Kraj: Graz (Avstrija), Stadthalle
Datum koncerta: 30.05.2005
Število obiskovalcev: 5000
Cena karte: 13.500,00 SIT (54,00 €)
No naposled, ta veličastni dan. Tega dne se je lepo naoblačilo, dež je ofrišal atmosfero in sopare ni bilo od nikoder, da je postal izlet kar se vožnje z avtom tiče naenkrat nadvse lahko izvedljiv, navkljub temu da smo štartali iz centra Ljubljane šele ob 17:30.
Preselimo se kar v dvorano. Točno ob 20:00 so pričeli ogrevati občinstvo Dragonforce. Power metal veseljaki. Hitro, da se le še vprašaš, ali sploh gre hitreje? ‘Nadrilani’ pobje, verjetno spita kitarista še ponoči s kitarami pod ‘povštri’. Torej demonstracija čistega šolskega nadzvočnega prepletanja prstov vzdolž kitarskega vratu. Glasba v stilu kakšnih skandinavskih power veseljakov Nocturnal Rites, skratka kliše. Zvok poden, dvojni bas pedal je prebijal, basi hudo preveč naviti in riffinga se ni razločno slišalo, kot tudi ne večine dvojnih tercetnih harmonij. Kljub temu je pevec nekako preglasil tisto zvočno zmedo, ki je vladala na odru in če si dobro napel ušesa, se je melodiji celo dalo slediti. Fantje so igrali korektno, se lepo potrudili in dali svoj maksimum. A teh power metalcev je danes tako zelo in veliko preveč. In glasba? Zamižiš in že si predstavljaš kako marširajo palčki od Sneguljčice s krampki in svetilkami v rudnik, …hajli – hajlo. Skratka jaz sem zehal, medtem ko je publika kar pridno dohajala skupino in jo korektno nagrajevala z aplavdiranjem. Dragonforce so igrali 45 minut, potem pa so roadie-ji zverzirano potrebovali 30 minut, da pripravijo oder za nastop legend heavy metala.
21:15 in zasliši se nasneti intro The Ides Of March. Aaaaa, pričeli so gomazet prvi mravljinci. Tresk in bum, ‘lights on’ in reč se prevesi v Murders in a Rue Morgue in že smo na Iron Maiden plošči ‘Killers’ sredi davno preteklega leta 1981. Sanje, itak. Iron Maiden na turneji s promocijo svojega zadnjega DVD-ja ‘The Early Years’, torej set lista je bila sestavljena izključno iz komadov s prvih štirih studijskih plošč. Striktno! Zato so naprej igrali strupeni Another Life in Prowler! Kar hitro se je vrtelo vse skupaj in fane je začetni repertoar kar odstrelil v sedma nebesa. No in potem The Trooper, ta Iron Maiden uspešnica je odstrelila poleg fanov še vse ostale v zrak. Dickinson si je v ta namen nadel angleško ‘red coat’ uniformo in divje besnel po odru z zastavo Velike Britanije. Vse bi bilo cool, a vendar se bend včasih očitno ušteje, ko tako samozavestno izpušča svoje tonske probe. Sound prvih štirih pesmi je bil obupen. Vse tri kitare so nerazločno hreščale, bobni in bas Stevea Harrisa so bili občutno preglasni. No vsaj Dickinsona so takoj ustrezno popravili (dvignili reglerje), takoj po tretjem verzu v Murders in a Rue Morgue in Dickinsonov vokal je, kar se melodije tiče v odrskem zvoku skupine, pravzaprav reševal situacijo skozi ta prvi del koncerta. Med Remember Tomorrow pa so zvok končno poštimali kot se šika. Remember Tomorrow je bil odigran presenetljivo v originalnem studijskem beatu in brez up-tempa, ki ga v živo skupna rada uporablja, ko vse odigra še za odtenek hitreje. In to pot je v tej pol baladni pesmi, glavni riff zvenel prav doomersko, tako težko se je valil. Dickinson je napovedal Remember Tomorrow kot komad, ki mu posebej veliko pomeni, saj ko se je pridružil Iron Maiden, so ga Iron Maiden preizkusili ravno z Remember Tomorrow. Situacija je postajala vse bolj vroča.
Naenkrat smo se znašli sredi navzkrižnega ognja mitraljiranja, ki je prihajal iz zvočnih posnetkov filma ‘Orlovsko Gnezdo’. Preluknjal ga je tisti enkratni roling na bobnih, ki se je prelevil v znani grandiozni in veličastni riff pesmi Where Eagles Dare. Madona! Spet se mi je trgalo! Da bom doživel tudi to pesem kdaj v živo! Rušilno in do skrajnosti brezkompromisno. Seveda brez obvezne Run To The Hills ni šlo. Dickinson je briljiral z vokalom, pel vrhunsko, brez napake. Posebej se je vživel med Revelations, seveda balado, ki jo je sam napisal za Iron Maiden in še danes velja za eno najlepših Iron Maiden balad. Atmosfera je bila izjemna, no da pa ne bi preveč odleteli na drugo stran, so nas Iron Maiden lepo prizemljili z malopridnim Wrathchild (baje so v Pragi dva dni nazaj igrali Charlotte The Harlot, v Grazu pa so ta komad zamenjali z Wrathchild, v očeh pravega Iron Maiden fana je to nedvomno nepojmljiva škoda). Med Die With Your Boots On smo doživeli prvi pirotehnični efekt in seveda prvič je Dickinson končno zavreščal svojo famozno skovanko, stavek: ‘Scream for me Graz!!!’
Koncert je dosegel svoj definitivni vrhunec ob izvedbi Phantom Of The Opera. Dickinson si je vzel nekaj časa, da zajame malo sape in dejal med drugim tudi sledeče: ‘This song is all about Iron Maiden. This bastard rocks! If you get this song, than you get Iron Maiden. If you don’t get this song, then well …fuck you!!!’ Phantom Of The Opera. Prvi pravi mini ep, ki so ga spisali Iron Maiden pred 25 leti. Prava mojstrovina, prava iztočnica za vse distorzivno melodiciranje, ki se je bohotilo po letu 1980 in ki so ga Iron Maiden, kot prva violina New Wave Of Brtish Heavy Metal-a, sprožili. Zvok je bil tu fenomenalen. Iron Maiden so zablesteli v vsem sijaju. V izredni odrski perfekciji in uigranosti! Ma ni da ni klapalo. Komad je jemal sapo. Izredni rolingi McBrainovih bobnov, rožljajoča Harrisonova bas kitara. Vse je letelo skupaj kot le v sanjah. Vsi preskoki med mirnimi in hitrimi pasažami, vživet solo Dave Murraya na sredi in potem atmosferični zaključek. Nasploh bi med vsemi tremi kitaristi to pot izpostavil Dave Murraya, ki je med koncertom vrtinčil večino solaž. Bil je nadvse odlično razpoložen in ognja v prstih mu ni in ni zmanjkalo. Kapo dol!
No zanimivostim ni bilo konca. Pesem The Number Of The Beast je postregla s petimi pohujšljivo oblečenimi dekleti, ki so prišle delat družbo Iron Maiden na odru, napravljenimi v rdeče črno. Z rožički, migajočimi repki in (plastičnimi) vilami v rokah, so zvesto služile svojemu velikemu prijatelju v peklu in vzbujale sline za teh nekaj trenutkov. Med izvedbo pesmi se je pojavila na odru vrtljiva figura kosmatega rogatega hudiča z jeznimi svetlikajočimi očki. Torej komad The Number Of The Beast v živo zabaven, kot že dolgo ne. Ob tem so Iron Maiden ‘sprašili’ kar precej pirotehnike v zrak. Seveda staromodno, kličemo k življenju osemdeseta. No navkljub temu bi jim kakšna šolska učna urica ‘o pirotehniki’ pri Rammstein ne dela slabo, njih pa bi Iron Maiden lahko seveda v zameno naučili igranja kitar. In potem še en mini ep za konec. Seveda Hallowed Be Thy Name. Znova kot pri Phantom Of The Opera. Iron Maiden v sanjski predstavi. Brez kiksa, v nulo. Zaključek pa standarden, ponavadi ga že kar preslišim, Iron Maiden kot Iron Maiden. No Eddie je bil tokrat ustvarjen iz nizkega proračunskega budžeta. Za Nickovimi bobni se je namreč napihnil sila preprost balon z glavo Eddie-ja povzeto po naslovnici prvenca Iron Maiden. Glavni del je bil tako zaključen. Iron Maiden so rutinirano izginili za zaveso na par litrov radenske.
Bis so odprli z Running Free, pred tem pa je Dickinson v opozorilo vsem prisotnim obelodanil, da bodo Iron Maiden naslednje leto izdali nov studijski album in pač nekaterih komadov, ki jih imamo možnost slišati nocoj, verjetno tako ne bodo nikdar več na Iron Maiden set listi igrali. Figura Eddie je bil pa sila podpovprečen! Na oder je prilomastil med legendarno pesmijo Drifter. Ja, to je zanimivo. Cel bis je bil popolnoma rock’n’rolersko nastavljen. Drifter in Sanctuary sta nastala konec sedemdestih in imata oba zanimivo, pred rock’n’rollersko osnovno zasnovanim glavnim motivom, nadeto čisto mirno pasažo, ki namerno lomi fluidnost same pesmi, kar je bil za tiste čase svojevrsten eksperiment, ki so ga Iron Maiden najverjetneje pobrali od U.F.O., ki so na zgodnjo podobo Iron Maiden močno vplivali (podobno je npr. nastavljen tudi komad Iron Maiden, ki je ravno tako nastal konec sedemdesetih). Zato je bil bis seveda resnično nekaj posebnega, saj je kot tak predstavljal popoln izlet v same začetke ustvarjanja jeklenega in ultimativnega repertoarja železnih devičnikov.
Sicer pa generalna ocena koncerta je ta, da bi si za neskromnih 13 koščkov lahko ljudje v dvorani zaslužili čez cel nastop normalen zvok, glede na rutiniran staž skupine. Ljudi je bilo le 6000 v dvorani, čeprav bi jih lahko spravili notri še enkrat toliko, torej kakšnega posebnega vzdušja in vtisa avstrijsko občinstvo nikakor ni uspelo narediti. In sedaj, če prikličemo k vzporednicami hipotetično organizacijo koncerta Iron Maiden v hali Tivoli bi bila prvič, polna dvorana in drugič, ‘totalni lom’, ki bi ga definitivno pripravili Slovenci. Toliko še enkrat v razmislek vsem preplašenim zajcem v Sloveniji (beri: potencialnim organizatorjem), ki so spregledali znova še eno turnejo legend. Morda moti mestoma tudi preveč očitna rutina skupine. Ošvrknem pa se lahko tudi v set listo, ki je, sploh kar se tiče plošč ‘Piece Of Mind’ (1983) in ‘The Number Of The Beast’ (1982) pripeljal marsikoga, ki je pričakoval komade Still Life, Invaders, Children Of The Damned, To Tame A Land, žejnega preko vode.
No, kakorkoli obračam. Koncert Iron Maiden preprosto ne more razočarati. Če izvzamemo začetne zvočne peripetije, ki smo jih bili deležni v Grazu, je koncert Iron Maiden vselej neponovljiva avantura, v katero te popeljejo lahko le legende in tudi to pot je bilo tako. In ta koncert je sploh bil nekaj posebnega. Bil je prisoten tisti pravi ‘eighties feel’ na odru (z izjemo Dickinsonove frizure). Da ti igrajo zapovrstjo komade iz ‘Killers’ in prvenca, ho, ho, ho, …. Ni kaj. Iron Maiden ostajajo velikani, ki jih preprosto ne smeš zamuditi, kadar pridejo igrat v ‘naše’ (graške) loge.
Setlista
The Ides Of March (taped intro)
01. Murders In The Rue Morgue
02. Another Life
03. Prowler
04. The Trooper
05. Remember Tomorrow
06. Where Eagles Dare
07. Run To The Hills
08. Revelations
09. Wrathchild
10. Die With Your Boots On
11. Phantom Of the Opera
12. The Number Of The Beast
13. Hallowed Be Thy Name
14. Iron Maiden
—
15. Running Free
16. Drifter
17. Sanctuary
Galerija slik
