Neuničljivi R. J. Mischo – človek miš, s karakterjem hudiča!

Heroj “oralno harmonikaškega” bluesa R. J. Mischo je predstavnik mlajše generacije blues glasbenikov (pogojno rečeno seveda), ki korenine svojega glasbeno osebnostnega razvoja pušča globoko v preporodu blues gibanja osemdesetih let prejšnjega stoletja. R. J. Mischo je resda mlad, seveda gledano iz vidika povprečnega blues entuziasta, ki mu je vsa beda statusa, ki ga blues kot žanr dandanes neguje, dobro znana, a “mladenič” z dovolj izkušnjami za konkretno demonstriranje svojih vrlin, ki so včeraj zvečer dodobra izmozgala tudi vsega “hudega” vajeno postojnsko publiko.

Mischo svoje ustaljene in dobro nošene glasbene podobe na srečo ne načenja s kakšnimi cirkusantsko zabavljaškimi elementi ali še huje mačističnim postavljanjem, na žalost tako pogostim pri marsikateremu njegovemu vrstniku. Njegov nastop je v osnovi prvinska, z intenzivnim čustvovanjem prepojena agitacija v tipičnem ambientu preprostosti ameriškega juga, ki pa se ne brani spogledovanja z vplivi urbane Čikaške retorike. Kljub pogostemu rokovanju z raznimi prijemi ne ravno “vintažnega” porekla ostaja R.J. kar se da osnoven in grob. Njegova “neotesanost”, intenzivno naoštreni in granitno trdi blues za katerega navdih R. J. črpa globoko v zapuščini tradicionalne ameriške “groove” muzike, tvorita unikatno glasbeno celoto, ki jo gre razumeti tudi kot nekakšno nadgradnjo danes legendarnih ustno harmoničnih izživljanj v stilu Little Walterja ali če sem malce predrzen celo Sonny Boy Williamsona. R. J. je dokazal, da poleg izjemnih izvajalskih kvalitet poseduje tudi neverjetno izostren čut za dresuro publike, katero je z neprestanim, pogosto duhovito zastavljenim dinamičnim preskakovanjem iz skorajda živalskega v prefinjeno “bluesy” nagovarjanje, neprestano držal v napetem pričakovanju. Neprecenljiva karakteristika, katere prisotnosti pri izvajalcih sodobne dobe skorajda ni več zaslediti!

R. J. Misho je okoli prepoznavnega zvoka ustne harmonike zgradil situaciji primerno zasedbo treh nič hudega slutečih pomagačev, katerih poglavitna zadolžitev je predvsem lično aranžiranje za prepričljivo izpeljano demonstracijo impresivnih “šefovih” pljučnih kapacitet ugodnih klimatskih razmer. Ob tem velja omeniti, da striček Mischo svoje priljubljeno mini pihalce napihuje s tako silo in navdušenjem, da se na trenutke zdi, kot da gospodič poseduje še kakšno pljučno krilo viška. Vsekakor dobra popotnica za pogumno spopadanje s tudi vokalno gledano izjemno zahtevnimi aranžmaji, ki so se nekje v razmerju 1:3 razmestili v dinamične inštrumentale nasproti recimo temu “skladbam za vse normalne”. Mischo nam je najprej privoščil odlično I Got A Feeling, skokovito bluesy zadevico, ki je večeru v trenutku pristavila tisti pravi nepredvidljivi ton. In čeprav je Mischo evidentno pihalni navdušenec, pušča njegovo igranje obilo manevrskega prostora tudi za vokalno izražanje, nič manj impresivno od že tolikokrat omenjenega orgličnega. V ambientalni slogi vokala in orglic nas je gospodič viharno popeljal skozi Put You Down in malce “prijaznejšo” Little Village, ki je razgrete strasti po pričakovanju tudi dostojno umirila. “Ko sem bil star 16 let, sem prvič v življenju videl igrati Muddy Watersa in moje življenje se je za vedno spremenilo” so izzvenele besede glavnega protagonista večera pred uvodnimi takti pomenljive My Muddy Story, s katero se je čez glavno dvorano Hotela Jama kot bi trenil razpel čvrst most emocij, posebna, nerazložljiva sorta čustvene vznemirjenosti, ki je samo potrjevala razumljivo Mischovo ginjenost ob soočenju z eno najeminentnejših figur blues kulture. Kaj naj rečem. Ko bi taka priložnost le bila dana vsem.

No, seveda nima smisla tarnati o naših izgubah! Muddy gor ali dol, The Pull, 20 % Alcohol, sploh pa fantastična One Good Woman, so nas pripeljale nevarno blizu druge blues legende, tokrat Buddy Guya. Skladbam je kanček “guyevske” predrznosti dodal sicer motorično manj, a zato igralsko toliko bolj razpoloženi Mike, možakar z dobro razvitim občutkom za polno izkoriščanje moči karakterne neodvisnosti kitarskega minimalizma, katerega drzno poigravanje z načeloma “nedotakljivo” bluesovsko motiviko je poželo bučno odobravanje publike.

Veliki povratek h koreninam bluesa, ter iz strani moje malenkosti sploh težko nadejano koketiranje z muzikalno zapuščino mississippijeve delte, zaklade katere pred preveč radovednimi pogledi ljubosumno skrivajo debele plasti prahu, nastopi z impozantnim trojčkom intenzivno aromatizirane tradicionalne blues kuhinje, tokrat v režiji treh nepozabnih ljubic Baby, I Don’t Care, It’s My Life Baby in I Love My Baby! Mischo je pač človek strasti, temu primerno razvneta je seveda tudi podoba, ki jo gospodič kaže na odru. Čeprav je bila nenadejana vrnitev h ruralnemu bluesu, po vzoru Sonny Boy Williamsa, pogosto spremljanemu le z odrezavim udrihanjem bas bobna, za večino postojnskega avditorija verjetno prevelik zalogaj, se je s Dance Signorina, Just Can’t Say in Meet Me večer gledano v celoti le nagnil v prid razburljivega in na sploh sprejemljivejšega blues rokerskega paradiranja. Za vsak slučaj je Mischo iz rokava stresel še Taste Of My Own Medicine (le kaj bi to lahko bilo?) in Shake Your Boogie, obe kot primerno sredstvo za nevtraliziranje nezgrešljivega vonja po podeželskem. Ni kaj. R. J. Mischo je definitivno eden najboljših blues glasbenikov naše dobe, ter trenutno eden pomembnejših inovatorjev prvinskega bluesa, katerega neumorno, sploh pa prepričano početje bluesu kot žanru vliva novih življenjskih moči.

Besedilo: Daniel Pavlica

Fotografije: Daniel Pavlica