“album smo poimenovali ‘Resurrection’ (Vstajenje) zato, ker to tudi dejansko je. S pogovori smo si olajšali srca ter prečistili tudi vse ostale sisteme, tako da smo znova prijatelji. Zavoljo tega lahko tudi pišemo in igramo bolje kot kdajkoli prej.”
Medtem ko je bila lanskoletna plošča Chimaira predvsem delo kitarista Roba Arnolda, bo tokratnja plod ustvarjalne kemije med Hunterjem in kitaristom Mattom DeVriesom. Album bo zaradi tega precej bolj eklektičen, pesmi pa bodo prehajale od preprostih energičnih elementov k bolj kompleksnim in zloveščim. “Gre za celostno razsutost, vendar na dober način. Menim, da smo uspeli lepo združiti komponente albuma The Impossibility Of Reason (2003) ter istoimenskega lanskoletnega izdelka, po mojem mnenju pa je energija, ki se skriva za vsem skupaj precej večja, saj smo se vsi skupaj zelo veselili ponovnega ustvarjanja.”
Pesmi pa niso samo bolj raznolike. So tudi daljše. Po Hunterjevih besedah je povprečna dolžina skladb šest minut, ena pesem pa se resnično zažene šele po desetih minutah. Istočasno pa Hunter poudarja, da ni zaradi bolj progresivnih aranžmajev niti za trohico zanemarjana poslušljivost albuma. Mark poda tudi svoje argumente:
“Plošča je ‘super-catchy’ ne da bi zvenela kot Fall Out boy ali podobne traparije. Najdete lahko neverjetne prijeme, po katerih bo lahko poslušalec nemudma hlastnil- z razliko od zadnjega albuma, katerega ste morali kar parkrat poslušati preden vam je postalo jasno kaj počnemo. Prav tako pa to ni ena tistih plošč, ki servira vse na prvo žogo in se jo popolnoma nasitite že po treh dneh poslušanja. To boste želeli poslušati vedno znova. To vam pravim zato, ker svojih plošč ne poslušam, ta pa je še vedno v mojem CD predvajalniku.”
