Paranormalni Alice Cooper z novo srhljivko na Dunaju (2017)

ALEŠ PODBREŽNIK
0 7

“Vincent Damon Furnier, kot je pravo ime Alice Cooperju, ki bo v prihodnjem februarju napolnil okroglih sedemdeset let, ostaja torej še naprej garant vsega kar zahteva dober rock’n’roll spektakel.”

Lokacija: Dunaj / Wiener Stadthalle / Avstrija
Datum: ponedeljek, 27.11.2017
Nastopajoči: Europe, Alice Cooper


Ko se izteka koncertno leto,  se vedno prične muditi. Jesen je vedno dobro založena z njimi. S koncerti seveda. Sploh tujina. Vsako leto se mora  ponuditi konkreten koncertni alibi za nekdaj dnevno koncertno avanturo v Češko republiko. Letos se je ta alibi ponudil s trojnimi koncertnim obiskom Češke, Slovaške in za veliki finale še Avstrije, kjer smo v ponedeljek, dne 27.11.2017, na Dunaju prestregli koncert edinstvenega režiserja rock’n’roll  srhljivk in grozot, neuničljive rock ‘n’ roll ekselence Alice Cooperja. No njegov postanek v avstrijski prestolnici je bil še toliko bolj poseben, saj so pred njim odprli koncertni večer legendarni švedski hardrockerji Europe.

Dan poprej smo si ogledali koncert zasedbe Helloween v slovaški Bratislavi, na prizorišče pa smo to pot kar bridko zamujali. Ležernost in sproščenost, ki se je ni težko navzeti ob obiskovanju Češke in Slovaške, te kar nekoliko »uspava«, kar ni najbolje ob vstopu v redoljubno in vedno natančno ter v skladu s pravili »odišavljeno« Avstrijo. Preprosto se včasih izkaže, da bi res bilo v takšnih kriznih trenutkih, ko na poti odpove orientacija v glavi, bolje vklopiti pravo navigacijo (oziroma jo najprej nabaviti) Ko gre za nohte, gre pač za nohte in ne pravijo zaman, da spremlja sreča nore in pogumne. Ob koncu je bilo vse v najlepšem redu.

Dvorana Wiener Stadthalle je že zavidljivo polna. Gornje tribune so ostale zaprte, pokrite z zastorom.  Ljudi je moralo biti na prizorišču kakih 7.000. Europe so prejeli konkretne tričetrt ure in odstreljali repertoar, ki je mešanica starega in novega. Skupina doživlja novo pomlad, slogovno pa se je na zrela leta bolj, kot kdajkoli prej, spogledala s prvinami stare šole hard rocka, v kateri še bolj intenzivno izraža vplive pionirskih rock zasedb, vse od Deep Purple, Rainbow do Thin Lizzy. Bend ustvarja izredno lepe in kvalitetne studijske plošče tudi v novi eri in najnovejši dosežek »Walk the Earth«, ki se postavlja z izrazito atmosferično globino in mrakobnostjo, je odlično nadaljevanje sicer izvrstnega predhodnika »War of Kings« (2015). Bend je v postavi John Norum (kitara), Joey Tempest (vokal, kitara), John Leven (bas kitara), Ian Haugland (bobni) in Mic Michaeli (klaviature), vzel poln zalet in odprl koncert po pričakovanju z uvodnim dvojčkom novega albuma in sicer Walk the Earth in The SIege. Joey Tempest se je takoj razstrelil na odru in zadominiral s svojo tipično avtoritativno držo na odru, ki ga je bil v hipu vse poln. Agilni in neverjetno poskočni pevec se tudi vokalno izredno dobro drži in tako vedno znova in znova dokazuje, kako odličen frontman je in pravzaprav glavni in osnovni magnet skupine. Prednje vrste silno vživetih trum oboževalcev, so mu jedle iz rok. Joey je oddelal svojo nalogo z veliko odrske karizme, pa tudi rutine in neverjetno malho izkušenj. Publika ga je vseskozi v verzih silovito podpirala. Europe ostajajo v izvedbenem oziru izredni. Ne glede na bogate izkušnje, kilometrino, rutino, s katerimi so opasani, čutiš vseskozi v njihovi igri še vedno vse polno srčnosti in žgočega žara, kar potrjuje, da fantje tudi na zrela leta izjemno uživajo v odrskih radostih. Predvsem je, tako kot vselej, znova osupnil s standardno veličino svojega doprinosa eden najbolj imenitnih kitaristov svoje generacije, to je kitarski as in veliki čarovnik John Norum, ki mu dinamita, prefinjene mehkobe in prodorno-zabeljenega občevanja s strunami, tudi tokrat niti za hip ni primanjkovalo. Mož ostaja veliki gospod in tutor šeststrunske biblije. Europe so začinili svoj nastop po pričakovanju z plasmajem nepozabnih hitov. Že na poziciji »številka tri« so se odločili spraviti na kolena publiko z Rock the Night, tu je bila vedno znova invazivna Superstitious,  Wing Of Tomorrow »cvetka« Wasted Time, pa Cherokee in sklepna ter pričakovana zimzelena velikanka The Final Countdown.   S  takšno formo, izraženo odrsko eksekucijo in žarom, Europe tudi v novih časih ne more iti prav nič po zlu. Upajmo na novo čimprejšnje srečanje  s temi neprecenljivimi mojstri švedskega hard rock vizionarstva stare šole. Bend je na tej turneji tudi prvikrat preizkusil kako funkcionira na odru nova skladba GTO. Na Dunaju jo je nasploh zaigral prvič.

Alice Cooper je planil na oder s spremljevalno ekipo, ki jo je predstavil pred dobrim letom dni na koncertu v Ljubljani. Torej, oder v uvodnem prasketanju isker, podobno, kot v Ljubljani, člani skupine brez Cooperja so že zavzeli svoje položaje, pri čemer sta se Chuck Garric (bas kitara) in Ryan Roxie (kitara) držala skupaj levo od podesta pred bobni Glena Sobela, Nita Strauss (kitara) in Tommy Henkriksen (kitara), pa na desni. Alice je šele čez kakšno minuto svečano stopil na oder, odet v temno pregrinjalo, pri čemer ni pozabil uperiti zlovešč in hladno mrk pogled, v prostrano dvorano, kjer je že vrelo, kot v sršenjem gnezdu. Alice se je kmalu »razgrnil«, prijel v desnico palico in pričel z njo »vešče dirigirati«. Obeta se sladko strašni teater. Brezhibno. Ekipa je strašansko uigrana. Neverjetno je kaj vzpostavijo trije kitaristi na odru, če jih znaš pravilno izkoristiti. Ob topovski ritem sekciji, kjer je Garricev Thunderbird rožljavo trgal okove in so besneli topovski zamahi Sobelovih rollingov, so Alice Cooper Band vzpostavili izjemen zvok v Stadthalle in? Posledični stik s publiko, kjer so kemične silnice nenehno silovito preskakovale. Kamorkoli si se postavil, si bil deležen izjemnih zvočnih karakteristik in eksekucija je zadevala v bistvo svoje esence ter med spremljanjem koncerta posledično sprožala kurjo polt. Neverjetna ubranosti, nenehno izmenjevanje vseh treh kitaristov na solo točkah, pri čemer je pobudo prevzemala vražja Nita Strauss, ki kar kipi od neverjetne energije, sproščenosti ter radoživosti. Tu je kralj šok teatra Alice Cooper opasan z vsemi hudobijami in obsesijami skrajno obscenih dejanj, ki v teatru delujejo seveda namerno bizarno.  Briljantno.

V set listi je prijetno presenetila klasika The World Needs Guts, ki je skupina že vrsto let ni izvajala v živo, sicer pa repertoar dokaj podoben Ljubljanskemu pred letom dni, le da to pot zasedba ni izvajala priredb nekaterih klasik rock’n’rolla. Izmed točk najnovejšega studijskega dosežka »Paranormal« je odjeknila v drugi polovici koncerta le Paranoiac Personality. Seveda veljajo za vrhunce vsakega Alice Coooper spektakla točke, ki so opremljene z dodatnim odrskim šov teatrom, kot je večna Feed My Frankenstein, pa druženje v prisilni jopič vklenjenega Cooperja s sadomazohistično medicinsko sestro,  pri čemer Cooperju med Killer na giljotini končno odrobijo glavo. Ta jo je kasneje teatralno zalučal med Sobelove bobne. Plastično repliko seveda.

Šov, ki ti ne pusti dihati in te dobesedno priklene nase. Z vso svojo intenziteto in domiselnostjo, pri čemer sledi pri dirigiranju svojemu odrskemu »orkestru« Alice Cooper marsikdaj prijemom svojega velikega učitelja Franka Zappe. Vsaka sekunda je natanko preračunana v tem kaj se bo v njej zgodilo in to pomeni, da mora biti osebje tehnikov nenehno silno zbrano, da lahko Alice Cooper s svojo druščino izpelje koncert nabit s spektakularnimi dejanji, na visokem nivoju  ter ga pripelje srečno pod streho .Pirotehnike, dimnih zaves, iskreče prasketavih vložkov, ni manjkalo, v zaključku pa se seveda loti Alice Cooper še School’s Out, ko se z odra zavalijo orjaški baloni polni konfetov, ki jih je Cooper teatralno prepikoval, vsakokrat ko so je kateri izmed njih približal njegovemu bodalu.

Vincent Damon Furnier, kot je pravo ime Alice Cooperju, ki bo v prihodnjem februarju napolnil okroglih sedemdeset let, ostaja torej še naprej garant vsega kar zahteva dober rock’n’roll spektakel. Ta je nabit s slikovito zabelo odrskih kulis, dejanj »treznjenja« občinstva s šok terapijo ekscesov na meji realnega ter duhovito malho humoresk. Absolutna zabava, brez zavor. Žal se takšni spektakli po pravilu zaključijo silno hitro, saj so izredno intenzivni v podajanju vseh informacij. Tisti, ki spremlja koncert Alice Cooperja je vseskozi do obisti zaposlen z vpijanjem vsega teatra, ki se vrti pred njegovimi očmi. Obenem, pa je nad vsem tem odrskim teatrom, še vedno briljantna eksekucija najvidnejših trenutkov bogate Cooperjeve kariere, na čelu z njegovim nezamenljivim in pečatnim vokalom ter prisotnostjo orjaške in gorostase karizme ter uročljivega šarma, kar mu na širnem rockovskem zemljevidu, zagotavlja edinstveno pozicijo kultne rock ikone in persone!

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


Setlista:

EUROPE:
1. Walk the Earth
2. The Siege
3. Rock the Night
4. Last Look at Eden
5. GTO
6. Superstitious
7. Wasted Time
8. Cherokee
9. War of Kings
10. Hole in My Pocket
11. Days of Rock ‘n’ Roll
12. The Final Countdown

ALICE COOPER:
1. Spend the Night (taped intro)
2. Brutal Planet
3. No More Mr. Nice Guy
4. Department of Youth
5. Pain
6. Billion Dollar Babies
7. The World Needs Guts
8. Woman of Mass Distraction (Nita Strauss kitarski solo)
9. Poison
10. Halo of Flies (Glen Sobel bobnarski solo)
11. Feed My Frankenstein
12. Cold Ethyl
13. Only Women Bleed
14. Paranoiac Personality
15. Ballad of Dwight Fry
16. Killer
17. I Love the Dead
18. I’m Eighteen
—dodatek—
19. School’s Out

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X