista. Jep. Elitna setlista. Sicer pri festivalskem skrajšanem nastopu vedno pogrešaš kakih 15 klasik, ampak kaj bi jokali. Zvok mogočen. Hansijevi kriki laserski. Andrejeve vodilne melodije mojstrske (razen v Majesty). Kanonada perkusij in dvojnih bas bobnov. Neslišen bas. Statični klavirist. Ekstatična množica. Tako se oddela festivalski nastop kot glavni nastopajoči!
Pomislek? Mogoče je bila Bardova pesem odpeta malce manj glasno kot običajno. In mogoče skandiranje “Valhalla, deliverance, why’ve you ever forgotten me?” ni trajalo tako dolgo… Malenkosti.
Seznam pesmi najdete tukaj.
Osem ur metala človeka utrudi. Ampak organizatorji niso osramotili slovesa nemške natančnosti v organizaciji. Med bendi je bilo dovolj odmora za (preklemansko vodeno) pivo in kramljanje z znanci in prijatelji, na tribunah je bilo dovolj prostora za posedet. Žalostno in skrb vzbujajoče je dejstvo, da se je na takem festivalu s takimi imeni v srcu zibelke tevtonskega heavy metala zbralo le nekje med 4 in 5 tisoč obiskovalcev. Dvorana je bila na obeh bokih popolnoma prazna, kar je sicer omogočalo enostaven in hiter dostop do šankov in toalet. Ampak, kam pluje metal scena dandanašnji? V smer stadionskih masovk, kjer obnemoglo zabavajo Metallica, AC-DC, Gn’R in podobni modeli s 35 let starimi hiti?
Osebno sem med nastopi resnično užival, znervirale so me le težave z zvokom med Gamma Ray. Upal sem, da se bo Hansi pridružil žarkom med uvodno Land of the Free in Kai stražarjem med Valhallo (kar se je zgodilo dan kasneje na podobnem festivalu), ampak nisem imel te sreče. Seznam nastopajočih je bil stilsko dovolj raznolik, da ni postalo dolgčas (no razen nekomu, ki je moral celo pot domov poslušat thrash, da si je izbil iz glave power jodlanje). Noch ein Bier, Bitte!
Ocena dogodka: 8/10
Tekst in fotke: Igorac
