Slabe novice ali depresija že v samem štartu veselega decembra (2012)

Arhiv Arhiv Nazadnje spremenjeno Jun 11, 2026

Fotografije: Aleš Podbrežnik

Kraj: Ljubljana / Orto bar / Slovenija
Datum koncerta: 03.12.2012
Število obiskovalcev: 20
Cena karte: 7,00€

Tokrat se že uvodoma posipam s pepelom, saj je bil ponedeljkov obisk v ljubljanskem Orto baru žigosan z depresijo, časovno zamudo (ali pa prekleto švicarsko natančnostjo organizatorjevega urnika, če hočemo iskati besede primernega opravičila) ter pomanjkanjem informacij o tem, kaj nas bo na sam začetek tedna doletelo v prvih bojnih linijah na koncertu. Glavni razlog za našo prisotnost so bili velenjski praporščaki novodobne metalske melodike, peterec v vedno modno črnino odetih mladcev Inmate. Osvoboditveni faktor kvalitetne in uigrane glasbe izžareva sama bit plošče Free At Last, po evropskih mestih in domovih ljubiteljev metala pa je plošček razsejala založba Graviton Music, ki je na isti oder poskusno postavila tudi navezo domorodnih metalcev ter baskovske glasbene neznanke, punkersko alternativnega power tria Berri Txarrak. V samem štartu torej nisem niti slutil, da bo rezultat podoben tistemu, ko na dobro hlajeno lubenico popijete mlačno pivo …

Da nam ta večer nikakor ni bil usojen, je nakazal že sam uvod, saj smo pri prihodu na prizorišče, ki običajno pred deveto uro zvečer niti ne obratuje, ujeli le zadnja dva komada nastopa skupine Inmate. Pred kardinalno izpraznjeno dvorano, v kateri je šank podpiralo le osebje, v prvih bojnih linijah pa se je gnetlo neverjetnih deset osebkov, so basist Sašo Bandalo ter kitarist Andrej Bezjak na desni strani majhnega odra,s stanjem apatične publike vidno nezadovoljni kitaristični soborec Aleš Kroflič na levi strani odra, bobnar Jure Grudnik v zavetju svoje opreme ter dinamični rotor zasedbe, sedaj kratkolasi mišičasti grleni orator zasedbe Rok Mike Miklavžina v samem ospredju dogajanja, dajali dejansko vse od sebe, pravih rezultatov pa ni bilo zaznati. Inmate so zasedba, ki da veliko na pravo predstavitev, poleg zastav z ognjenim logotipom, majic ter prečiščene estetike ter popolne koordinacije vseh članov na odru pa so prav izjemni nastopi tisti, ki sejejo dobro vest o kvintetu tako doma kot tudi izven meja naše države. Tokrat, vsaj po videnem sodeč, zvezde niso bile ravno na strani slovenskih borcev. Solidna uravnoteženost obeh kitar ter ostalih inštrumentov je predstavljala glavne adute debija na način, kot ga dolgo pričakovan izdelek tudi zasluži, dober zvok pa tokrat z dobro predstavo ni spletel prave simbioze s šestim članom zasedbe – s publiko. Mike je obsedel na stopnicah ter z zadnjimi atomi moči iz grla iztiskal besede spodbude ter prepotrebnega elana, razen parih prijateljev in aplavza ob koncu nastopa pa neke evforije, dinamičnega plesa strasti in testosteronske vznesenosti, v precej mlačnem Ortu ni bilo zaznati. Energični pevec se je nato spravil na deske pod odrom ter z neposrednim stikom dal vedeti, da je vera v to, kar Inmate počnejo, slabemu dnevu navkljub prekleto živa! In tokrat ne gre zgolj za vero enega vernika ali le vero trdno povezane peterice, temveč za nekaj večjega. Inmate so garači in kot desantna enota na skrbno načrtovani misiji si utirajo pot v tujino. Med drugim se odpravljajo v kratkem tudi prek Rokavskega preliva v Anglijo, Nemčija in Avstrija pa so že kar redna stalnica koncertnega menija mladega kolektiva. Po izzvenu zaključnih taktov skladbe Free At Last ter outra sledi kot vedno še en družni priklon, pozdrav publiki, prepoteni in z mislimi že na poti domov pa so se nato nemudoma lotili pospravljanja odra, saj so glavne zvezde večera, baskovski trojec Berri Txarrak že silili na oder.

Berri Txarrak je baskovski power trio, ki s svojo baskovsko liriko ter glasbo pretresa svet že od leta 1994 dalje, kljub temu pa so v naših logih še popolnoma neznani. Trojec je prejel dobre kritike na raznovrstnih glasbenih natečajih, s številnimi koncerti v Veliki Britaniji, Nemčiji, na Danskem ter domači Španiji pa so se razvili v zasedbo, ki lahko suvereno nastopi tudi pred zasedbami, kot so Rise Against. Sedem albumov in niti ena skladba v angleščini – to je statistika, ki kaže, da imajo fantje očitno dovolj idej ter glasbenih sporočil za publiko, tokrat pa je v Ortu manjkala prav slednja. Med občinstvom, ki se je prestavilo nekoliko bližje k odru, je bila večina turistov iz špansko govorečih držav, med zanesenjaki, ki so očitno vedeli, kaj jih čaka, pa so zavihrale barve baskovske zastave. Krasno, le glasbo moramo še načeti, tu pa se stvar začne zapletati. Ko Berri Txarrak zasedejo oder se ime, ki pomeni v prevodu Slabe novice, izkaže za zelo ustrezno! Alternativni zdriz razglašene kitare, brutalni tempo masivnih bobnov in do konca naviti basovski ojačevalec pokažejo na to, da se obeta decibelno testiranje potresne varnosti ljubljanskega kluba. Albo-Kalteak zveni najprej zelo obetavno. Debeli nanos distorziranega explorerja, ki ga kroti bradati suhljati pevec Gorka Urbizu se na način, ki sem ga bil vedno vesel pri genialnih alter punkerjih At The Drive In krasno poveže z ritmično sekcijo bobnarja Galderja Izagirreom ter basista Davida Gonzaleza. Vse pa me mine, ko na tako odločno in udarno glasbo Gorka naserje svoje vokale, ki so, roko na srce, pod vsako kritiko. Ne samo, da nimam pojma o čem poje – za baskovščino sem totalni analfabet, kaj pa vi? – izvedba zelo nesuverenega jamranja me tudi odvrača od nadaljnjega poglabljanja. OK, morda bo bolje, si rečem, a se stvari vse bolj zapletajo. Premajhno samozavest fantje maskirajo z vse večjo glasnostjo ter navijanjem gumbov za izhodno moč, vseeno pa glasbeni konstrukt ne premore dovolj jajc, da bi jim lahko človek verjel na prvi posluh. Kljub nizu studijskih izdelkov, ki slišijo na imena Ikasten, Eskuak/Ukabilak, Libre, Jaio.Musika.Hil, Pavola in Haria, ostajam hladen kot brizganec, defragmentirana podoba intenzivnega punkerskega poplesovanja pa ne gre skupaj z živčno energijo mehkocurnih vokalov, vsemu pa dodajte še vedno bolj razglašene strune na električni kitari, ki jih Gorka uglašuje kar na živo med igranjem, pa dobite nekaj, kar ne spada v razdelek zgodb o uspehu. Kljub temu je par španskih zanesenjakinj pelo vse komade nesamozavestnega pevca, med publiko pa se je poleg snemalca, ki je s kamero lovil vse dobre momente zasedbe, zibajoče drl z nogometnim šalom lokalne baskovske enajsterice ozaljšan prepiti podpornik trojčka na odru. S šušljajočim bebavim naglasom je Gorka nato jecljaje pozdravil publiko in izustil par medlih na račun svojega veselja, da je v Sloveniji: »Every country is the same – like here, like there, like everywhere. You nice, he’s dangerous and not so nice, but we’re here, playing, yes … Nice ...«. WTF? Mar bi bil tiho in delal to, za kar je plačan! Mešani niz starih in novih »hitov« je tako šel nadalje v smeri shizofreničnega iritiranja množic. Komadi, kot so Jaio.Musika.Hil ali pa Haria premorejo nekaj res krasnih elementov, ki bi imeli popolni potencial. Rif tu, rif tam, lep prehod na basu tu ali tam in pa trdni zven bobnov – to so elementi, ki dajejo zasedbi neko dokaj trdno hrbtenico, vendar, žal, premore trio zelo slab par glasilk, to pa kot popolni supresor ubije še zadnje upanje v to, da bo lahko kaj bolje. Na Hasi eta bukatu in Onak eta Txarrak se že popolnoma izgubim, vse bolj degradiran hrup, ki je vel iz zvočnikov, pa je preprečeval, da bi slišal še zadnji šepet zdravega dela razuma, ki me je gnal k predčasnemu odhodu. Sledi še par cucljavih nagovorov in bedastega živčnega smehljanja in nato pade dokončna odločitev – čas je denar, recesiji navkljub pa mora obstajati ščepec dobrega okusa in racionalnosti, zato se pred iztekom dve uri trajajočega maratonskega kaznovanja ušes odpravim na ledeni ljubljanski zrak.

Ne morem biti nepristranski če povem, da sta mi dva komada domačih gladiatorjev dobro brušenega in kot britev ostrega metala dejansko dala dober obliž na dušo. Velenje se je izkazalo za kraj, kjer se rojevajo dobre ideje ter rastejo gor dobri glasbeniki, iz valilnice iskrivih talentov pa tako po kvaliteti, nastopu ter odločnosti izstopajo Inmate, fantje pa imajo poleg jasne vizije tudi hrbtenico ter jajca dobro spuščena v mošnjo, kar za Baske, ki slovijo po svoji upornosti, revoltu ter zdravem ponosu, ne pa tudi po glasbeni briljanci, ne bi mogel reči. Medla predstava, ki je poskušala prevesiti razočaranje v pozitivo z napačnimi aduti, je predstavila hrupni trojček v dokaj brezvezni luči. Berriji so upravičili težo starega pregovora »Nomen est omen«, slabe novice pa so s svojim hrupnim nažiganjem v prazno dokončno kaznovale vsaj moj par ušes. Za nekaj časa se tovrstni baskovski eksotiki raje odpovem, tovrstni eksperimenti, med katerimi bi bil deležen na eni strani metalskega korenčka ter nedefinirane alternativne medlosti sicer nevsakdanje palice, pa upam, da bodo prej redkost kot novo napisano pravilo. Osel gre, pravijo, namreč le enkrat na led, ne?

Setlista

INMATE:
1. Outmate + Inmate
2. Without Warning
3. Overcome
4. Healing
5. Fire, Walk With Me
6. Angels
7. Written In Blood
8. Promises
9. Victorious
10. Inexorable Path
11. Lost In Words
12. Out Of The Darkness
13. Free At Last

BERRI TXARRAK: