The Darkness – neprebojni tornado vrhunske rock ‘n’ rock parodije zvrtinčil Furlanijo (2019)

foto: ALEŠ PODBREŽNIK 2019
0 101

Lokacija: Majano (Udine) / Area Concerti Festival / Italija
Datum: nedelja, 21.07.2019


Ne zgodi se sploh, ali pa izjemno redko, da pridejo The Darkness lahko tako blizu slovenske meje. No ja. Že lani so bile zvezde temu naklonjene in smo bend gledali povsem zastonj na Harley Davidson Biker’s Weekendu pri Baškem jezeru v Avstriji (koncertna recenzija TUKAJ), kjer je vseskozi rahlo škropilo… No, letos poleti pa se je bend, v skopu festivalskih nastopov, ustavil tudi na dveh zaporednih samostojnih italijanskih nastopih, med katerima je en datiral torej na Majano, prikupno mestece oddaljeno streljaj od Vidma.  

The Darkness so si sloves razvpitih rock’n’roll burkežev in nepoboljšljivo gizdavih pobalinov z obiljem preliva prvovrstne parodije ter ščepcem glama, pridobili takoj ob izidu prvenca »Permission to Land« leta 2003, kar je dve leti kasneje kronal njegov nič slabši naslednik »One Way Ticket To Hell… And Back«, potem pa je bend zavoljo obče pregorelosti in iztrošenosti pogonskega motorja, to je čudežnega Justina Hawkinsa, poniknil za pet let, da bi leta 2012 spravil od sebe povratniški album »Hot Cakes«. Bend je z vrnitvijo in dvema odličnima albumoma tudi v nadaljevanju, se pravi »Last Of Our Kind« (2015) in aktualni »Pinewood Smile« (2017) – človek bi tole šegavo skovanko prevedel, kot »borovolesni nasmeh«, potrdil, da The Darkness niso muhe enodnevnice, pač pa izredno talentiran bend, ki ne premore le orjaške odrske karizme in izvedbene prepričljivosti, ko se utrgajo z verig in ustvarijo dinamičen teater poln prvovrstnih potegavščin, pač pa da gre tudi za izvrstne komponiste, ki na odličen način združujejo riffovsko pronicljivosti, žur teater nenehne zafrkljivosti ter, kot omenjeno, hudomušno zalagajo predstave vseskozi z elementom parodije.  Za letošnjo jesen je že napovedan izid novega albuma »The Easter Is Cancelled«, napovedana pa je tudi že nova evropska turneja za prihodnje leto, kjer se The Darkness ustavijo 10.02.2020 tudi v Dunajskem Simm Cityju.

Vrnimo se nazaj na poletje 2019, v vroči Majano, kjer je že mnogo, mnogo pred koncertom konkretno vrelo. Orjaška zelena površina, kjer vsako leto stoji oder in nas razveseljuje s koncerti od Alice Cooperja, Deep Purple, Toto, do Anthrax itn…, dopolnjuje parkovna ureditev, ki je v času festivala Majano dobesedno posejana s štandi s hitro hrano in pijačo (naročiš lahko tudi svetli pšenični Wiehenstephanner, ki ti ga natočijo v originalni stekleni kozarec – pol litrski seveda, greha vredno). Italijani so uživači in naredijo vse za dober žur in mnogokrat pri tem dobiš občutek, da deluje vsa reč, kot da je na koncu koncert pravzaprav le še pika na »i« vsej ceremoniji, za katero se vedno zelo vestno potrudijo.

Večer so ob deveti uri odprli Rock Hysteria, ki ga vodi priznana in cenjena italijanska pevka Cindy Cattaruzza. Gre za novi projekt izkušene in zelo dobro poznane pevke  in publika je med koncertnim šovom, ki je trajal štirideset minut zganjala konkreten kraval, saj Cindy in njeno tovarišijo še kako dobro pozna. Izkušeno ekipo sestavljajo ob Cindy  še bobnar Carlo Bonazza, ki je igral pri Erosu Ramazzotiju in Petru Maffayu, pomagal je tudi legendam Le Orme, pa basist Mauro Tolot, ki smo ga gledali v Bluesani z Ianom SIegalom, spremljal pa je tudi Mikea Sponzo, ter kitarista Fabrizio De Ros in Mattia Toso. Anything You Want, Cut That Crap in ostale avtorske stvaritve, ki so odjeknile v režiji skupine tega večera, sicer ne prinašajo ničesar še neslišanega, a so odigrane izredno impulzivno in suvereno, kar le priča o izkušenosti glasbenikov, seveda s pečatno in nalezljivo Cindy, ki je seveda prevzemala s svojim teatrom vso pozornost. Odličen vokal in publika je svoji domači skupini dobesedno jedla iz roke. Bend je po energičnem in izvrstnem nastopu prišel do ograde in se slikal ter kramljal z oboževalci, delil avtograme ter jim prodal tudi nekaj majic. Uradne stojnice s spominki to pot ni bilo, tako da se The Darkness majic ni dalo kupiti (ostal nam je torej lov na trzalice).  

Natanko ob deseti uri zvečer je bilo vse nared za glavne zvezde večera. The Darkness! Po nasnetem uvodu, ki bolj primerne izbire v instrumentalu Arrival (orig. Abba), skoraj ne bi mogel najti, se je kvartet zapodil na oder, glavni svetlobni reflektorji pa so z vso intenziteto lovili seveda največjega peklenščka tega večera, ki ga je razganjalo sem in tja po odru, Justina Hawkinsa seveda.

Neverjeten obisk in odziv je ekipo podžgal in tega večera je bend res dostavil izreden koncertni nastop.  Justin se je konkretno natelovadil in tudi v premorih odpredaval nekaj učnih lekcij prepevanja (neverjetno kako postane publika hitro vodljiva), s čimer je navidezno kupoval sicer dragocene minute koncertnega nastopa, po drugi strani, pa s takšno vrsto samo-ironičnega pohujšanja, držal zabavo vseskozi na absolutnem vrhuncu. Skozi dobro uro in tri četrt. »Tablete niso popuščale!« Justin Hawkins se je iz minute v minuto reševal oblačil. Na oder je prihlačal v beli opravi, potem pa so cunje polagoma letele z njega. Zadnjo tretjino koncerta je bil opravljen v zebrastih spodnjicah, v že ustaljeni navadi si je med Stuck In A Rut privoščil manever, ko ga »gorile« iz ekipe varnostnikov nasadijo na ramena in nosijo med publiko, medtem ko razvratnež brez milosti solira kitaro. V zadnji skladbi regularnega dela I Believe In A Thing Called Love je opravil tudi teatralno stojo na glavi (ob Taylorjevih bobnih – na dodatnem odrskem podestu), posebej zabavni trenutek koncerta pa smo doživeli, ko je nekaj vročih glav v sprednjih vrstah pomolilo predenj fotografijo z Davidom Hasselhoffom, za katerega je Justin dejal, da je njegov prvi idol, vrsta velike inspiracije in mož, ki je…. »The Man who definitely made America great again!« (teh stavkov se ne splača prevajat, ker vžigajo s pol manjšo intenziteto). To še ni vse. Justin si je potem zatlačil eno list papirja A4 formata  s Hasselhoffovo sliko za spodnjice, potem pa prešel na idejo, da pobere s publike kar največ Hasselhoffovih slik, ki si jih je lepil na telo, rekoč da se pač primejo na prešvicano kožo. The Darkness niso pozabili v zaključnem delu spraviti med publiko tudi malhe balonov, ki so jih pobrcali med nore glave.

Skratka opisovanje koncerta The Darkenss deluje dejansko kot opisovanje stand up komedije, a na način, kot se tega loti rock’n’roll skupina (podobno bi se razvijala reportaža koncerta kakšnih Steel Panther ali novosadskih Perro Deformero). Sicer pa so izvedbeno The Darkness neustavljivi, kar opravičuje element parodije. Justin je odličen pevec. Ostal in v bistvu postaja vse boljši. Še vedno udari z vokalom peto oktavo s peresno lahkoto in v tem je predirljiv, da se ti ježijo dlake. Ta talent prav načrtno uporablja, da podžiga sam teater in dodaja v izvedbo skladb še več elementa parodičnosti. Obenem je Justin tudi odličen kitarski soler in njegov brat Dan deluje na odru večkrat le v vlogi ritem kitarista. Rufus Tiger Taylor je pravi naslov za mesto stalnega bobnarja v ekipi in z njim so The Darkness našli natanko to kar so iskali. Je divji, je natančen, brez težav skrbi tudi za spremljevalne harmonije na vokalih (The Darkness so med drugim tudi mojstri harmoniziranja vokalnih linij z dodatnimi petjem) in veste kaj? Jabolko ne pade daleč od drevesa, tudi po plati. da je po obrazni fizionomiji podoben svojemu slovitemu očetu Rogerju (tistemu iz zasedbe Queen, ne Duran Duran J). Tu je grmeči Frankie Poullain na bas kitari svoje priljubljene znamke Gibson Thunderbird, ki po vseh letih še vedno ne zna metati trzalic med publiko in je seveda po izrecnem naročilu šefa Justina odprl uvod skladbe One Way Ticket z znamenitim kravjim zvoncem!

Bend je igral malo krajši set kot lansko leto na Faaker Seeju v Avstriji, vrgel recimo iz set liste novo Solid Gold, kar je nekoliko presenetilo, vrnil pa vanjo The Roaring Waters iz albuma »Last Of Our Kind« (s tega albuma The Barabarian še vedno genialno strupeno zažiga), medtem ko je bila glavnina set liste osredotočena na izvedbo prvenca »Permission To Land«, s katere so The Darkness znova izvedli skupno kar devet skladb. Parodije ne moreš preslišati, tako ne v Friday Night (refren namerno pet po barvi zbližani Robertu Smithu – The Cure), ali znameniti uvodni »The Cult She Sells Sanctuary trik« v Open Fire in vseh ostalem taktiziranju s prvovrstnim draženjem in iskrivim podžiganjem, česar sicer mrgoli med koncertom.

The Darkness ostajajo vrhunska odrska atrakcija, če ne kar koncertna senzacija. Justin to pot ni prodajal tako obilno svojega smisla za prvovrstni britanski črni humor, kot lani v Avstriji med Harley Davidson komuno, se je pa konkretno natelovadil preko koncerta ter maksimalno razkričal. Na vse konce in kraje. To je bend, ki te preprosto dobi na svojo stran hipoma. Ker ve in razume prvo in zlato pravilo rock’n’rolla. To je dejstvo, da ga moraš dozirati s prvovrstno dozo zafrkljivega obešenjaštva, ki mora publiko razvedriti. In tak oje bilo tega večera v Majanu. Dogodek torej, kjer ni manjkalo širne vedrine, obilja pozitivnih vibracij, kipeče utrganosti in radoživosti, ob katerem je skozi genialno kemično interakcijo med številno publiko in do obisti razvnetim kvartetom tudi tole druženje z The Darkness, vse prehitro minilo.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista:
1. Black Shuck
2. Growing on Me
3. Open Fire
4. Love Is Only a Feeling
5. One Way Ticket
6. Barbarian
7. Southern Trains
8. Friday Night
9. Roaring Waters
10. Givin’ Up
11. Japanese Prisoner of Love
12. Stuck in a Rut
13. I Believe in a Thing Called Love
—dodatek—
14. Get Your Hands Off My Woman
15. Love on the Rocks With No Ice


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X