Oživljanje škrlatnega idola z W.A.S.P. na Češkem (2017)

0 67

“Blackie je koncert odpel na boljši ravni, kot je šlo pričakovati. Vokalno se je izredno dobro držal. In s svojo gorato karizmo ter demonskim šarmom  prepričal znova, da ostaja pač tisti pravi zagrizeni rock’n’roll »mamojebec«, ki mu ni para.”

Lokacija: Hluk / Sportova Hala / Češka Republika
Datum: petek, 24.11.2017


W.A.S.P. so danes legende metala in rock’n’rolla. Skozi leta so si zgradili kultni status krvoželjnih glam metal shock nepridipravov in postali neuničljivi stroj svojevrstne politike kontroverznega odrskega ekscesa, s katerim so pridobivali trume ljubiteljev njihove glasbe na svojo stran. Seveda ni vse v teatru. Za teboj mora stati kakovostni glasbeni opus. Torej ustvarjene glasbe avtorskega porekla, ki je hipoma prepoznaven in zveni edinstveno. In to vse velja že od nekdaj tudi za W.A.S.P.

V letošnjem letu mineva »kosmatih« 25. let. od kar je izšel eden najpriljubljenejših in za mnoge oboževalce skupine W.A.S.P., njihov najboljši studijski album. »The Crimson Idol«. Sprva mišljen kot Blackiejev samostojni album, je sicer konceptualiziran. Zgodbo koncepta poznamo vsi. Njen konec je tragičen, v marsičem pa je odtis življenja Blackie Lawlessa, ki je v času njegovega ustvarjanja prevzel alter ego po imenu Jonathan Steele.  Zgodba je primerljiva s konceptualiziranimi albumi, kot je sta »The Rise and Fall of Ziggy Stardust and Spiders from Mars« Davda Bowieja in »The Wall« zasedbe Pink Floyd.

Da skrajšam. Bend se je odločil na novi turneji znova igrati celotni »The Crimson Idol« album. Turnejo so tako W.A.S.P. poimenovali “Re-Idolized: The 25th Anniversary of the Crimson Idol”, eden izmed postankov te turneje pa je za petek 24.11.2017, gravitiral tako tudi na ozemlje Češke republike, kjer so se W.A.S.P. ustavili v kraju Hluk na češkem moravskem, jugovzhodno od Brna in južno od Hluku bližnjega Zlina. Torej vsega kakih 20 km od meje s Slovaško.  Zakaj torej odprava v Hluk? Preprosto.  Zaradi novega koncertnega dopustovanja. Za tem petkom je namreč prišla nedelja 26.11.2017, z njo koncert Helloween v slovaški Bratislavi, takoj za postankom v Bratislavi, pa se je zelo splačalo potegniti z dnevom dopusta še v ponedeljek, 27.11.2017 ter se zglasiti na Dunaju, kjer so nastopili skupaj Alice Cooper ter Europe (obe reportaži sledita).

Kdor je šel konec oktobra leta 2007 na W.A.S.P. koncert v italijanski Treviso, predobro ve,  da so W.A.S.P. že takrat izvajali cel »The Crimson Idol« in to ob 15. letnici izdaje albuma.  No tale turneja sedaj, je neke vrste rekapitulacija turneje izpred 10. let. Celotna turneja je, kar se povpraševanja za vstopnicami tiče, delovala precej evforično. Na to niso namigovala nekatera v naprej razprodana koncertna prizorišča, pač pa tudi nemili odgovor menedžmenta skupine, da prav zaradi izjemnega povpraševanja, zavrne praktično vse zahteve za akreditiranje ter  v našem primeru, ugodi le peščici največjih Čeških medijev.  Vseeno. Ne glede na to, da je lahko koncert razprodan in ne glede na to, da se Helloween v Bratislavi dne 26.11.2017, »boleče« prekrivajo s Testament, Annihilator in Death Angel v Ljubljani, je bila motivacija nad novim »road tripom« tako močna, da se je bilo vredno spoprijeti z rizikom, ko lahko ostaneš pred dvorano brez karte in si le še rečeš:  »Nič hudega, gremo na nedoločeno število rund piva, saj smo na Češkem!« In ko si na Češkem, ti v nobenem primeru ne more biti nič hudega. Vedno se dogajajo le dobre stvari. Vendar je bila misel o riziku tokrat povsem jalova.  Koncert ni bil razprodan. V slogu starih dobrih časov, ko se je še prekipevalo od fanovskega besnila ter opasana s paščkom za fan pit, sva tako z Natašo le vstopila v večnamensko športno dvorano, ki sprejme  6.000 ljudi. V njej je že veselo vrelo saj so stali na odru češki hard rockerji Gatecrusher. Besedila v češkem jeziku. Gatecrusher so gotovo na Češkem dobro poznani. Delujejo silno suvereno in kompaktno. Docela samozavestno, kar je namigovalo, da je za njimi daljša kilometrina. Bend je med drugim že nastopal pred takšnimi imeni, kot so Iron Maiden, Aerosmith, Deep Purple in Lordi. So torej dobro znani doma. To, da gre skupini dobro, je ponazarjal tudi razkošni »merch table«. Ta je  skoraj nadvladoval tistega, ki je pripadal W.A.S.P. Vseeno . Gatecrusher obhajajo na aktualnih koncertih prvih deset let delovanja in tudi ta je bil posvečen temu.  W.A.S.P. so jim dovolili nastopati le pol ure. To pa ne pomeni, da se fantje ob tem  niso dobro znašli in da tega ne bi znali izkoristiti. Maksimalno se potrudili, opremili oder s svojimi kulisami in neverjetno. Med koncertom so uspeli pognati v zrak nekaj dimnih zaves. Kvartet, ki ve kaj počne in zna ustvarjati zelo dober in več kot soliden hard rock. Vseeno češka besedila »bremzajo« optimiziranje spevnosti takšnih skladb, četudi je lahko ideja za izvorni riff še kako hudo dobra. Dejansko bi si bend prislužil korektno oceno, v kolikor bi ustvarjal angleška besedila, tako pa v oziru gledišča slovenskega ljubitelja takšne glasbe, pomenijo manj kot lanski sneg.

Gremo torej k W.A.S.P.  Kot povedano, so ti v prvem delu, se pravi regularnem delu, izvajali cel »The Crimson Idol«. Blackie se je za novo turnejo pripravil do potankosti. V tem oziru je v vrste skupine integriral takšne  vrste bobnarja, ki prihaja iz vrst progresivno metalskih obzorij. To je Aquilles Priester, sicer brazilski bobnar, ki je svoje čase služboval pri imenitnih progmetalcih Angra. In to se je konkretno poznalo. Priesterjev vložek namreč.  V oziru bobnarskega vložka,  je koncertna verzija »The Crismon Idol« zelo zahtevna kost za glodanje, saj so nekatere izmed skladb dobesedno prerešetane z multiplo serijo zahtevnih bobnarskih prehodov, kjer se tom-tomi notorično šibijo izpod številnih topovskih zamahov, kateri zahtevajo obenem izredno  hitrost, zbranost in natančnost. Aquilles to vse ima in Blackie je s kompanijo lahko zaigral »The Crimson Idol« povsem sproščeno in z največjim možnim užitkom. Ob Blackieju sta na levi in desni še vedno pozicionirana basist Mike Duda in kitarist Douglas Blair, ki sta oba opravila svoji vlogi na konstantni, to je več, kot odlični, ravni.

In Blackie? Izgubil je lepo bero odvečnih  kilograme. Visokorasli pevec in kitarist, ki se ga je prav zaradi te postavnosti ustrašil celo sam Arnold Schwarzenegger, ko so mu izbirali nasprotnika v filmu Terminator – kroži namreč štorija, da so Blackieju ponudili torej eno glavnih vlog v tem filmu,     deluje pomlajeno, sveže in doživlja v osebnem oziru pravo malo renesanso ter celovito osebnostno prenovo. To je nakazal že zadnji in še vedno aktualni studijski album »Golgotha«, ki je mimogrede več kot izvrsten ter lanska turneja skupine. »The Crimson Idol« pa je album, ki ga moraš poslušati od začetka do konca. Skozi koncert v Hluku je bila odrska razsvetljava skorajda nična. Le nekaj bežnih brlivk je sramežljivo »oblizovalo« odrske silhuete glasbenikov. V ozadju so se šopirile kulise s projekcijskimi platni, na katerih se je vrtel film o Jonathanu Steele-u. Blackie je koncert odpel na boljši ravni, kot je šlo pričakovati. Vokalno se je izredno dobro držal. In s svojo gorato karizmo ter demonskim šarmom  prepričal znova, da ostaja pač tisti pravi zagrizeni rock’n’roll »mamojebec«, ki mu ni para. Energija, ki jo oddaja na odru ostaja v svoji predanosti resnična, nalezljiva in obenem esencialna. Blackie ob vseh manirah še vedno seva tisto jedko porednost ter deluje nekoliko  arogantno ter nedostopno, v slogu svojega dobro znanega pobalinstva, brez česar si W.A.S.P. ni mogoče predstavljati.

Govorjenja torej ni bilo mnogo. Le igra. V »The Crimson Idol« ni težko izluščiti tudi nekaj biserov polpretekle zakladnice rock’n’rola, ki so Blackieja od nekdaj navdihovale. V Doctor Rockter slišiš vplive The Who, v Gipsy Meets The Boy zgodnjih Uriah Heep, sam odrski razvoj dramatiziranega koncepta nemalokrat spomni na film »The Wall«.  Bend je naletel na odlično in izvrstno podporo publike, ki je z Blckiejem prepevala glasno in vživeto. Nekaj kulis nasnetih spremljevalnih vokalov, klaviatur in posebnih efektov je pravzaprav koncertna stalnica skupine in tudi tokrat ni bilo drugače. Ob tem pa, kot povedano. Odigrana na res visokem nivoju.

Reklamne napovedi so sicer obljubljale koncert iz dveh delov. V prvem naj bi igrali cel the Crimson Idol, v drugem pa najbolj znane klasike. Bend, ki je vkarieri prodal preko 12. milijonov izvodov svojih albumov. »slovi« po sicer krajših nastopih. In ne glede na obljube, je tudi ta v Hluku sodil med krajše. Namesto drugega dela, so se W.A.S.P. vrnili le z dodatkom štirih skladb, ki so publiko s krepostnim atmosferičnim zamahom, za 20. Minut, še zadnjič vzdignile v »W.A.S.P. nebesa«. L.O.V.E. Machine, Wild Child, nova Golgotha  ter sklepni in konkretno raztegnjeni grom z I Wanna Be Somebody. Ura in pol torej! Koncertno druženje na sicer visokem nivoju,oddelano vse z veliko odliko, z Blackiejem v odlični formi.  Le s tistim, blago grenkim  priokusom, ki se navzame obiskovalca W.A.S.P. koncertov, da je bilo tudi to druženje z edinstvenimi netilci šokantnih glam metal perverzij, pač prekratko.

avtor: Aleš Podbrežnik

Setlista:
The Crimson Idol
1. The Titanic Overture
2. The Invisible Boy
3. Arena of Pleasure
4. Chainsaw Charlie (Murders in the New Morgue)
5. The Gypsy Meets the Boy
6. Doctor Rockter
7. I Am One
8. The Idol
9. Hold on to My Heart
10. The Great Misconceptions of Me
Jonathan’s Farewell (taped outro)
—dodatek—
11. L.O.V.E. Machine
12. Wild Child
13. Golgotha
14. I Wanna Be Somebody
I Wanna Be Somebody (Jumpin’ James verzija, taped outro)

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X