Helloween s posebnimi gosti Beast in Black
Sreda, 19. 11. 2025
Unipol Forum, Milan, Italija
“40 let mine, kot bi mignil”
Obisk tokratnega koncerta je bilo popotovanje osamljenega jezdeca. Vsi običajni kandidati so bili zasedeni s čim pomembnejšim, meni pa res ni bilo zamuditi koncerta power metal herojev moje mladosti, ki se je zgodil v relativno bližnjem Milanu v sklopu turneje 40 Years Anniversary. Štirideset let. Vau! V glavnem razprodani koncerti v največjih koncertnih prizoriščih Helloween kariere ter navdušeni komentarji oboževalcev so napovedovali pravi spektakel.
Pot je minila v poslušanju obskurnejših zadev iz Helloween diskografije in v seznanjanju z Beast in Black setlisto. Namestitev v sobo je potekala gladko za razliko od naročanja taksija z najbrezveznejšo aplikacijo pod soncem, ne bom ji delal reklame tukaj.
Pred Unipol Forum sem prispel kake pol ure pred koncertom in res je bilo lepo videti dolge vrste metalskih kreatur, ki so se skozi različne vhode vile v dvorano. Po hitrem nakupu tour majčke in osvežitvi z ipo po zasoljeni ceni sem se odpravil pogledat finsko-mednarodne disko metalce Beast in Black, ki na turneji opravljajo funkcijo zelo posebnih gostov. Bend je po tem, ko so ga brcnili iz Battle Beast, leta 2015 ustanovil finski kitarist Anton Kabanen, ki po vzoru prejšnjega benda še vedno skrbi za ves avtorski material. Glasba Beast in Black mi ni neznana, njihov prvi singel Blind and Frozen je prava mojstrovina evrovizijskega metala. Do sedaj so izdali tri albume in setlista je bila mešanica skladb z vseh treh in dveh singlov s prihajajoče plate, poimenovanih Power of the Beast in Enter the Behelit. Med njihovim nastopom je bila dvorana skoraj do polovice polna, kar dokazuje, da so si fantje že nabrali kar lepo bazo oboževalcev.
Sredi turneje je skupino zapustil kitarist Kasperi Heikkinen, vskočil pa je Daniel Freyberg, ki je bil nekaj časa kitarski partner preminulega Alexi-ja Laiho-ja v Children of Bodom in kasneje v Bodom After Midnight. Daniel se je cel set baje naučil v pičlih štirih dneh, kar priča o visoki kompleksnosti Beast in Black glasbe. Kar je takoj zbodlo v ušesa, so bile nasnete klaviature in zbori. Take zadeve me resnično raz…..jo. Yannis Papadopoulos je nor vokalist, ampak kaj, ko sem v vsakem refrenu slišal petnajst Yannisov. Klaviature, sempli in beati so pokrili 75% zvočne slike, tak “koncert” je resnično brez smisla. Publika je uživala, bend tudi, ampak to ni to. Jebi ga.
Kratek premor za ipo, potem pa je Robbie-jeva Let Me Entertain You najavila zvezde večera, veteranske metalske buče. Dvorana se je skoraj napolnila, po moje nas je bilo kakih 12.000. Lepa številka za Helloween, mislim, da so s to turnejo preskočili velikostni razred ali dva.
Začelo se je megastično, z malce pozabljeno Hansnovo skladbico March of Time z drugega Keeperja. Presenetljivo sta vokalne moči združila Kiske in Deris, kajti na dosedanjih turnejah sta ponavadi solo odpela komade iz svojega obdobja v bendu, skupaj sta odžgolela le kakšno baladico in kakšen daljši ep. Udarec je bil silovit in publika je takoj na(d)gradila dogajanje z visoko energijo in angažiranostjo. Po koncu komada je prvič nastopil animirani Čuvaj sedmih ključev, ki je med koncertom opravljal vlogo naratorja, ki je izpostavljal ključne dogodke v karieri benda. Dueti so se nadaljevali tudi v naslednjih treh komadih in kasneje tokom koncerta. Setlista je bila lepo uravnotežena, navdušenje je malce upadlo le pri štirih kompozicijah z najnovejšega albuma Giants and Monsters (recenzija tukaj). Pri 22-ih izvedenih pesmih pa so te štiri pravzaprav prišle prav za predah.
Osebni vrhunci: oba komada s Hansnom na vokalu, še posebej Heavy Metal (Is the Law), ki je povzročil pravo norišnico. Akustični trojček (Pink Bubbles Go Ape, In the Middle of a Hartbeat, A Tale That Wasn’t Right) z Derisom in Kiskejem, ko so ostali šli na čik pavzo. Hell Was Made In Heaven (da se Grosskopf slučajno ne bi razpočil, en njegov komad pa ja morajo dat v seznam). Nora izvedba March of Time. Kiskejev dvojček Twilight of the Gods in Eagle Fly Free.
Vsi trije vokalisti so v izvrstni formi, koristi jim, da se jim ni treba napenjat cel koncert. Izredno so naštudirali vse vokalne izmenjave in opazi se, kako cel bend uživa na odru. Nobenih matric, nobenih efektov na vokalih, samo surova živa energija benda, ki je dal skozi že vse in še več. Tako Kiske kot Deris pri najtežjih vokalnih delih malce pogoljufata, ampak tu ni skrivalnic, to naredita samozavestno in z nasmeškom. Pohvale in čestitke ritem sekciji, Grosskopf in Loeble sta dvojec iz pekla, ki drži to pošast od benda pokonci. O kitarskih vragolijah Weikatha in Hansna ni več kaj napisat, častna omemba gre Saschi Gerstnerju, ki je po 23-ih letih v bendu še vedno “ta novi kitarist”. Mojster svojega poklica, ki pa ob ostalih veličinah v bendu ostaja skromno v senci. Kar je pri njegovih dveh metrih višine in obupno grdih fluorescentnih kitarah, ki jih uporablja, verjetno težko.
Po rahlo naveličanem in statičnem koncertu pred dobrimi tremi leti na Dunaju je bil tole dobrodošel povratni udarec in dvig forme. Sicer čustveno ni presegel povratniškega koncerta v Bratislavi leta 2017, ampak je z izborom komadov dokazal, da imajo Helloween v popotni malhi še pa še pozabljenih kompozicij, ki jih v naslednjih letih lahko uvrstijo na seznam predvajanja. Dodatne možnosti pa ponujajo vokalne kombinacije, ki jih nakazujejo na tej turneji (Future World so odpeli vsi trije, Universe (Gravitiy for Hearts) pa Kiske in Hansen).
Še bo treba it na kakšen koncert, kajti edina rahlo zaskrbljujoča zadeva je bil videz šefa skupine, Michaela Weikatha, ki resnično ni videti najbolj zdrav.
Navdihujoče, navdušujoče in nadzemeljsko, Buče vladajo!
Tekst in fotke: Igorac
