The Darkness
Majano (Udine) / Area Concerti Festival / Italija
sobota, 2. 8. 2025, ob 21.30 h
The Darkness so pojem najboljših rock’n’roll žurov, ko govorimo o koncertnih šovih! Zadnja leta imamo peklensko srečo, da zahajajo s svojimi nastopi v precejšnjo bližino slovenskih meja. V letošnjem marcu so povili še en studijski album – sanje na popečenem kruhku! “Dreams On Toast” torej. Album, ki je že doživel v letošnjem letu precej promocije na pomladanski turneji! So pa The Darkness redni gostje poletnih festivalov domala vsako leto in k sreči, je italijanska publika precej nora nanje, zato prejmejo nemalo povabil, da zaigrajo na tleh naše zahodne sosede. V furlanskem mestecu Majano pri Udinah so The Darkness že nastopili 21. 7. 2019 (RockLine recenzija koncerta), potem pa 23. 7. 2023 v Pordenonu (RockLine recenzija koncerta), kar je znova zelo blizu Slovenije, no v začetku letošnjega avgusta, pa so se znova vrnili v Majano – na reci in piši 65. izdajo tamkajšnjega festivala! Za peščico tistih nekaj slovenskih privržencev dobrega rock’n’rolla, zabeljenega s prvovrstno zajebnacijo, naravnost fantastična novica.
Publiko so skozi osmo uro ogrevali na prizorišču domačini Overlaps, ki jim nismo posvečali mnogo pozornost. Zanimivo je da je ista skupina ogrevala publiko tudi pred nastopom The Darkness v Pordenonu pred dvema letoma. Varčevali smo raje z energijo!
The Darkness so v skladu z urnikom s svojim šovom začeli ob pol desetih. Kot vselej, se je tudi ta koncert odpiral z nasnetim uvodom Abbine Arrival – potem pa prispejo fantje. Prvi sede za bobne Rufus Tiger Taylor (za vse, ki ne veste sin slovitega Rogerja Taylorja ikonskih Queen), na levi se prikaže Dan Hawkins, z desne pritečeta na oder njegov brat Justin in basist Frankie Poulain! Frankie in Dan oblečena v mahedrave smokinge, v skladu z naslovnico novega albuma. Delujejo odlično razpoloženi. Vsak na svojem mestu, vendar pa… tu je po novem še en odrski pomagač – Ian Norfolk, možakar ki si pri skupini sicer od leta 2015 služi kruh kot kitarski tehnik. To je natanko tisti možakar, ki je vselej vzel na ramena Justina in ga nosil med publiko, medtem ko je Justin soliral na kitari! No, tokrat tega nismo bili deležni. Ian je imel namreč druge zadolžitve! Skupina je torej zaznala, da ji pride prav še ena kitara – še nekdo, ki vzdržuje solidno rifažo oziroma še nekdo, ki lahko kadarkoli vskoči v vlogo klaviaturista. Nekoč davno, davno tega, v tistih časih, ko so bili The Darkness na vrhuncu – je igral univerzalni Justin prav vse. Od klavirja, do kitar s kitarskimi solažami in za povrhu vsega, še utrgano noro pel. A to je bilo pred skoraj dvajsetimi leti kar beleži pradavna koncertna recenzija, ko je RockLine ujel skupino 20. marca 2006 v dunajskem Gasometru.
Justin se je vzel v roke. Ne pije več, je vegan, obenem pa veliko telovadi. Zato je postal izklesan! Od nekdaj je slovel po norih akrobacijah na odru in tudi tokrat smo bili deležni velike zabave, ko je že med Get Your Hands Off My Woman naredil stojo na glavi (na bobnarskem podestu, levo od Rufusa). Uvodni del je namignil, da Justin ni ogret. Vokalna izvedba je bila precej luknjava, kar ni bil dober obet. Vendar je kasneje ogrel glasilke na raven znanih, uho parajočih linij, po katerih je znan, da je lahko z njimi prebil tudi zvočni zid!
Bend je deloval silno sproščeno, oder je njihov dom in noro zabaven teater v uri in tričetrt je bil neizbežen. Italijanska publika obožuje skupino, zato ni čudil izjemno dober obisk kakih 2.500 obiskovalcev. Obenem je publika tudi vseskozi sodelovala z verzi! Če ne drugje, v refrenih! Justin je med koncertom in po pričakovanju razdrl nekaj ‘žaltavih’ – v svojem slogu jezičnega doktorja, s čimer je dodatno podžigal italijansko publiko, ki mu je jedla iz roke. V oziru Justinove gobezdavosti meji sleherni The Darkness koncert na stand-up komedijo, kar daje takšnemu žuru dodaten šus!
Tokrat je skupina odigrala malo manj od pričakovanega. Vsaj dva komada sta manjkala. Da ti pridejo The Darkness na koncert in ne odigrajo One Way Ticket To Hell… And Back, je domala nezaslišano. Tudi to je čudno da bend sklene koncert z novim komadom I Hate Myself, pa četudi z Led Zeppelin Hearbreaker vložkom ob katerem Justin med igranjem kitare stoji na eni nogi, medtem ko položi drugo preko kitarskega vratu. A tudi to doživiš. Vendar. Z I Hate Myself je bend zaključeval koncerte svoje marčevske turneje po Evropi. “Permission To Land” (2003) – kultni prvenec, je znova kraljeval v setlisti, kar je vedno fantastično, po drugi strani pa kar malo srhljivo, saj nekako poudarja, da ostaja preostala diskografija v njegovi senci. Pa čeprav so albumi, ki so sledili tudi s Hot Cakes pa do aktualnega, v vsem zelo, zelo dobri in jim nič ne manjka! Najnovejši album “Dreams On Toast” s silno zabavno Rock and Roll Party Cowboy takoj na začetku in tudi The Longest Kiss – ena najbolj lucidnih skladb novega albuma, prejme obilo pozornosti v repertoarju. Izhodni del The Longest Kiss je bil podaljšan v jam, kjer je Justin razkazal svojo moč kitarskega solerja! Med Givin’ Up skačejo kvišku prav vsi, tudi Friday Night opravi zanesljivo svojo funkcijo vzdrževanja fenomenalnega vzdušja! Klasike so klasike. Ponarodele!
Justina je dovolj vsepovsod. Ta odlični glasbenik je znova potrdil kakšen izjemen komedijant je. Druženje s skupino je ekspresno hitro teklo! Nenadoma smo bili pri glavnem hitu skupine! I Believe in a Thing Called Love seveda! Bend je izvedel komad do vključno s prvim refrenom, potem pa prekinil predstavo. Po nekaj sekundah se je na oder vrnil Justin in držal v roki pametni telefon. Ni mu bilo prav, da ljudje snemajo videe preko telefonov namesto, da uživajo v glasbi. Tako je konkretno potarnal in pobaral publiko, naj skuša ta preprosto uživati na koncertu, brez da se ukvarja s telefoni. V drugo je šlo! Do konca! Kot vedno – nor komad! V živo grabi še posebej intenzivno! Tu je torej nova I Hate Myself po kateri je narod definitivno vzdrževal čvrsto prepričanje, da koncerta nikakor ne more biti konec. A je ravno to pomenilo tisto, kar vedno sledi. Nenadejano, a neizbežno! Konec! Žal! Brez tipičnega dodatka.
Vendar pa vleče koncertne predstave iz potencialnih minusov vedno tisto odlično razpoloženje, ki ga ustvarja ta kvartet s peresno lahkoto, ko se povzpne na oder. V smislu koncertnega zvoka, kot tudi izvedbe ne moreš skupini očitat ničesar. V smislu izjemno dobre vedrine in razpoloženja, za kar skrbi s svojo superiorno jezičnostjo nabriti Justin, še manj! Ko pridejo The Darkness na oder, veš da se boš imel z njimi fenomenalno! Vselej je tako in tako bo ostalo tudi po vnovičnem srečanju s skupino v Majanu! The Darkness ostajajo tudi po tem srečanju s skupino vsega greha vredna koncertna atrakcija!
Fotografije: Aleš Podbrežnik & Edita Klemen
Avtor: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
The Darkness – setlista:
1. Arrival (orig ABBA)
2. Rock and Roll Party Cowboy
3. Growing on Me
4. Get Your Hands Off My Woman
5. Mortal Dread
6. Motorheart
7. Barbarian
8. Walking Through Fire
9. Love Is Only a Feeling
10. The Longest Kiss
11. Givin’ Up
12. Heart Explodes
13. Japanese Prisoner of Love
14. Friday Night
15. I Believe in a Thing Called Love
16. I Hate Myself
