Avtor: Rok Klemše
Kraj: Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
Datum koncerta: 26.10.2010
Število obiskovalcev: 200
Cena karte: 15 € (predprodaja) / 18 € (na dan koncerta)
Sredin večer in turobno vreme, ki se oklevaje preveša v stanje med dežjem in sramežljivim pršenjem, vsa scenografija tega oktobrskega dne pa je začinjena dodatno še z nizkimi temperaturami. Vsemu navkljub je volja trdna in razpoloženje pozitivno, saj vem, da bodo ta večer potešena vsa moja pričakovanja vsaj kar se glasbe tiče. Po treh letih odsotnosti so se na svoj katarzični spust v naše kraje vnovič dločili ameriški šamani zvoka ter univerzalnega jezika glasbe – Red Sparowes. Ostala sestava koncertnega nabora je precej neznana ter vse prej kot zvezdniška. Obetal se nam je torej pravi izlet v neznano – s parimi oprijemljivimi opornimi točkami znanega in morjem popolne glasbene avantgardnosti in mentalnega odklopa.
V sivino odeta Metelkova je začela kmalu po osmi uri kazati znake prebujanja. Po mestnih ulicah so se kot po arterijah proti prizorišču zgrinjali posamični glasbeni zanesenjaki. Vsi različni in vsi enakopravni. Vsi željni in lačni dobre glasbe ter morebitnih pozitivnih presežkov. Kot prvi je na oder ljubljanskega templja aletrnative stopil Paul Labrecque, član zasedb Sunburned Hand Of The Man in Astral Blessing. Solistična inkarnacija čistega eksperimentiranja sliši na ime Head Of Wantastiquet in prvo dejanje koncertnega nastopa bi lahko opisali kot popolni glasbeni odklop se je začel z minimalizmom. En sam človek na odru ter tako masivne plasti kitarske akustike, težkih delayev ter epskega nekonformizma. Dobre pol ure oziroma malce več trajajoči koncert je v isto skledo združil nekakšno kombinacijo neo folka ter apokaliptičnih glasbenih psalmov s psihedeličnimi primesmi, navkljub dejstvu, da je Paul doslej posnel dva albuma , plošči Mortagne ter Dead Seas, pa je bil ljubljanski nastop čista improvizacija, v meditaciji instrumentalnega mešanja zvokov benja, kitare ter efektov pa se je zrcalilo trenutno razpoloženje ljubljanskega tu in zdaj. Precej prazno prizorišče je resoniralo ter se levilo v podaljšek instrumenta. Pod večtonskimi atmosferičnimi plastmi rustikalnega spogledovanja s skrajno ekstatičnostjo Popol Vuhov, kot se zvok posrečeno opisuje na njegovi spletni strani, pa se porajajo glasbene sintagme, ki se umeščajo med monolitični zvok Evrope ter zadetkarske blodnje alternativnega podzemlja zgodnjih devetdesetih, okorna motorika pa premore prebliske genialnosti. Head Of Wantastiquet zmore inkarnirati ter ponotranjiti vse tiste elemente, zaradi katerih je glasba ob Missisipiju tako čarobna. Magnetizem Memphisa ter Nashvilla, rušenje tabujev ter nedotakljivosti žanrske homogenosti ter nekonvencionalni pristop k pojmovanju zvoka ter kitare so bili prva lekcija. Aplavz je kmalu zamrl, Paul pa je s svojimi glasbenimi vinjetami popolnoma obsedel ter prepičal le redke, maloštevilne obiskovalce zatemnjene Menze.
Malce manj obremenjen in predvsem bolj igrivo razpoložen pa je kvartet, ki je kot drugi zasedel oder. Abe Vigoda, pomemben element L.A. klubskega dogajanja v klubu The Smell so plesno razpoloženi splet tropicali punka, novovalovske estetike, koketiranja z diskoidnimi refreni ter s soncem prepojenega indie rocka. Kitarista Michael Vidal ter Juan Velazquez, ki se spopadata tudi s pevskimi izzivi, basist David Reichardt ter bobnar Reggie Guerrero so se na desant dobro pripravili ter z izgovorom predstavitve novega albuma Crush v postopno prebujajoče drobovje zaspane Menze vnesli življenje ter gibanje. Surf rock na New Order način ter pozitvno nastrojeni punkovski artizem determinirata mladce že od leta stvaritve, od leta 2003, po sedmih letih obstoja pa je, obskurno, žanrski konglomerat te glasbene različnosti še vedno neznanka na naših tleh. Abe Vigoda so integrirani v scensko dogajanje kalifornijskega velemesta prav zaradi razvpitega ter vse pogosteje omenjenega kluba The Smell, v katerem so se kalili in valili tudi številni drugi glasbeni upi (med pogosto omenjenimi imeni so skupine Silver Daggers, The Mae Shi ter glavna atrakcija koncertnega dogodka – skupina No Age. Vsi imajo doma, v Los Angelesu, precej močno zaledje. Doslej so Abe Vigoda posneli že tri plošče. Plošče Skeleton, Reviver ter Crush nudijo polje za širitev glasbenega izraza, a so Abe Vigoda tokrat vse stavili na adut zadnje plošče Crush. Na prejšnjih dveh ploščah se je v kemijski sestavi glasbe dalo čutiti elemente afro popa, tokrat pa so fantje dejansko prodali vse te fragmente ter jih zamenjali z naborom diska in Cure plošč. Skladba Repeating Angel dejansko zveni kot stranski produkt Cureov na obdobju s konca osemdesetih, kričeče kitare ter debeli sint zvoki pa veselo razpoloženje sklepajo v monado ponavljanja ter plesno razpoloženega mentalnega odklopa. Abe Vigoda so shizofreni in v svoji manični fazi zelo daleč od konceptov melanholije ali zamorjenosti. Crush je razcepljena entiteta in da – skuoina zveni kot že nekatere skupine izpred dvajset let, a vseeno: Abe Vigoda so tisti del glasbenega spektra, ki barve indie rocka brani suvereno, zagrizeno ter z nasmehom na ustih.
Energijski nivoji se po zadnjem izzvenu akordov skladbe To Tears stopnjujejo do vrelišča. Pravzaprav sem se zavedel, da bo naslednje dejanje koncerta predstavljalo popolni klimaks dogajanja ta večer. Popopolna glasbena ejakulacija čustev ter kvalitetne glasbe, ki ga uteleša po mojem en najpomembnejših post rockerskih organizmov sedanjega časa: skupina Red Sparowes. Doslej so bili v Sloveniji že trikrat, pedigre tega izjemnega benda pa sestavljajo člani prominentnih skupin, kot so Isis, Neurosis, Halifax Pier, Angel Hair in Pleasure Forever. Doslej so med poslušalce zasejali že tri plošče, po apokaliptičnih glasbenih podobah sveta na ploščah At Te Soundless Dawn ter Every Heart Shines Toward The Red Sun pa so si vzeli čas za prevetritev misli, idej ter zasedbe. Na ljubljanski oder so tokrat stopili s prerojenim konceptualnim izstrelkom – ploščo The Fear Is Excruciating, But Therein Lies The Answer. Staro in novo si podaja roko in del novega je tudi to, da so skupino razširili – Red Sparowes, do nedavno zgolj “moška” zasedba je dobila novo članico – kitaristko in novo nosilko senzualnosti: Emmo Ruth Rundle. Polifonija ugodja se je začela s skladbo Buildings Began to Stretch Wide Across the Sky, and the Air Filled with a Reddish Glow, ki polni oboke prvenca. Red Sparowes zazvenijo polno ter precej bolj agresivno ter trše kot na prejšnjih dveh obiskih. Glasbeni dialog treh kitar Bryanta Clifforda Meyerja, zamaknjenega sanjača Andyja Arahooda, z Gibsonovim SG-jem oborožene Emme ter ritmične sekvence potetoviranega izjemnega basista Grega Burnsa, ki poleg basa presedla še na pedal steel kitaro ter se staplja v kohezivno trdno zmes z bobnarskimi ekskurzijami Davea Clifforda so uročili Metelkovo na prvi mah. Sozvočje glasbenih vinjet pričara s projekcijami iluzijo nadsvetnosti, kataklizma pa je kot tematsko polje primerno za prehajanje bližje k človeškemu bistvu. Odrešitev je v rokah posameznika, njegovega čutenja ter njegovega aktivnega participiranja v sooblikovanju sveta. Red Sparowes so v svojem priseganju na odsotnost govorjene besede podali težke in zelo zahtevne teme. Misija prepričati poslušalce je bila dosežena že hipno, na prvo žogo. V nedrjih Metelkove so si ob boku stali stari in mladi, Slovenci in tujci in, ne glede na versko spolno ali politično pripadnost, izkusili popololno meditacijo zvoka ter fraktalnih podob. Red Sparowes so nas iztelesili ter v razvitem klobčiču lastnih misli in sanj vtkali v štukature svojega evangelija. Neskončno vesolje je drhtelo ob orkestraciji čutnih ter poglobljenih pesnitev, za priprtimi očmi pa se je čas lahko vsaj za trenutek dejansko meril v eonih. Ekstaza trenutka pa se je prekmalu prekinila z zadnjo skladbo We Left the Apes to Rot, But Find the Fang Still Grows Within, po zadnjih izdihljajih glasbenega pa so sledile stoječe ovacije ter iskrena zahvala za ta res nadsvetni trenutek predajanja univerzalijam kolosalnih melodij.
Kot zadnji v nizu naj bi večer kronali L.A. lo-fi punkerji ali noise poperji – skupina No Age. Trenutno eno najbolj vročih imen indija gravitira okoli dvojca, ki ga sestavljata kitarist Randy Randall ter bobnar in vokalist Dean Allen Spunt. Letošnji album Everything In Between dopolnjuje že itak bogato ponudbo legendarne založbe Sub Pop, No Age pa se po kolekciji singlov Weirdo Rippers ter albumu Nouns vračata k popolnim punk eksperimentom. Dean in Randy sta nekdanja člana HC zasedbe Wives, ljubljanski nastop pa ne dela krivico dosedanjim izdelkom ter nastopom. Kontrast hrupa ter melodike, artizem ter popolna visceralnost so v ravnovesju, No Age pa premorejo popolno kontrolo nad izvedbo. Spuntova besedila so osebno izpovedna ter dajejo poolni vpogled v njegove osebne zapiske vsakdana, dnevniški zapiski pa so zapeti iskreno ter brez pretvarjanja. Američani bi rekli: “There’s no tounge in cheek!” pogosta prikrita ironija pa se spogleduje s kompendijem zvoka in lirike skupine Sonic Youth. Tokrat ne gre za kopiranje ter kloniranje že slišanega, temveč bolj za formalno podobnost, saj se No Age namesto za zatekanje k monotoniji lepih zvokov ter čistih linij raje zavestno zatekata k nekonvencionalnim in bolj hrupnim rešitvam, sporočilo pa ima vseeno jajca in ne zveni narejeno. Neukročeni in uporniški krik revolta je dejansko popolna opozicija brezciljnim ter idejno izpraznjenim samooklicanim umetnikom sodobnega indie rocka, No Age pa prve bojne linije alternative branita prepričljivo ter zagrizeno. V maniri, kot so svoj renome svoj čas branili očetje ter botri punka. Tudi mlada generacija premore hrbtenico, mar ne? Energičnost je ena izmed komponent nastopa skupine No Age. Drugi pridevnik, ki bi lahko opisal ekstazo pod odrom pa je popolno brezzračje ter brutalna gneča, zaradi katere je nemalokdo omagal ter iskal zavetje v prostoru pred vrati Menze.
Koncert se je sklenil uspešno. Nepotešenih domala ni bilo, vsekakor pa bi bilo prostora za kakšno izpolnitev tihih želja tudi v bodoče – z bolj zvenečimi imeni ter z upajmo skorajšnjo vrnitvijo tistih, ki so nas najbolj prepričali. Vsaka ušesa imajo svojega malarja in vsaka duša vibrira na svoje glasbene tone. Moja duša je tokrat popolnoma oscilirala na zvoke Red Sparowes. Nekdo drug je hrepeneče podlegel uporništvu lo-fi punka ali pa brezkompromisnemu podajanju umetniških sekvenc mentalnega odklopa. Vsakemu svoje. V vsakem primeru pa res iskrena pohvala in zahvala organizatorjem, da so za nas, glasbe že(l)jno drhal poskrbeli v stilu, z meratu vsega pa ostanejo le občutkom ter ne preveč začinjenimi cenami kart, plošč in majic. Po vsem skupaj ostane samo še želja po še več takšnih koncertov ter po volji, da se pa kdaj le vržete v neznano, ne da bi vedeli kam vas bo tok dogajanja ponesel. Kdor se pusti presenetiti lahko le profitira in pot v neznano je lahko bolj zabavna kot sledenje suhoparnim receptom ter ustaljenim pozam. Sam sem si po videnem in slišanem le stežka želim karkoli več. Pa vi?
Fotografije: Nina Grad
Setlista
HEAD OF WANTASTIQUET
– improvizacija
ABE VIGODA:
1. Crush
2. Sequins
3. Dream Of My Love
4. Throwing Shade
5. Pure Violence
6. Repeating angel
7. November
8. To Tears
RED SPAROWES:
1. Buildings Began to Stretch Wide Across the Sky, and the Air Filled with a
Reddish Glow
2. A Hail of Bombs
3. The Soundless Dawn Came Alive as Cities Began to Mark the Horizon
4. A Swarm
5. Error Has Turned Animals Into Men, and to Each the Fold Repeats
6. The Great Leap Forward Poured Down Upon Us One Day Like a Mighty Storm,
Suddenly and Furiously Blinding Our Senses
7. Giving Birth to Imagined Saviors
8. In Illusions of Order
— ENCORE —
9. Alone and Unaware, the Landscape was transformed in Front of Our Eyes
10. We Left the Apes to Rot, But Find the Fang Still Grows Within
NO AGE:
– ni setliste
Galerija slik
