`Buče združene` in triurni spektakel s Helloween v Bratislavi (2017)

Lokacija: Bratislava / Aegon Arena / Slovaška
Datum: nedelja, 26.11.2017

Staroste nemškega power metala iz Hamburga, govorimo torej o eni najuspešnejših metal zasedb vseh časov, kar jih je dal v vsej svoji zgodovini nemški metal, to je o Helloween, so v letošnjem letu razglasili senzacionalno novico. V svoje vrste so znova priključili dva izjemna glasbenika in bivša člana, ki sta s svojo aktivnostjo za vedno zarisala podobo skupine osemdesetih in v marsičem vplivala na prihodnji razvoj ter popularizacijo power metala ne le v Evropi, pač pa tudi v svetu. Helloween, ki veljajo danes, kar se tiče power metala, v marsičem za pionirsko zasedbo, so se namreč znova združili z Michaelom Kiskejem in Kai Hansenom, ob tem pa hkrati zadržali obstoječe članstvo. Tako so iz kvinteta prerasli v septet, obsežno svetovno turnejo pa poimenovali, kot »Pumpkins United«.

Koncerti so vsi po vrsti že vnaprej razprodani, evropski del turneje, pa se je Sloveniji najbliže ustavil 12.11.2017, ko so Helloween nastopili v Münchnu in dva tedna kasneje, ko so obiskali teniško dvorano Aegon Arena, nastanjeno v slovaški prestolnici Bratislavi, kamor je zavil tešiti svojo radovednost tudi RockLine. Glede na priključitev obeh glasbenih eminenc zlate dobe Helloween (osemdeseta), je šlo upravičeno pričakovati, da bo set lista nosila poudarek na izvedbi materiala skupine iz osemdesetih. To je torej tistega, ki se nahaja na kultnih prvih treh studijskih albumih skupine. Ne nazadnje in roko na srce, Helloween danes v postavi z Derisom na vokalu, že dolgo v repertoarju aktualnih turnej, ne izvajajo mnogih nepozabnih »cvetk« ustvarjenih v času izdaje prvih treh albumov. Več kot prepričljiv odgovor in potrditev zakaj je temu tako, prinaša na aktualni turneji prav Michael Kiske, ki ohranja tudi pri svojem stažu, neusmiljeno zbližanim z Abrahamom, še naprej neverjetno vokalno formo. Kiske ni izgubil niti trohice višine in eksekucijske moči, glede na svoj doprinos osemdesetih, kar so potrdile tudi izkušnje naših obiskov koncertov zasedbe Unisonic, v kateri službujeta skupaj s Hansenom. To je zlasti v tistih trenutkih koncertnih druženj z Unisonic, ko je Kiske z neverjetno intenziteto odpel Helloween skladbi March of Time ter I Want Out. No Kiske, je sicer ohranil izjemno vokalno karizmo in moč, kar pa ne moremo trditi za njegovo novodobno »pričesko«. Ta opazka je sicer v tem kontekstu neumestna, v kolikor Kiske v Aegon Areni v enem izmed premorov ne bi zabavno pribil, da si je, nekoč, ko je bil še mlad, lep dolgolas in svetlolas fant,  od nekdaj želel  izgledati, kot Elvis Presley, vse pa se je končalo pri tem, da izgleda danes, kot Rob Halford. Glavno, da vokal ostaja!

Tokratni koncert Helloween je trajal, reci in piši, krepostne tri ure. Z dodatkom vred in brez vmesnih premorov. Z začetkom ob 19.00 uri. Bend, ki je v razširjeni postavi nastopal tako s tremi vodilnimi vokali in tremi kitarami, je osvežil in pripravil prelepo kuliso. Bobni Dani Löbleja, so bili postavljeni znotraj navidezne krone, dvignjeni na dodatnem odrskem podestu, ki so ga preostali člani med koncertom nenehno aktivno izkoriščali. Pročelje odra je bilo razširjeno v dodatni »cat walk«. V ozadju so se bohotila projekcijska platna, ki so bila tematsko detajlirana, v sozvočju z razvojem samega koncertnega repertoarja. Briljantna nemška pedantnost. Neverjetni preskok z zadnje izkušnje, to je izpred štirih let, ko so Helloween nastopali v ljubljanskem CUK Kino Šiška in jih je tam pričakala publika s solidnim obiskom kakih 550 obiskovalcev. V Aegon Areni je izgeldalo kot, da so Helloween najmanj skupina kova Whitesnake. Tako visoko kotira torej glasbeni opus osemdesetih v očeh ljubiteljev te skupine in retro nostalgikov klasičnega metala osemdesetih. To torej odloča. Vprašanje je le, koliko časa bo denar držal skupaj septet v takšnem formatu in koliko kanijo z aktualnimi koncerti v prihodnje še zaslužiti. Ne nazadnje so posneli skupaj tudi že en single, kar pomeni, da lahko v formatu septeta posnamejo cel album. O vsem odloča torej denar, vsekakor pa je dobrodošla ta turneja in druženje s Hansnom ter Kiskejem tudi zato, da se bend, po idejno proslulem zadnjem albumu, idejno osveži in obnovi ter spravi skupaj prihodnji studijski album, ki bo znova na zavidljivi kakovostni ravni.

Helloween so pričeli koncert velikopotezno. Z eno ambicioznejših skladb osemdesetih, to je skladbo Halloween, kjer sta Kiske in Deris že uvodoma nakazala, kako si bosta delila vokalne vloge. Bend je znan po obešenjaškem teatru, kjer ne manjka plejade humoresk in zafrkljivosti. Tega je bilo tudi tokrat v izobilju. Če ne pomaga drugače, te spravi v smeh samo pogled na grimase, ki jih s svojo raztegljivo obrazno mimiko ustvarja basist Markus Grosskopf. Oba pevca, trije kitaristi in “šogun po imenu” Markus na bas kitari, so konkretno izkoriščali cat-walk, med kitaristi pa je daleč največ pozornosti preusmerjal nase Kai Hansen. Ta je prevzel nase glavnino solaž, obenem v teatralnem venčku Starlight / Ride the Sky / Judas ter celotnih Heavy Metal (is the Law) ter How Many Tears, prevzemal nase vlogo vodilnega vokal. Pri tem je zelo verjetno, da so mu pomagali z matrikami. Ne le zato, ker je Hansen nedavna vključil h Gamma Ray novega vokalista, pač pa zlasti zato, ker močno dvomim, da lahko še izpelje refren v Ride the Sky tako dobro, kot ga je izpeljal v Bratislavi. No druga reč pri Hansenu, s katero je bil tokrat tako “podkožno nalezljiv”, pa  je ta, da skrbi za njegov zunanji videz po novem njegova nova izvoljenka in izbranka. Hansen nosi tako na novih koncertih lepo urejeno natopirano pričesko, ki prej spominja na kakšnega Stevea Stevensa (Billy Idol), kot pa na kogarkoli, ki bi lahko bil kdajkoli v preteklosti dejansko podoben pravemu Kai Hansenu, pri čemer nosi “novi Kai”  še na bordo rdeče obarvani pramen in debel premaz maskare ter šminke okrog oči. Tega dejstva se ni vzdržal niti Andreas Deris, ki je v trenutku predstavitve vseh članov skupine, edino Hansena teatralno označil s »She«. Še kanček  bolj »vnetljivo« je deloval, sicer v vase zaljubljeni Sascha Gerstner, ki si je za novo turnejo uredil pričesko po vzoru kakšnih staroselskih gotičarjev, darkerjev ali črnih sleaze metalcev, pri čemer skočijo v misli Murderdolls, Wednesday 13, itn…

Pevca sta pretkano razporedila moči. Deris je prevzemal pobudo v materialu, ki je bil ustvarjen z njim. Njemu so pripadle tako If I Could Fly, I Can, Power (brez mučnega raztegovanja), obe »7 Sinners« skladbi, to sta Where the Sinners Go in Are You Metal?  ter tri češnjice na vrhu smetane sadne kupe  – trije briljanti izrednega »Master of the Rings« albuma in sicer: Why?, Sole Survivor ter Perfect Gentleman.

Na drugi strani je Kiske, ki z vokalom še vedno brezkompromisno ruši in orje, dobesedno kraljeval v I’m Alive, Rise And Fall, Little Time, Eagle Fly Free in Future World. Tudi v komadih, kjer sta z Derisom delila vokale, je Kiske večkrat prevzel glavnino težjih linij, to je tistih, kjer je treba iztisniti največ višine in moči, npr. prav v zaključni I Want Out, uvodni Halloween, ali Dr. Stein. Tako tudi v zaključnem delu ne bi epska suita Keeper of the Seventh Keys part II nikdar ne izpadla tako dobro, če ne bi Kiske prevzemal nase najtežjih, najbolj zahtevnih, to je najvišjih, vokalnih leg te skaldbe. Preostale skladbe sta si pevca razdelila na polovico, pri How Many Tears, pa se jima je v vlogi vodilnih vokalov priključil še Kai Hansen. Bend ni pozabil na balade. Iz osemdesetih smo slišali A Tale That Wasn’t Right, iz devetdesetih pa »Time of the Oath« šlager Forever And One.

Tri ure izrednega teatra. Tri ure sanjske rekapitulacije legendarnih osemdesetih ter “Andi Deris ere”. Hop, še ena zbadljiva asociacija! Hellloween so  pri »združevanju« zignorirali še dva nekdanja člana, ki sta prispevala pomembne ideje, pri definiranju zvoka in sloga skupine skozi devetdeseta, pa vse do vključno albuma »The Dark Ride«. To sta bobnar Uli Kusch in kitarist Roland Grapow. Ne vem zakaj, a bilo bi zabavno, če bi v takšnem primeru Helloween zaigrali kot nonet, to je na odru z dvema bobnarjema in štirimi kitaristi. A to kar smo dobili v Bratislavi povsem poteši nostalgika, ki hlepi za konkretno dozo redkeje zaigranih klasik skupine iz osemdesetih. Domnevno se bo ta turneja podaljšala konkretno v prihodnje leto, čeprav še ni uradnih terminov zunaj. Helloween so vroči in kovali bodo jeklo, dokler bo razbeljeno. O tem ni nobenega dvoma. Kdor je obiskal njihov koncert v  Bratislavi, je v vseh ozirih brezmejno užival.  Zvok super, šov super, energija in vedro razpoloženje skupine, izvrstno!  Dvorana je prekipevala od navdušenja in evforije. Blasfemična bučna pašta torej! V vseh ozirih. Upajmo, da zaužijemo kmalu še kakšno.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik & Nataša Pišljar

Setlista:
1. Let Me Entertain You (orig. Robbie Williams, taped intro)
2. Halloween
3. Dr. Stein
4. I’m Alive
5. If I Could Fly
6. Are You Metal?
7. Rise and Fall
8. Where the Sinners Go
9. Perfect Gentleman
9. Starlight / Ride the Sky / Judas
10. Heavy Metal (Is the Law)
11. Forever and One (Neverland)
12. A Tale That Wasn’t Right
13. I Can
14. Solo bobni (Dani Löble) Ingo Tribute
15. Livin’ Ain’t No Crime
16. A Little Time
17. Why?
18. Sole Survivor
19. Power
20. How Many Tears
—dodatek I.—
21. Eagle Fly Free
22. Keeper of the Seven Keys pt. II
—dodatek II.—
23. kitarski solo (Kai Hansen)
24. Future World
25. I Want Out
26. Braveheart Soundtrack (taped outro)