Založba: Drakkar
Datum izida: 23. 6. 2023
Produkcija: Frank Bornemann
Dolžina albuma: 48.57 min.
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 8.0/10
Legendarni progresivci Eloy so bili že od nekdaj veliki posebneži, saj kljub nemškemu poreklu nikoli niso spadali pod t.i. krautrockovsko sceno, temveč je bil njihov slog v zgodnjih letih bližje space rocku in kasneje simfoničnemu prog rocku iz klasične britanske šole. Kljub temu, da jim nikoli ni uspelo prodreti v Ameriko (ali ravno zaradi tega), so dandanes ena izmed najbolj spoštovanih progrockovskih zasedb, ki so nastale še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.
Trdoživa skupina pod vodstvom neuničljivega kitarista, pevca in producenta Franka Bornemanna je z »Echoes From The Past« posnela tretji del ambiciozne konceptualne sage »The Vision, the Sword and the Pryre«. Na predhodnih dveh albumih se je gospod Bornemann na precej uspešen in prepričljiv način, s historično doslednostjo, poglobil v življenje francoske narodne junakinje Ivane Orleanske. Verjetno največji nemški oboževalec Device Orleanske se ji je sicer prvič priklonil že leta 1992 na albumu »Destination« na katerem se je nahajala skladba »Jeanne d’Arc«.
Tretje dejanje konceptualne sage se dogaja po Ivanini smrti na grmadi in poteka skozi oči njenega sopotnika in spremljevalca, francoskega viteza Jeana de Metza. De Metz se na »Echoes From The Past« nostalgično spominja Ivaninega življenja in tako povzame ključne dogodke s prvih dveh albumov. Vsa čast Franku za historično natančnost, predanost in zagnanost, ki bi mu jih zavidal tudi največji francoski oboževalec najbolj znane ženske bojevnice iz zgodovine (v modernem času njen lik in delo žal pogosto zlorabljajo, kot se to rado dogaja podobnim historičnim osebnostim, različni francoski nacionalisti in skrajneži).
Kljub temu na »Echoes From The Past« zgodovinski koncept o nesrečnem dekletu, ki je pri samo 19ih letih zgorelo na grmadi in ji Sveti sedež niti po smrti ne da miru, saj jo je, čez par stoletij, iz najhujše krivoverke in čarovnice, prekrstil v brezmadežno svetnico, čeprav naj bi bil papež po uradni cerkveni doktrini nezmotljiv, že kaže rahle znake utrujenosti. Skozi de Metzove oči oz. posamezna besedila na albumu namreč ne izvemo ničesar novega o Ivaninem življenju, čeprav so do danes ostala številna namigovanja, da naj bi Ivanin najljubši vitez do nje gojil prikrita romantična čustva, kar je na nekaterih »Echoes From The Past« skladbah na precej metaforičen način vsaj nakazano.
Z glasbenega vidika je »Echoes From The Past« približno po na kakovosti na ravni obeh predhodnikov. To pomeni, da gre za nadvse soliden album z vsemi prepoznavnimi Eloy glasbenimi odlikami na čelu z grandiozni simfonični aranžmaji, prepletenimi z eklektičnimi kitarskimi pasažami in kompleksnimi časovnim prihodi. Prva dobra stvar je ta, da je pogostokrat napornih in utrujajočih naracij tokrat precej manj v primerjavi z obema predhodnima albumoma.
Frank je poleg svojega banda, od katerega sta na »Echoes From The Past« ostala samo dolgoletni basist Klaus-Peter Matziol in relativno novi bobnar Stephan Emig (v band je prišel leta 2019), na pomoč poklical različne gostujoče klaviaturiste ter tudi to pot angažiral nekaj talentiranih spremljevalnih pevk, ki občasno zelo dobro obogatijo njegovo, s prepoznavnim nemškim akcentom zaznamovano petje. To je Frank z leti iz pomanjkljivosti precej uspešno spremenil v simpatično posebnost ter najbolj prepoznavni glasbeni element te skupine. Kombinacija Frankovega petja in ženskih spremljevalnih harmonij še posebej zablesti na naslovni stvaritvi ter skladbi »Fate«, ki sodita med vrhunce tega albuma. Eloy obenem še vedno zelo dobro obvladajo ambientalno dramatiziranje, kar je s fluidno menjavo udarnih kitarskih pasaž in simfoničnih harmonij še posebej izstopajoče na skladbi »Danger«.
Z gotovostjo se lahko reče, da »Echoes From The Past« nemškim progrockovskim prvakom ne bo prinesel nove generacije oboževalcev, niti ne bodo med njegovim poslušanjem dolgoletni privrženci v ekstazi skakali do stropa, saj, pričakovano, ne gre za novo mojstrovino v stilu klasičnih Eloy albumov iz druge polovice sedemdesetih/prve polovice osemdesetih ali nekaj podobnega kot je bil izvrstni »Ocean 2« (1998), temveč za ‘zgolj’ zelo soliden izdelek. Vseeno gre za zbirko kvalitetnih kompozicij s prepoznavnim Eloy zvočnim in ambientalnim pečatom, kar bo zadovoljilo večino izmed zvestih pristašev.
Lepo je, da Eloy še vedno ’brcajo’, zato bomo tudi na naslednji studijski dosežek čakali z velikim zanimanjem. Upajmo samo, da naslednji studijski projekt ne bo slučajno četrti del sage o Devici Orleanski, ki bo vseboval koncept o prigodah in nezgodah Ivane skozi alternativno zgodovino; kaj bi se zgodilo, če Ivana ne bi padla v burgundsko ujetništvo, kasneje zaživela ’normalno’ in ’razdevičeno’ življenje s partnerjem in otroki ter umrla naravne smrti? Se pravi nekako v stilu zaključne Jezusove vizije iz kontroverznega filma ‘Kristusova zadnja skušnjava’ z Davidom Bowiejem v vlogi Poncija Pilata in glasbeno podlago Petra Gabriela.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Conspiracy (5:45)
2. Compassion for Misery (3:05)
3. Echoes from the Past (5:39)
4. Danger (4:42)
5. Deceptive Glory (5:10)
6. Warning Signs (6:34)
7. Fate (3:21)
8. The Pyre (9:22)
9. Farewell (5:19)
Zasedba:
Frank Bornemann – glavni vokali, spremljevalni vokali, vse kitare
Steve Mann – klaviature
Klaus-Peter Matziol – bas kitara
Stephan Emig – bobni, tolkala
