Seansa z Demolition Group na tržnici v Mostah (2013)

Arhiv Arhiv Nazadnje spremenjeno Jun 11, 2026

Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik

Kraj: Ljubljana / Center kulture Španski borci / Slovenija
Datum koncerta: 14.09.2013
Število obiskovalcev: 300
Cena karte: 0,00€ (prost vstop)

Če pa si katera skupina zasluži viktorijin križec, potem so to zagotovo he, he, he,… Slovenski Demolition Group. Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Preživeli so vse vesoljne potope. Na odru pred moščanskim kulturnim domom Španskih borcev. Pravzaprav na tržnici v Mostah! Prideš kadar želiš, svežega korenja in blitve sicer ne moreš kupiti, poslušaš pa kolikor želiš. In celo pivo je tokrat v redu. Da in to celo v redu, ko ga piješ iz plastičnega kozarca. In ena najbolj samoniklih skupin kar jih je dalo svobodno slovensko sonce ti odigra super koncert. Povsem zastonj!

Demolition Group letta 2013! Dihajo dalje, Brcajo dalje, Pomlajeni. Konkretno. Lahko rečemo prilagojeni! Vročina se še ni povem polegla po letu 2011, ko so Demolition Group izdali zadnji studijski album »Planet Starcev«, lahko rečemo album, kakršnega po tridesetih letih spravijo skupaj lahko le »modrijani« biblijskih razsežnosti slovenske rock kulture. Album torej, ki poseduje vse vrline in elemente vrhunske umetnine. Album, ki znova ne laže in ki v resnicoljubju strese do obisti nasploh, ko prideš sežeš golemu dejstvu v srčiko njegovega bistva, da pač starci vladajo planetu.

Fantje so zavzeli oder kakih deset minut pred deveto zvečer. Lažem. Na oder pride deset minut pred deveto zvečer le Ivica Gregel. Sede za bobne in prične lomastiti po njih. Lomastenje dobiva vse bolj jasne obrise, ko se nizajo člani kvinteta drug za drugim. Temni angelu usode! Odličen uvod s katerim je hipoma podana ena osnovnih iztočnic edinstvene pridige te skupine. Pokaže ti namreč brez milosti v eni roki nebesa, v drug pa pekel. Na odru se zasveti gologlava karizma enkratnega pevca Gorana, ki ni pozabil na svoje znamenito guganje. Le to dela njegovo robato pojavo prijaznega gorjana na odru edinstveno. Prepoznavno. Izklesano.

Ritem naveza bratov Gregel pa je tisto, kar danes poživlja modrece. Toliko aktivne topline in žara v izkoristku melodičnih figur, kot jo dostavlja bas kitara v čvrsti krepostni predstavi ritmike, bi imela prav sleherna rock zasedba v Sloveniji, ki kaj stavi nase. Osnovno vprašanje, ki nas v zadnjem letu dela nekoliko skeptične, ko nanese beseda na koncerte Demolition Group je mesto kitarista. V ekipi ni namreč več Bojana Fifnje. Bere in sliši se čudno, razume pa kot znanstvena fantastika. Pravzaprav nepojmljivo. Kdo bo zapolnil vrzel unikatne igre kitarske vsebine? Od specifičnega zvoka, do specifičnega riffa, ki daje velik del karizme stasu in gasu Demolition Group? Pravi odgovor je skupina našla v integraciji Matije Lapuha, ki se ga nemara kdo spomni v navezavi z zasedbo Shyam. Ena od karakteristik glasbe Shyam je pretkana zvočna manipulacija in potemtakem se zdi vzporednica z Demolition Gropup povsem logična. Zato velja Matija za povsem naravno izbiro skupine. In možakar se odlično obnese. Njegov temno rdeči Gibson SG starošolsko izklesanega zvoka, mračno izvotljenega zamaha sproži lahko tudi srh. Trdo, zadeto in nepopustljivo. Natanko to kar zahteva jedro izročila Demolition Group. To je tisto kar potrebuje Pegam, da se z kitarskim riffom kemično spoji njegov znameniti zvok tenor saksofona. Vse funkcionira kot mora. Vse do zadnje dlake. Z zvokom vred!

Demotition Group so enkraten primer kako je mogoče saksofon fantastično izkoristiti v rocku. Pravzaprav gre za šolski primer. V vlogi, ki jer enakovredna kitari. Še več. Dodatno izpostavljena. Poleg tega, da z linijami ojačuje čokatost kitarskih fraz in jim daje tisto erotogenost, občasno tudi svečanost, pa po drugi plati preigra Pegam tudi jedro solaž. Ne kličejo jih zaman Demolition Group. Seštevek kitarskega riffa v podvojenih linijah saksofona, ruši pred seboj. Vse metalce. Lepota se to pot ne imenuje srhljivost Van Der Graaf Generator, kjer se saksofon spaja z Hammondom, pač pa popolno zmes besnila in blaznosti, kjer kreirata zvočni zid kitara in saksofon. Tu pa so zadržani trenutki, kjer mora ekipa pokazati občutek in postati sofisticirana. Tako nastopijo trenutki koprnečega božanja po ušesih, ki graduirano raste v krešendo (Mesečina), ali zlomljeno otožno zibanje (Dež), predvsem pa postane pretkana izklesanost glasbenikov jasna, ko se lotijo enkratno spreobrnjene priredbe nemških Kraftwerk (Model). Prav v teh točkah dokazuje s svojim edinstvenim vokalnim šarmom Goran svojo popolnost vokalne figure. Gre za frontmana, ki je v svojem formatu odrskega teatra in vokalnih karakteristikah nenadomestljiv. To spoznanje zaokroži vsa erotogena zabela strupeno zapeljanega bluesovskega valcerja Ljubiva za svet. Demolition Group te olupijo kot banano s svojo iskrenostjo plasirane strasti in emocij. Nosijo erotični naboj. In to jih postavlja na posebno mesto v Slovenskem prostoru.

Hudomušnih replik ni manjkalo v premorih. Predvsem na rovaš tekme v košarki med Slovenijo in Grčijo, ki se je odvijala istočasno na drugem koncu Ljubljane. Goran, ki je bil na tekočem z razpletom tekme je namignil, da vodimo za: »En gram«!«, ekipa pa je usekala v skladbo Gram. Tu je prazgodovinska Gastr’bajtrs koračnica Japanci rade za nas, obvezni del železnega repertoarja, kot tudi prelepo posvetilo legendarnim ormoškim punk rock togotnežem Pridigarji v izvedbi skladbe Diktatorji (izvirnik je uvrščen na kompilacijski zgoščenki »Pridigarji XXV – Tribute to Pridigarji«, 2013). Goran pa zažari s svojo auro v trenutkih, kot je pogubna avantura tihe osebnostne kontemplacije v skladbi Mučnina.

Tudi tokrat je srečanje z Demolition Group v živo presunilo, pretreslo, prevzelo in začaralo. Preko dvajset skladb v uri in pol. Brez maske. V paradigmi nesprijene samoniklosti art izročila te odlične glasbene skupine, ki zavzema ne le v slovenskem prostoru pač pa tudi na mednarodnem posebni prostor. Demolition Group ostajajo še naprej neizbrušeni diamant, ki ohranja svoj prvinski lesk stroge samonikle prepoznavnosti in avtentičnosti!