Kraj: Postojna
Datum koncerta: 23.10.2008
Število obiskovalcev: 300
Cena karte: 14 €
V četrtek je v Postojni v okviru tamkajšnjega tradicionalnega blues svinganja nastopil malo znani ameriški trubadur Larry Garner. Louisinanin otrok bluesa se je tokrat prvič mudil na obisku Slovenije. Gre za domači javnosti dokaj nepoznano glasbeno ime. Kljub temu je splošna naelektrenost ozračja Jamskega Dvorca dajala slutiti, da je pred nami nov nepozabni večer, ki se je na koncu izkazal celo za enega vrhuncev vseh RockLineovih obiskov Postojna Blues festivala!
Larry Garner je glasbenik, ki ga poleg zajemanja obsežnega žanrskega registra odlikuje prisotnost mnogo pomembnejšega interpretativnega elementa, torej svojskosti. Larryeva pogosto zelo pridigarsko naravnana komunikacija namreč goji specifično blues intonacijo, ki ob osebnoizpovednemu pridihu, briljira v ustvarjanju domačne atmosferičnosti, ki poslušalca hitro nauči poslušnosti, četudi je v njenem bistvu moč občutiti naklonjenost surovim prvinam bluesa. Slednje ostajajo trdno zasidrane v Larryevem srcu, kar pa seveda ne pomeni, da se 56. letni striček Garner brani spogledovanja z bogastvom sozvočja vplivov funk, r & b, soul in na trenutke celo gospel glasbe.
Larryev nastop je bil napovedan v paketu z možakarjevo t. i. originalno zasedbo, ki pa je po nekem čudnem naključju vključevala starega prijatelja postojnskega občinstva, mojstra črno belih tipk Raphaela Wressniga (seveda je nekje iz ozadja s pivom v roki v smeri odra kukal tudi čokati Mike Sponza). Fantoma postojnskega podzemlja pač vselej budno bdita nad slehernim dogajanjem v radiju ožjega mestnega jedra, ter s tem posledično z dobro razvitim NKVDjevskim čutom skrbita za uravnoteženost njegove kulturno umetniške ponudbe. Kakorkoli že, drugi večer letošnje postojnske blues odisejade se je začel z že dobro utečenim manevriranjem, torej dolgo improvizacijo, katere vajeti je iz vidika dinamike trdno v rokah držal prav vedno lepši Raphael. Ostro funky zastavljeno tematiko je briljantno začinila učinkovita slapping bas tehnika vsestranskega hrusta Shedricka Nellona, vse skupaj pa je na koncu rezultiralo v dopadljivi uverturi večera, ki pa ni dala slutiti smeri njegovega nadaljnjega poteka.
Glavni akter večera, Larry Garner je po gosposko pristopil z Jook Joint Woman, ki je v trenutku postregla z vso magičnostjo njegovega glasbenega izraza. Larry led prebija s sproščenim, mestoma celo nepričakovano žametnim vokalom, ki prej kot na petje spominja na kakšno pridigo vročega nedeljskega popoldneva. S kitarsko igro, ki je pravzaprav minimalizem v pravem pomenu besede, in pikantnim južnjaškim humorjem tako tvori mogočno izrazno celoto, ki zgovorno priča v prid vrhunskega glasbenika, katerega lirično izročilo je polno radostnega veseljačenja po svoje zasanjanega romantika. Larryeva osebna izpoved je močna, nerazdružljiva vez glasbe in lirike, ki komunicira s preprosto neposrednostjo. Eden močneje izstopajočih Garnerjevih vplivov ostaja gospel, gotovo pa z žanrom povezana pridigarska narava, ki jo ima glasbenik v krvi. Svilasto dostavljena Amazing Grace, ter takoj za njo The Preacher Man sta hitro priskočili na pomoč potrditvam teh dognanj.
Bottle Of Whiskey nas je trdno zasidrala v bližini tradicionalnega bluesa, do katerega pa nam je zmanjkal kanček več robustnosti, kot vselej, kadar za klaviature poprime Raphael Wressnig. Našemu avstrijskemu prijatelju konkretnejše blues hrustanje vsej nesporni virtuoznosti navkljub ni pisano na kožo, se je pa možakar proslavil s posrečenim grizljanjem skozi vsem dobro znani motiv What’s Going On, ki je zaznamoval improvizirani vrhunec večera. Na žalost se je frantična energija slednjega kmalu porazgubila v Hoochie Coochie Man, saj gospodičevi večinoma površinski melodiki več kot očitno manjka potrebnega žmohta, česar v odsotnosti polnovrednega sozvočja hammong orgel, slednjega je Raphael za izvedbo Dixonove klasike zamenjal za zvok klavirja, ni bilo moč skriti. Z Larryem je zgodba popolnoma drugačna. Odraščanje ob zvokih bluesa, točneje pod taktirko strica obsedenega z likom in delom Jimmya Reeda, se zrcali v gospodovi čustvenosti, ki je vselej ostajala skupni interpretativni imenovalec večera. Garner je spomine na velikane blues glasbe obujal še z ekstatično Going Down Freddie Kinga, med Keep Playing The Blues pa so ga misli vodile k veličini Lightnin’ Hopkinsa. Retrospektivno glasbeno rekreacijo je mojster za konec zaokrožil še s poklonom poznavanja bluesa na stari celini in srčnim besedami “hvala, da ste prišli na moj koncert”, seveda izrečenimi v skorajda popolni slovenščini.
Besedilo: Daniel Pavlica
Fotografija: Mojca Perdih
Galerija slik
