Avtor: Aleš Podbrežnik
Kraj: Ljubljana / Channel Zero (Metelkova) / Slovenija
Datum koncerta: 08.02.2013
Število obiskovalcev: 80
Cena karte: 0,00 € (prost vstop)
Timotej Kotnik je prodal dušo jazz glasbi. O tem ni nobenega dvoma. Slovenski glasbenik in glasbeni vizionar je v tujini zelo cenjen umetnik. Njegov Via Ad Infinitum je namreč sedemčlanski »narodno mešani« kombo, ki deluje praviloma na Nizozemskem. Natanko tam domuje danes pretežno glasbeni genij Timoteja Kotnika. In vendar se je pripetilo, da so Timoteja zanesli opravki v Slovenijo. Tako se je ponudila priložnost, da v nekoliko prilagojeni postavi izvede z Via Ad Infinitum nekaj slovenskih koncertov, med njimi tudi tistega, ki smo ga na slovenski kulturni praznik, v času »obče-rockerskega veseljačenja« na koncertu Saula Hudsona – pardon Slasha v hali Tivoli, lahko užili na našem klasičnem pribežališču – ljube nam »Metke«. V klubu Channel Zero torej.
Osmi februar je znova pokal po šivih od kulturnih prireditev na Slovenskem in seveda v njeni prestolnici! Bučalo je v Hali Tivoli, v Gromki, v Gala hali, v Orto baru in še marsikje. No in ne nazadnje, bučalo je tudi na Prešernovem trgu (vemo zakaj in upajmo, da ne zaman)! Pozna ura je bila namerna, da se sprosti Gala hala (in še kakšno drugo bližnje prizorišče) ter tako pripelje še kakšnega obiskovalca več v Channel Zero.
Timoteju sta iz nizozemske verzije zasedbe delala na odru družbo perfektna stebra ritem sekcije! Kamerunski basist Benson Itoe in bolgarski bobnar Stefan Goranov. Adaptacija postave za Slovensko ozemlje, pa je prinesla izjemno popestritev, saj se je Timoteju, poleg kitarista Jureta Prapra in saksofonista Sama Kolarja, pridružil na odru tudi čudežni glasbeni deček Vid Jamnik, eden najperspektivnejših evropskih vibrafonistov ta hip. Obetala se je torej vroča predstava.
Ura je odbila enajst zvečer, ko se glasbeniki pojavijo na odru. Sekstet useka v nedrje dobre šole tradicionalnega jazz rock fusion zvoka. Hitro se izkaže, da so fantje ogromno pregulili in da tečejo prsti, kot podmazani. Da gre za mojstre veščine in profesionalce svojega posla je potrjeval tudi razgled na dragi instrumentarij, ki je krasil oder tega večera. Možje so predstavili izjemno slikovito mešanico jazz rockovskega dialoga unikatne simbolike, ki odstira eksperimentalne izlete revolucionarnega pionirstva električne dobe Milesa Davisa zgodnjih sedemdesetih, komunikacija med člani ekipe pa je med nastopom na odru nekajkrat ponudila dovtipa zgodbe o Weather Report (pa čeprav brez klaviatur!!!). V vse to prosto notno »dribljanje«, pa je sekstet vključil polnokrvne odtise svetovne glasbe, zlasti odklone v balkanski melos,… v nekem hipu je Timotej zaplul v umirjeni sekvenci solaže na trobenti v ubiranje not, ki so skoraj kreirale melos Miles Davisove adaptacije »Concierto de Aranjuez«, ki jo je obdelal za svojo znamenito klasiko »Sketches Of Spain« pradavnega leta 1960.
Zgodba o Via Ad Infinitum se je na odru odvijala vseskozi nepredvidljivo, v duhu spontanosti, šokantnih preklopov ritem linije, predvsem pa je na moč imponirala prisotnost mladeniča Vida Jamnika, ki je jemal sapo s štirimi ometličenimi paličicami v rokah in izjemnim »žongliranjem« po vibrafonu in sintetizatorskemu ksilofonu. Njegov vložek je namreč v popolnosti nadomestil tokratni manjko klaviatur. Glasbeniki so si suvereno podajali točke improvizacij, v duhu bogatih izkušenj, samozavestno in do mere že kar rutinirano. V prstih so nabrali namreč ogromno kilometrine. Prostora, da se razmahnejo v svojih »solizmih«, je bilo vse polno. Osupnil je tudi Benson Itoe, ki je v prvem delu le pridno deloval iz ozadja, potem pa na sredini koncerta v enem od svojih »basovskih ekspozejev« podal malo učno lekcijo šole igranja bas kitare Stanleya Clarkea in T.M Stevensa. Izjemno mehak (kot maslo namazano na kruh), a strupeno hiter basist, je plasiral odmerek prijetno božajoče organske topline nizkih tonov na najlepši možni način. Kakih osemdeset glav je občasno oddrvelo v prosto zibanje mentalnega odklopa zlasti na točkah, ko so fantje izpregli iz zahtevnejših sekvenc glasbenega eksperimenta, na tistih točkah torej, ko so ponudili več melodične otipljivosti, prizemljene z rock konturo kitarskih riffov spremljave in voluminozne groove linije bas kitare. Vsekakor ne smemo zapostaviti tudi močne »funk groove« gravure, ki se drži jedrnate glasbene zgoščine Via Ad Infinitum jazz zgodbe.
Izjemno usklajeni Kotnik na trobenti, Kolar na saksofonu in neverjetni Jamnik na vibrafonu, so se med koncertom večkrat prelevili v pravi podivjani orkester, ki ni skoparil z rešetanjem hitro urezanih notnih sosledij, prav tako pa so skreirali nekajkrat plastovito harmonizirane vodilne motive, s katerimi so učinkovito razbremenjevali zahtevnejše pasaže svoje igre.
Regularni del se je obrnil kot bi mignil naokoli. Nekoliko presenečeni Timotej, kije skrbel to pot kar sam za recitale med točkami na odru, nad izrednim odzivom fasciniranega občinstva, se kar ni znal prenehati zahvaljevati publiki, sekstet pa se je lotil seveda obveznega dodatka. Odziv publike je potrdil, da so Via Ad Infinitum močna koncertna jazz rock fusion atrakcija, ki jo plemeniti seveda samonikli odtis glasbenega artizma!
Upam, da bo Timotej Kotnik, ki v svoji plastoviti glasbeni viziji, hodi po stopinjah vizionarstva nesmrtnega genija Milesa Davisa z Via Ad Infinitum izdal kmalu studijski album in da bomo na odrih lahko še večkrat priča takšni izrazni pronicljivosti, brezmejne art svobode, ki ti jo nudi enkratna univerzalna magija glasbene sporočilnosti.
Edina pikra opazka leti na račun tonskega tehnika. Frajer, ki se je v času koncerta ukvarjal bolj s funkcijami svojega GSMja, kot z »reglerji« mešalne mize, je nastavil odločno preveč “na tiho” Praperjevo kitaro, kot tudi vibrafon ter ksilofonski sintetizator Vida Jamnika, tako da si bil primoran odhlačati na levo stran kluba (proti šanku) in skoraj do odra, da si dostojno lahko spremljal delo obeh glasbenikov na odru. Tudi Kotnik je med koncertom z odra nekajkrat »teatralno« nakazal z gestikulacijami, da z zvočno sliko ni vse v najlepšem redu! Suma sumarum, prelep večer za ljubitelje jazz glasbe in občega »glasbenega odloma«, ki ne priznava šablonske igre, je polno uspel!
Galerija slik
