Avtor: Rok Klemše
Kraj: Dutchforum / Milano / Italija
Datum koncerta: 01.12.2006
Število obiskovalcev: 15
Cena karte: 9.000 SIT
Kdaj? Sobota, 2. decembra ob osmih zjutraj. Kje? Parkirišče pred dvorano Tivoli. Zakaj? Odhod na koncertni vrhunec leta. Potrebni sta samo dve besedi… IRON MAIDEN!
Ponovno se je potrebno zahvaliti Tadeju in njegovemu Concert Freaku za organizacijo. Že v soboto smo napolnili dva avtobusa in v nedeljo še dva. Torej okrog dvesto slovenskih fanatičnih fanov!
Po neprespani petkovi noči, zaradi živčnosti in pričakovanja seveda, smo se nekaj pred osmo že začeli zbirati na parkirišču. Že v zraku je bilo čutiti napetost, saj nas je do srečanja z Devicami ločevalo samo še kakšnih 12 ur. Po vkrcanju in nastanitvi na avtobusu nas je voznik presenetil z milozvočnimi napevi Atomičnih Harmonik in podobnih vrhuncev slovenske glabene industrije in na tem mestu se globokega srca zahvaljujem edinemu potniku, ki je s seboj prinesel sploščenke in tako potnike obeh avtobusov rešil osemurnega trpljenja. HVALA!
Takoj nato, so iz zvočnikov zabučeli takti novega albuma A Matter of Life and Death in avtobus se je v hipu prebudil in pritegnil Brucu Dickinsonu. Po manjši nevšečnosti – zamenjati smo namreč morali avtobus – se je končno pričelo naše romanje v Milano. Nekaj piv kasneje… in okrog pete ure že stojimo pred mastodonsko dvorano DatchForuma (bivši FillaForum).
Ni preostalo drugega kot, da se postavimo v vrsto, ki se je že vila kot kača in počakamo na vstop. Okrog šeste se nam je vendarle uspelo prebiti v dvorano in izborili smo si par sedežev na tribuni, ki je nudila izvrsten pogled na oder in celotno, zares ogromno dvorano. Oder je bil skoraj v celoti zavit v črno in tako skrival kar so Maidni pripravili za nas. Na hitro je sledil ogled merchandisa navitih cen (cene kratkih majic so se gibale od 35 pa kar do 45 evrov) in še obvezno pivce pred začetkom koncerta oderuške cene petih evrov.
Okrog pol sedme ure se je dvorana stemnila in na oder je priletela Lauren Harris, Stevovo seme 🙂 Seksi gospodična je v oprijetih leder hlačah v družbi treh gospodov odigrala polurni set. Kaj reči, publiko je dobro ogrela, Italijani so se fanatično odzvali vsem njenim pozivom, mene osebno pa je pustila hladnega. Od Harrisovih genov, legende metala sem vendarle pričakoval nekoliko več. Morda tudi krivično, a punca bi se vseeno lahko nekoliko bolj odmaknila od smernic ameriškega osladnega pop rocka tipa Avril Lavigne v bolj samosvoje vode. Od omenjene Kanadčanke se razlikuje le po tem, da je njen spremljevalni band tehnično vseeno bolj podkovan… četudi kitarist že rahlo pretirava v svojem imitiranju Zakka Wylda. Punca se je na odru izkazala za precej energično, po odru je tekala sem ter tja in s publiko navezala pristen kontakt, čeprav se je večkrat zaslišal smeh ko se je nerodno zahavljevala z “Grazi”. Tudi njen vokal niti ni slab, zaslužila pa bi si boljše ozvočenje, saj je bilo njeno petje precej nerazločno. Tudi bobni so bili ozvočeni bolj površno, bas bobni so kar pretresali celotno dvorano, medtem ko so bile činele slabo slišne. Kljub popolnoma korektnemu nastopu se ob koncu vseeno poraja vsem jasno vprašanje – bi si Lauren priborila mesto predskupine Iron Maiden, če se njen priimek ne bi glasil Harris? Menim, da je odgovor na dlani…
Po 5 komadih in 35 minutah je bil čas, da se Lauren poslovi in oder prepusti Trivium. Po kakšnih 10 minutah tonskega dela, se je dvorana ponovno zatemnila in za odrom se je že razvil logo Američanov, ki med kritiki veljajo najmanj za naslednike kultnih bandov kot so Metallica in Iron Maiden. Če bom na tem mestu rahlo nesramen, se vsem fanom iskreno opravičujem, a mislim, da so Trivium (še) daleč od tako velikih imen. Nekaj pred sedmo je iz zvočnikov zabučel epski simfonični intro, ki je pognal kri po žilah. Če sem lahko rahlo zloben… najbolši del Trivium seta, hehe. Trivium si so mesto predskupine najverjetneje zaslužili zaradi izkazane podpore Maidnom po fiasku na lanskem Ozzfestu. V čast legendam so namreč vsak večer odigrali komad The Trooper in publiko pozivali k skandiranju “Maiden, Maiden”. Vsekakor pohvalna poteza s strani ameriških mladcev. Fantje s Floride so se na odru izkazali za zelo energičen band kar seveda sodi k žanru, ki ga igrajo. Melodični metalcorovci so tehnično izredno podkovani, dvojne solaže in dueli kitaristov Matta Heafyja in Coreya Beaulieuja zares trgajo, tudi ritem sekcija ni od muh. A kaj ko je to vse kar nam imajo Trivium za ponuditi. Glasba je popolnoma neoriginalna, če se fantje izažejo pri pisanju norih supersoničnih solaž, pri odstopanju od thrasherskih smernic, ki jih je postavila Metallica in melodike, ki jo zastopajo Iron Maidne, ne odstopajo za veliko, vse skupaj le zapakirajo v bolj moderno preobleko. Tudi pri vokalnem udejstvovanju bi Trivium lahko pozabili na trende današnjega metala. Menjavanje gruljenja in clean petje refrenov je že stokrat slišano in prežvečeno. Tudi ozvočenje pri Trivium ni bilo optimalno, vseeno pa boljše kot pri Lauren. Solaže, ki so v ospredju so bile seveda dobro slišne, bas kitare in bobnov pa je bilo slišnih le za vzorec. Kot se v metalu rado zgodi smo imeli priložnost videti ogromno poziranja s kitarami najbolj nemogočih oblik, ki sta jih Matt in Corey zamenjala skoraj pri vsakem komadu. Čeprav je 15 tisoč glava prišla samo zarad enega razloga, Maidnov seveda, so Trivium predvsem prednje vrste, kjer se je zbralo največ njihovih fanov, dobro ogreli. Res pa je, da se je med vsako priložnostjo, ki smo jo dobili takoj začelo skandiranje Maidnom. Po tričetrt ure so se Trivium poslovili in napetost je rasla z vsako sekundo.
Oder so ponovno zasedli tehniki in pričele so se priprave velikanskega in tehnično gotovo izredno zapletenega odra. Po slabe pol ure se je končno začelo… Zaslišal se je komad še enih legend UFO, Doctor Doctor, ki je napovedal, da na oder prihajajo Steve in njegova četica metal vojščakov. Luči so ugasnile, začelo se je grmenje, završal je simfonični uvod in prikazalo se je ozadnje porušenega in pogorelega mesta. Po šestih mesecih čakanja (od naročila karte) sem le dočakal ta trenutek… mravljinci po celem telesu in naježene dlake niso izostale. Po intru so se prižgale luči in publika je bučno pozdravila Nicka, ki se je usedel za svojo baterijo in zavpil znani “AI!” in tako naznanil začetek udarnega openerja Different World. Težko je ubesediti kako neverjetna energija preveva Maidne po skoraj tridesetih letih nastopanja in zavidljivi starosti vseh članov, ki že lezejo proti abrahamu. Tudi pogled na oder je bil osupljiv, Nicko je bil vkopan v obrambni jarek iz druge svetovne vojne, z velikanske naslovnice pa je zijal Eddie v popolni bojni opremi. Maidni so se prvič v svoji karieri odločili, da bodo celotni album odigrali v celoti, od a do ž. Zares pohvalna in pogumna poteza in stojim za tem, da popolnoma pravilna. Čeprav sem Maidne videl šele drugič, si res nisem želel slišati oguljenega Run to the Hills, četudi bi se mi v živo strgalo 🙂 S celotnim igranjem odlične plošče A Matter of Life and Death so pokazali kako resnično verjamejo vanjo in kako ponosni so na to ploščo. Čisto upravičeno, z njo so dokazali, da še premorejo odlične ideje, kar bi težko trdili za njeno predhodnico Dance of Death, ki je povzročila bojazen, da Maidni počasi usihajo. Po Different World je tako sledil komad These Colours Don’t Run, ki ga je Bruce naznanil z besedami “We’re Iron Maiden, and these colours don’t run!”. V živo zares udaren komad in kar težko je verjeti kako sveže zveni v živo prav vsaka sekunda plošče A Matter of Life and Death. A najboljše se je šele bližalo. Sledil je gotovo eden boljših komadov s plošče, atomski Brighter Than a Thousand Suns. Bruce Dickinson naravnost blesti, “air raid” sirena se še ni pokvarila in njegovo petje je prav tako močno kot v zlatih osemdesetih, če ne celo boljše, saj se je Bruce odločil za petje, ki je nekoliko bolj v stilu njegovih solo plošč. Tudi ostala ekipa si ne zasluži nič drugega kot preprosto besedo neverjetno. Nickovo bobnanje je izredno dinamično, najverjetneje je pokazal celo najboljše bobnanje svoje kariere. Harrisov bas ponovno rožlja kot v dobrih starih časih. Če je bil bas na prejšnjih dveh ploščah bolj v ozadju je sedaj ponovno nepogrešljiv del ritem sekcije in Harrisu je uspelo spisati naravnost odlične basovske linije. Sveta trojica Smith, Murray in Gers pa je končno dokazala, da tri kitare v Iron Maiden niso odveč. Predvsem Adrian Smith je tokrat le še potrdil, da je bila njegova vrnitev v Maidne skupaj z Brucom ravno tako pomembna kot pevčeva. Riffi, kitarske linije in solaže, ki jih je Smith napisal za novo ploščo so blesteče. Take melodike na papir in na kitaro ne spravi vsakdo, a Smith je pri tem več kot mojster. Žal so se tudi pri glasbenih velikanih kot so Maidni, Italijani pokazali kot površni tonski tehniki. Zares škoda je, da so bile predvsem Smithove in Murrayeve solaže zelo nerazločne in popačene. A Železne Device so pojem profesionalizma in tudi take težave spremenijo le v manjše nevšečnosti.
Po The Pilgrim je prišla na vrsto odlična balada Out of the Shadows, ki bi se prej kot na plošči Iron Maiden lahko znašla na solo plošči Bruca Dickinsona. Komad v živo zveni resnično neverjetno, k popolni celoti pa je dodal še odličen light-show s pestrim naborom barv. Za light-show turneje A Matter of Life and Death je celo uradni fotograf Maidnov, Ross Haflin, dejal, da je najboljši kar so si ga privoščile Device. Sledila je Reinkarnacija Benjamina Breega, za katerege se še vedno sprašujemo kdo za hudiča je. Vedno večji občutek imam, da nas Steve tokrat močno potegnil za nos. Prvi single nove plošče je v živo prav ubijalski, pokazal se je celo za enega vrhuncev koncerta. Po For the Greater Good of God in Lord of Light s fantastično odpetim uvodom je sledila Gersova 10 minutna mojstrovina The Legacy, s katero je več kot le dokazal, da ni najšibkejši člen ekipe, za kar ga mnogi imajo. Čeprav je Brucu na trenutke malce ponagajal vokal je bil komad odigran na visoki ravni. Med inštrumentalnimi deli je Bruce tekal med dvema reflektorjema, ki sta bila postavljena na vsaki strani odra in čim ju je usmeril v del publike je ta popolnoma ponorela. Odziv 15 tisoč glave je bil resnično neverjeten in pravi užitek je bil pogledati po dvorani; horni v zraku, skakanje, ploskanje. V Dickinsonovih rokah smo bili kot marioneta; le potegnil je za eno od niti (pozval k ploskanju) in v trenutku je pritegnila celotna dvorana.
Po koncu The Legacy je sledilo to kar je verjetno čakala množica, vsaj po odzivu sodeč. Sledil je namreč Fear of the Dark. Povem naj le, da sedel ni nihče več. Izostala seveda ni naslovna sklada Devic Iron Maiden, med katero se je pokazal Eddie v vsej svoji spektakularnosti. Za Nickom se je med komadov dvignil velikanski tank, oder pa se je spremenil v njegove tračnice. Odprla se je loputa… in iz nje se je dvignil Eddie, ki nas je opazoval z daljnogledom. Odziv na klasike je bil seveda pričakovan, a tudi pri novih komad se je evropska publika izkazala, saj je bila večina refrenov odpetih v duetu z Dickinsonom. Zares pohvalno, saj je bilo s posnetkov s koncertov amerike turneje ravno obratno. Na enem od koncertov je Bruce na oder celo prejel plakat z napisom “We want the classics”, ki ga je vehementno in popolnoma upravičeno strgal. Po zaključku Iron Maiden so se fantje umaknili z odra in samo, da je z odra odšel kot zadnji Nicko, že se je začelo skupinsko kričanje “Ole, ole, ole, ole. Maideeen, Maideeen”.
Seveda so se vrnili na oder in kot prvo je Bruce povprašal koliko pa je vendar ura danes. Iz publike so mu povedali da okrog enajstih. Odgovor Bruca: “Wrong. It’s Two Minutes to Midnight!” Maidni so nam ponudili še The Evil That Men Do, ki je bila ponovno prvič zaigrana po turneji iz leta 2001, na oder pa se je spet vrnil naš stari znanec Eddie. Tokrat oblečen v uniformo vojaka iz druge svetovne vojne. Sledilo je seveda obvezno poigravanje Gersa z Eddiejem, med katerimi je Janick izvajal svoje nore vragolije s kitaro. Bruce nam je nato izdal, da se ponovno vidimo poleti 2008, ko se na odre vračajo z “Golden Years” turnejo, na kateri bodo preigravali izključno komade s kultnega četvorčka Powerslave, Somewhere in Time, Seventh Son of a Seventh Son in No Prayer For the Dying. Nekoliko skrivnosto je dodal še, da se bodo z nekaterimi srečali že prej. Le kaj je mislil s tem… Dodatne koncerte turneje seveda in čisto neuradno (poudarjam NEURADNO, da ne bo prevelike evforije), je nek angleški radio, ki je najavil že odhod Bruca iz skupine in posledično tudi njegovo vrnitev, objavil datume in kraje teh koncertov… med njimi naj bi bila 15.6. 2007 tudi Slovenija. Stiskajmo pesti. Za konec je sledila še metal klasika Hallowed Be Thy Name in koncert se je zares spektakularno zaključil. Po skoraj dveh urah (uro in 50 minut) druženja z Maidni, sem ostal brez besed. Perfekten koncert in zares pravi zaključek letošnje koncertne sezone.
Če ne prej, se vidimo poleti 2008. Do takrat pa: UP THE IRONS!!!
Setlista
Lauren Harris:
1. Your Turn
2. Let Us Be
3. Steal Your Fire
4. Come On Over
5. Hurry Up
Trivium:
1. Entrance of the Conflagration
2. Detonation
3. Like Light To The Flies
4. A Gunshsot To The Head Of Trepidation
5. To The Rats
6. Unrepentant
7. Anthem (We’re The Fire)
8. Pull Harder On The Strings Of Your Martyr
Iron Maiden:
1. Different World
2. These Colours Don’t Run
3. Brighter Than a Thousand Suns
4. Pilgrim
5. Longest Day
6. Out of the Shadows
7. Reincarnation of Benjamin Breeg
8. For the Greater Good of God
9. Lord of Light
10. Legacy
11. Fear of the Dark
12. Iron Maiden
– encore –
13. 2 Minutes to Midnight
14. The Evil that Men Do
15. Hallowed Be Thy Name
Galerija slik
