Paul Gilbert Band
sobota, 5. 7. 2025 od 21.40 do 22.30 h
Vrba na Koroškem (Velden Am Wörthersee) / Bluesiana Rock Cafe / Avstrija
Paul Gilbert se je vrnil v Bluesiano! Fascinanten preko vseh meja in absolutno edinstven ‘dežurni gasilec s svojim znamenitim črnim FRM350 modelom’ s katerim je tudi to pot ‘odžagal in prežagal’ glavnino nepozabnega koncertnega nastopa v znamenitem romarskem središču sredi avstrijske Koroške, kamor romamo že vrsto let vsi pravoverni ljubitelji bluesa in blues rocka, ostaja v svetu glasbe svojevrsten fenomen!
To pot je Paul po vnovični vrnitvi v Evropo (zadnjič je igral v Evropi lani – na poslovilni Mr. Big turneji – recenzija koncerta iz Kina Šiške, 4. 4. 2024), sestavil serijo koncertov, izključno usmerjenih na Italijo, vendar z enim samim samcatim koncertom v Avstriji. Lahko rečemo, da se nahaja Vrba na Koroškem skorajda na tromeji – Slovenija – Avstrija – Italija. Zato bi bil greh, da se srečanje v severnem zaledju naše države s tem kitarskim velemojstrom nemara spregleda. Prizorišče je bilo nabito polno. Do zadnjega kotička. Kdor pozna ta prijetni klub bo vedel da se vanj vkrca cca 200 ljudi, pri čemer je takrat zasedeno prav vse. Tudi vsi njegovi deli, od koder lahko koncert le poslušaš, odra pa ne vidiš. Pijača se je hitro prodajala in do primerno ohlajenega piva je bilo zelo, zelo težko priti. Energija vrhunska.
Mož je udaril našpičeno! Z nafunkirano blues zaušnico Too Rolling Stoned, ki v izvirniku pripada nepozabnemu Robinu Trowerju! Marco Galiero in Roberto Porto, prvi na bas kitari in drugi na bobnih, sta Gilbertu dostavljala neverjetno podporo in trio je v hipu vzpostavil strupen klubski groove ob katerem smo bili prav vsi v polnem pogonu! Pri Trowerju smo kar ostali! Sledila je namreč Gilbertova adaptacija psihadelične bluesovske klasike Daydream! Potem pa preskok na B. B. Kinga in Rock Me, Baby, da se zaveš kaj pomeni Gilbertov pravi pravcati in brezmilostni bluesovski masaker!
Eden izmed integralnih delov repertoarja aktualne Gilbertove turneje je napočil z izjemnim Led Zeppelin medleyem, ki mu ni bilo videti konca! Rondo vseh rondojev. Mož je odprl ta rondo z Good Times, Bad Times, tudi violinski lok ni izostal v preskoku na Dazed And Confused, pa glavni riff v Kashmir, umirjanje in preskok na clean zvok v Thank You, tu je košček romantične All Of My Love, pa naprej glavna Houses Of the Holy frazo. Izostal ni niti glavni The Rover rif s katerega je premeteni Paul prefinjeno prešel na dele LZ epa Achilles Last Stand. Sledi bridge vzet iz No Quarter in direktni vpad v Your Time Is Gonna Come. Tudi Whole Lotta Love ni smel manjkati, kot tudi ne koščka klasik “Led Zeppelin I” albuma: You Shook Me in How Many More Times. Med integracijo Moby Dick je Gilbert dal Portu prostor, da izdatneje pretegne svoje ude. Gilbert se vrne v fokus reflektorske razsvetljave z vrhunci klasike Stairway To Heaven, kjer je prvo mesto odnesla seveda celotna solaža v izhodnem delu. Vendar medleya ni in ni hotelo biti konec. V izhodu Stairway To Heaven je mož preokrenil potek dogodkov in, ko smo vsi mislili, da bo medley tu zaključil, je začel izvajati vodilni motiv Babe I’m Gonna Leave You. Sledijo preskoki med vodilnimi frazami skladb The Ocean, Heartbreaker, Living Loving Maid (She’s Just A Woman) ter Four Sticks. In naposled, vendarle? Pričakovani veliki finale z Rock N’ Roll! Noro. V bistvu si človek reče: “Paul posnemi Led Zeppelin Album, Dio album si že!” Najvišje linije (vokalne – Plantove) je v delih komadov spretno izpeljal na kitari. Rock’N Roll je bil recimo v celoti instrumentalen, po strahovitem Rollingu Roberta Porte, pa se Paul še kar ni ustavil ter izvedel še finale LZ klasike Black Dog s celotnim solom ter tako postavil tej izjemni seriji Led Zeppelin klasik piko na ‘i’.
Seveda ostaja Paul vokalno obupen, vendar se zabava. Neverjetno zabava, ko se afna tudi z vokalom. Precej pa je šokiral po koncu medleya z napovedjo: “Hvala Villach in lahko noč!” Prosim? Beljak? No, hja. Nekje v bližini pa res mogoče. V resnici nismo bili niti na polovici koncerta. Mož si je obrisal pot s čela, naglihal očalca, uglasil kitaro, trio pa je nadaljeval s hudomušno adaptacijo ZZ Top klasike Arrested for Driving While Blind. Pravoverni boogie moment koncerta je nasledila klasika ‘delte Mississippi bluesa’, ko je Gilbert razčetveril Johnny Winterjevo Leland Mississippi Blues. Trio je to točko odigral v precej bolj naglem tempu, glede na Winterjev izvirnik.
Sledi resnejša polovica koncerta. Kako resnejša? Trio preraste v kvartet. Na odru se pojavi Gilbertova žena, izjemna klaviaturistka Emi Gilbert, bend pa nemalo preseneti z vhodom v Yes klasiko albuma “Fragile” Long Distance Runaround, pri čemer ne preneha navduševati Gilbertova genialna reinterpretacija Andersonovega vokala s kitaro. V tem elementu kitarskega posnemanja različnih vokalov znotraj klasik rocka, je Gilbert postal skozi leta pravi specialist! Zabave ni konec, ko skupina nadaljuje s Chris Squireovo The Fish (Schindleria Praematurus) – prav tako vzeto iz “Fragile” albuma skupine Yes. Še enim popolnim presenečenjem. Vendar dostavlja v nadaljevanju in v oziru presenečenj izdatno večji šok (v instrumentalni izvedbi izpeljana) adaptacija Supertramp izvirnika skladbe Take A Long Way Home iz nepozabnega albuma “Breakfast in America”. Hudomušja in zafrkljivosti ne primanjkuje. To je stalnica Gilbertovih koncertov in natanko po to se vračamo na njegove koncerte. Gilbert deluje na odru izjemno pootročeno. Prelevi se v desetletnega mulca. Uživa brezmejno. V slehernem delčku koncerta. No z Emi sta si podajala orjaško mnoštvo solaž v brezkončnih medsebojnih dialogih. Na več delih. Tudi v nadaljevanju koncerta.
Presenečenj ni bilo konec. Tu je Gilbertova adaptacija skladbe Voyager, ki pripada ‘od boga pozabljenim’ proggerjem sedemdesetih imenovanih Gamma! Res te sezuje stvarnost, ki je ne pričakuješ. Vrhunec v tej skladbi je bila seveda Gilbertova brezkončna solaža s katero je dvignil publiko najmanj 20 cm in 44 mm od tal! Vendar? Nova boogie kanonada je že tu! Sledi namreč Heard It On The X nikogar drugega kot legendarnih bradačev ZZ Top h katerim se tako vrnemo še drugič tega večera.
Gilbert ne preneha briti norca! Povsem pravično. Vpad v Procol Harum klasiko Whiter Shade of Pale, a le do konca prve kitice. Sledi kompletni prehodni masaker in? Katapult na The Darkness hit Get Your Hands Off My Woman, ki je pomenil eno največjih poslastic večera. Sploh po nabritosti. Paul je seveda briljantno lovil Hawkinsove verze s svojo kitaro, energija pa je vrgla s tečajev Bluesiano. Sledi adaptacija, ki je nisem uspel razvozljati na temo ‘Baby Don’t Go’, (ne, nista ne J. Lee Hooker, ne Cher) s čimer je bend zaključil nastop in po glasnem skandiranju v velikem finalu dodatka odstrelil med publiko še Hendrixovo Red House!
Paul Gilbert je dostavil vse po kar smo prišli! Črni kitari PGM50-BK in prej omenjeni Fireman sta ječali, cvilili in prepevali. Kup unikatnih vragolij s katerimi opremlja ta glasbenik vsak pedenj vsega česar se loteva z neskončnim arzenalom dihjemajočih manevrov, ki so lastni le njemu, ni prenehal navduševati. To pot brez avtorske glasbe! Tokrat je reklamiral nenehno med koncertom svoj aktualni “The Dio Album” iz katerega ni odigral niti ene skladbe. Je pa med koncertom skušal vzpodbuditi množico da se odpravi do pulta po CD izvod albuma.
Paul Gilbert je Paul Gilbert. Ko si z njim, si v njegovem edinstvenem svetu. Ostaja velik kralj obvladovanja šeststrunske kitarske Biblije in tega mu ne vzame nihče. In najlepše je ko ga srečaš v malem klubu! Briljanca. V vseh mogočih in nemogočih odtenkih edinstvene manifestacije njegovih kitarskih velemojstrovin.
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Avtor: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
