Kraj: Hotel Jama / Postojna / Slovenija
Datum koncerta: 24.01.2008
Število obiskovalcev: 400
Cena karte: 13,00€
Četrtkovi večeri, preživeti v varnem in predvsem nadloge primorskih zračnih tokov osvobojenem ambientu Postojna Blues Festivala vse bolj postajajo stalnica v urniku vsakega poštenega glasbenega zanesenjaka. Slednji seveda tokrat ni smel izostati niti na obisku, kot sam sebi rad pravi, zadnje še živeče legende teksaškega bluesa, ki sliši na ime Sonny Rhodes. Danes sedeminšestdeset letni gospod je tako z glasom kot seveda “stasom” povsem upravičil zgoraj navedeno. Vsi visoki upi, tako naivno vloženi v kitaristovo hudomušno predstavo, so se v celoti izkazali za upravičene. Karizmatični Rhodes je v dobri dve uri trajajočem nastopu iz rokava stresel ducat odličnih bluesovskih zloženk, ki so nas zavezanih oči vseskozi vodile celo nevarno blizu prvinske blues tradicije. Razveseljujoče dejstvo, ki ga je, ob sicer malce presenetljivi ugotovitvi, da se je na parkirišču pred postojnskim hotelom Jama po dolgem času avtomobilov kar trlo, lahko razumeti kot optimizma poln dokaz podalpske dovzetnosti za blues glasbo.
Človek se hitro navadi dejstva, da se ata Rhodes pri zavidanja vrednih letih ne odreka navduševanju nad vedremu promoviranju pomirjevalnih učinkov vsakdanjih mesenih radosti. Kar seveda niti malo ne preseneča. Vsakršna odsotnost opevanja omenjenih aktivnosti bi bila prej kot ne blasfemična, no vsaj kar se izprijeno moralo tipičnega blues melosa tiče. Intenziteto slednjega je bilo v četrtek zvečer moč občutiti na vseh frontah, kjer so naša slušala še bila sposobna jasnega razločevanja med neukročenim slide špikanjem in njemu sila podobnim paritvenim klicem kakšne od skrajno eksotičnih ptic! Sonny Rhodes je vsekakor opazna figura. Njegova glasba pa prej kot šablonasto tehnično čaranje predvsem instinktivna blues pridiga, ki v kombinaciji z osebno impozantnostjo, tvori izjemen tandem, sposoben razgreti tudi govedine in žlikrofov prenažrto slovensko občinstvo. Ob boku teh superiornih glasbenih dispozicij stoji jasno sporočilo, ki je pravzaprav dobro znana kombinacija neposrednega analiziranja različnih življenjskih situacij, aranžiranih s tipičnim črnskim značajem in seveda humorjem, kjer ne manjka ostre retorike, melanholije in navsezadnje tudi čarov ljubezni.
Sonny Rhodes je četrtkov večer razdelil na dva močno raztegnjena dela, vsakega posebej obdarjenega z lastnim značajskim prizvokom. A preden se lotimo detajlnega seciranja obeh, mi najprej dovolite še besedico o odpiljenih barvnih kombinacijah, ki so krasile iztrošeni torzo legendarnega glasbenika. Oblečen v cote sinje modre večerne toalete, hecno zaokrožene še s kompletom nebeško belih čeveljcev in klobuka kričeče rumene barve je Sonny odru pristopil pretežno lahkotnega koraka in mrzlemu postojnskemu večeru nemudoma navrgel sijajno I Wonder Why, enostavno skladbo kratkih in ostro začinjenih kitarskih kašljanj, ki so na svojo netolerantno naravo s konstantnim oglašanjem opozarjale skozi celotni večer! Potek slednjega je bil, navkljub prisotnosti odlične session zasedbe, razumljivo v celoti domena Sonny Rhodesa. Prej iskriva in izrazito čustvena kot pedantna kitarska igra je tista čarovnija, s katero Sonny uspešno nadgrajuje norme tradicionalnega bluesa, si sposoja impulzivne motive blues velikanov kot so T – Bone Walker in BB King, ter jih prireja času primernim, a vseeno močno naostrenim aranžmajem. Tej pogojno rečeno adaptaciji je imel čast svoj delež prispevati tudi dobro znani obraz postojnskega občinstva Tiziano Galli. Gospodičevo pogumno spoprijemanje z opazno agresivnejšim Sonnyevim dostavljanjem je večer prijazno razbremenilo enostranske demonstracije bluesovske igre. Tako smo bili v nadaljevanju ob 10 Pan Alley in Personal Manager priča tudi malce lahkotnejšemu inštrumentalnemu preigravanju, katerega čustveni vrhunec je bila sentimentalna blues balada Since I Met You.
Druga polovica večera je odzvenela v dominiranju lap steel kitare. Sonny Rhodes je zelo verjetno celo eden redkih blues kitaristov, ki se je kdaj poslužil tega zanimivega inštrumenta, ga ukrotil in priredil lastnemu načinu glasbenega izražanja. Zdaj vestno služi pod taktirko kitaristovega nepopustljivega blues tutorstva in skorajda se zdi, da je bila od vsega začetka namenjena prav njemu. Rivers Invitation se je izkazal kot največji triumf kombinacije ognjevite slide igre in nesramno grgrajočega vokala. Novo dimenzijo je večeru pripela tudi Please love Me, seveda ponovno ob izraziti pomoči razpoloženega Tiziana. V finalu pa se je Sonny obrnil še na stari funk standard Shakey Ground. Malce za šalo, malce za res, ga je razvnetost že zadnjič odnesla med publiko, kjer je gospodovo nenavadno stopicanje nase še zadnjič priklenilo celotni orkester oči hotelskega avditorija. Nič čudnega, saj Sunny Rhodes v svoji pojavi proslavlja vsaj tako kot v svojem igranju. Legenda, ki tudi v novem tisočletju neuklonljivo ostaja to kar je. Čisti unikat!
Besedilo: Daniel Pavlica
Fotografija: Mojca Perdih
Setlista
1.I Wonder Why 2.Put The Foot 3.10 Pan Alley 4.Think 5.Personal Manager 6.Please Love Me 7.River’s Invitation 8.10 St. Inn 9.Since I Met You 10.Shakey Ground
Galerija slik
