Samo Šalamon Sextet : The Colours Suite

0 18

Založba: Clean Feed Records
Leto izida: 2017
Produkcija: Samo Šalamon
Dolžina albuma: 54.29
Ocena: 9.0 / 10

Obljuba dela dolg. Že pol leta obljubljam namreč Samu tale spis. Jazz je jazz. Jazz je »čuden«. Čudaški in prav zato posebno lep. In takšna čudaška lepota zahteva pač svoj čas in posvetilo.

Torej. Nobena novost ni več, da velja slovenski glasbenik Samo Šalamon danes za enega najobetavnejših evropskih jazzovskih kitaristov. Mož, ki se je svoje čase razvijal ob budnem mentorstvu presvetlega kitarskega jazzovskega asa Johna Scofielda, ohranja nenehno izreden žar in zagon ter je tako nenehno polno kreativen. Samo Šalamon Sekstet, ki se podpisuje tokrat pod album »The Colours Suite«, je enkratni glasbeni pojav, enkratno glasbeno telo oziroma glasbeni organizem, ki je zaživel, dne 30.06.2016, na Ljubljana Jazz festivalu. K sodelovanju je v sekstet Samo privabil glasbenike s katerimi sodeluje že dlje časa, ali pa jih pozna, kot svoj žep, saj je z njimi posnel že nekaj albumov. Eden teh je bobnar Roberto Dani s katerim je Samo posnel že devet CDjev in sodelujeta od leta 2003 dalje. Da pa ne bi bil ta glasbeni projekt povsem običajen, je Samo integriral v vrste seksteta še enega bobnarja in sicer Nemca Christiana Lilingerja, za katerega pravi, da je eden njegovih najljubših bobnarjev ta hip in to velja tudi za Lilingerjeve avtorske kompozicije. Postavo zapolnjujeta ob Samovi kitari in obeh bobnarjih, še Samova stara pajdaša in sicer altsaksofonist ter bas klarinetist Achille Succi ter tenor in soprano saksofonist Julian Arguelles. Šesti član je basist Pascal Niggenkemper nad mojstrovinami katerega Samo že od nekdaj ne skriva velikega navdušenja.

»The Colours Suite« je, kot pove že ime albuma samo, suita dolga malo manj kot eno uro, njena barvitost in svobodnjaško eksperimentalna razgibanost pa je razdeljena v osem barvnih poglavij, to je osem skladb. Z izjemo zadnje skladbe (Grey), katere soavtorstvo si deli vseh šest glasbenikov, je ostalih sedem skomponiral Samo. Navdih pri komponiranju je Samo našel tako, da je med ustvarjanjem osredotočal svoje misli, um in občutja na posameznega izmed članov seksteta, ter tako dobil »barvno paleto« skladb, med katerimi vsaka skladba opisuje enega izmed glasbenikov seksteta.

Ni odveč dodajati, da je »The Colours Suite« absolutno freejazzovsko orientiran album, kjer zaigrani material poka po dolgem in počez od ubrisanih vragolij ter utrgancij, polnokrvnega in brezbrižno svobodnjaškega ekscesa jazzovskih improvizacij, ki jim občasno ne manjka niti čudaškega obešenjaštva, kot tudi ne koketiranja z avantgardno glasbo. Dejansko se album dotakne najintenzivneje konzumenta takrat, ko ga posluša v enem kosu. Od začetka do konca. Kot je potekal koncert seksteta v Ljubljani. Bend funkcionira izredno »posrečeno neobičajno«. Z kontemplativno zaznavnim prepletom pihal relacije Arguelles-Succi, nenehno zabavnim in navdušujočim dialogom ročnih spretnosti obeh bobnarjev, v vse to se »mrežasto« vpenja kontrabas Pacala Niggenkemperja, seveda pa so tu tudi Samo vrline neslutenih ročnih spretnosti free style jazz igranja kitare. Ne glede na to, da vežejo skladbe, kot »mehko in rahlo«, to je komaj zaznavno vezivo (beri tudi: ogrodje) skupaj sicer vodilni motivi, pa so ti skorajda v podrejenem položaju, saj prižene sekstet svoje freejazovske figure podaljšanih improvizacij do skrajnega roba oziroma kar preko roba »reda« in se brezsramno spogleduje s stanjem »kaosa« in absolutnega »razpada« motivskih figur, potem pa se (večkrat tudi povsem intuitivno in instinktivno) povzpne iz tega spontanega pristajališča svobodoljubih improvizacij, koncizno nazaj na vodilno frazo oziroma vodilni motiv. Zbir kompleksnih harmonij ter ritmičnih ključev, prelitih z »odprto miselno« in svobodoljubno improvizacijo, vzbuja v poslušalcu, že kot po pravilu zaželeni, sladki občutek šokantne nepredvidljivosti razvoja dogodkov in seveda spontanosti. Čeravno govorimo o izdelanih kompozicijah.

V vsej tej igri je dobesedno osupljivo spoznanje, kako spretno odpirajo glasbeniki drug drugemu prostor, za nepretrgano medsebojno improvizacijsko navezovanje, pri čemer je treba imeti le v uvidu to, da so posamezne kompozicije prirejene temu da postavljajo v središče dogajanja izbrani instrument. Bodisi bobne, bodisi pihala, medtem ko je zanimivo, da Samo, ki je glavni generator glasbe na »The Colour Suite«, pravzaprav mnogokrat niti ne stopa v središčno vlogo tega edinstvenega glasbenega organizma. Je pa mož osupljiv. Tako v mehkobi in pretanjenosti, kot tudi v trenutkih ko se mu »utrga« in prestavi v najvišjo hitrostno prestavo. V vsem ohranja izjemno filigransko spretnost ter finomehaniko velike kontrole nad toni, ki jih ubira in “kroti”.  

Mimobežni, a dovolj dober uvid, v to kar ponuja »The Colours Suite« so prejeli tudi obiskovalci letošnjega festivala jazz Cerkno, ko so deloma podoživeli njegovo esenco, saj je nastopil letos v sklopu tega festivala v Cerknem tudi Samo Šalamon in sicer v skrčeni verziji seksteta, to je kot kvartet. 18.05.2017 so tako v Cerknem nastopili s Samom še njegov »Samo Šalamon Quartet« pajdaš Achille Succi, Pascal Niggenkemper in Christian Lilinger.  

Samo Šalamon je torej kreativni biser in eden najbolj izzivalno ustvarjalnih “briht” nove jazzovske garde, ki pravzaprav s svojo nemirno raziskovalno strastjo, nenehno odpira duri razvoju jazzovske kulture prihodnost. Neobremenjen za sleherni glasbeni izziv, dovzeten za sleherni dober trik, dobro vražo, dobro idejo.  Zanimivo bo spremljati, kaj bo vse ta mož še izkusil v svojih glasbenih podvigih in pustolovščinah in s čim vse bo posledično oplemenitil sodobni svet svobodoljubne jazzovske glasbe. Pot je dolga in nepredvidljiva, divja in razgibana, polna turbulenc. »The Colours Suite« je zgolj eden izmed postankov Samovega jazzovskega plovila, njegova vsebina pa pisana na kožo še tako zahtevnim glasbenim gurmanom.

avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Yellow
2. Black
3. Green
4. Red
5. White
6. Brown
7. Blue
8. Grey

Zasedba: 
Achille Succi – bas klarinet
Julian Arguelles  tenor in soprano saksofon
Samo Šalamon – kitara
Pascal Niggenkemper – bas
Roberto Dani – bobni
Christian Lillinger – bobni

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X