Treat: Tunguska

0 184

datum izdaje: 14.09.2018
založba: Frontiers Music Srl.
dolžina albuma: 52:25
produkcija: Peter Mansson & Anders Wikström
ocena: 9.5 / 10


Treat so dolgoživi švedski hardrockerji, pravzaprav skupina s stažem sodobnikov Europe, ki pa so tudi v zrelih letih delovanja zadržali oziroma na nove albume prenesli  znatno več glasbenih elementov vezanih na AOR razcvet osemdesetih, kot pa njihovi (malo prej omenjeni)  generacijski kolegi. Treat so se leta 2010 vrnili z imenitnim »Coup De Grace«, ki ga je šest let kasneje nasledil znova izvrstni in nič slabši »Ghost Of Graceland«. Tokrat so Treat potrebovali vsega dve leti, da izdajo naslednika. Imenovali so ga »Tunguska«. Po ruskem kraju, kjer je leta 1908 močno počilo. Domnevajo, da naj bi se raztreščil manjši asteroid, moč oziroma težo te eksplozije, pa ocenjujejo na 10 do 15 megaton. Torej se je bend poistovetil s pričevalno pomenljivostjo, za katerim stoji ime Tunguska. Na novem albumu naj bi namreč »rušilno treskalo«.

Da ne dolgovezim. »Tunguska« zadržuje vso komponistično in aranžersko eleganco ter izrazno zrelost, obeh imenitnih studijskih predhodnikov. Treat se pri tem niso niti kanček kreativno izpeli, pač pa zadržujejo izredno navdahnjenost ter ustvarjalno nabrušenost. Nov pejsaž idejno všečno razgibanih hard rock vnetljivcev, kjer ni kakovostnih nihanj, pač pa album zadržuje vseskozi strogo visoko vibrantno kreativno in energetsko privlačnost. Ni ga komada, ki bi se vlekel, ali kako drugače ponujal kreativni kiks. Vse stoji, kot mora.

Album prinaša nov niz vrhunsko dodelanih in skrajno (muzikalično) nalezljivih refrenskih napevov, z vpetimi atmosferičnimi vrhunci. Vzdušja so graduirana. Vse je tu. Skrbno dodelane in vpete »mid-eight« pasaže, kjer se razstreli Anders Wikström na kitari, po vzoru prave skandinavske šole solističnega perfekcionizma. Epskost, bombastika, drama teater. Mojstrsko strežejo tem zadevam. Obvladujejo jih v mezincu leve roke. Harmoniziranje  refrenov, pa tudi predrefrenov, z dodatnimi linijami vokalov,kar dodatno intenzivira bogata razpoloženjska razkošja skladb. Tudi z valujočimi linijami sintetiziratorjev, po vzoru stare šole osemdesetih, pa čeprav iščejo klavitaure organsko zvočno naravo, s katero delajo družbo kitarskim frazam. Pri tem se opirajo tudi na kopiranje Hammond zvoka. To je garant izredno čokatega zvoka, ki ga razvija produkcija albuma, pa čeprav smo v sferah melodičnega hard rocka.

Robert Ernlund  se izvrstno drži z vokalom. Zadržuje vso karizmatičnost, prodornost, nalezljivost ter dodaja albumu in esenci skupine, izrazno prepoznavnost ter do neke mere edinstvenost. Treat dokazujejo, da so na Tunguska« karakteristike svoje glasbene ekspresije prignali do kreativnega optimuma. Kompozicije izražajo neverjetno kreativno zrelost, veliko iznajdljivost v lepljenju pravih idej v rdečo nit, kar ni lahek zalogaj v predvidljivih šablonah hard rocka, vsekakor pa je treba pri tem imeti v uvidu, da so Treat pač vrste »legend rocka«, ki so si s svojo dolgoživostjo nabrali ogromno rutine in neprecenljivih izkušenj. Kilometrine torej. V obrti jim težko pride blizu. Škoda le, da je ostala na rock’n’roll zemljevidu blago prezrta.

Za album »Tunguska« bodo nepovratno zagrabili vsi dolgoletni privrženci skupine ter vsi ljubitelji, ki cenijo in iščejo brezmadežnost »scandi melodic rock« perfekcionizma, v čemer ostaja Treat v sami špici »preživelih« generacijskih sodobnikov, po katerih se lahko novovalovci, sicer uspešni in več kot suvereni novi skandinavski bendi, kot so mdr.: Eclipse, H.E.A.T., Crazy Lixx itn.. seveda le zgledujejo. Tole kar imamo pred sabo je stara šola, ki znova nadvse uspešno prestaja križanje z novimi časi, tako v smislu tehnološkega napredka, ki ga ponujajo snemalni studii, kot tudi glede na sam evolutivni razkorak, ki ga je opravila melodična špura hard rocka, med osemdesetimi leti in novim milenijem. Izjemen dosežek torej.

avtor: Aleš Podbrežnik

skladbe:
1. Progenitors
2. Always Have, Always Will
3. Best Of Enemies
4. Rose Of Jericho
5. Heartmath City
6. Creeps
7. Build The Love
8. Man Overboard
9. Riptide
10. Tomorrow Never Comes
11. All Bets Are Off
12. Undefeated

zasedba:
Robert Ernlund – vokal
Anders Wikström – kitara, spremljevalni vokal
Patrick Appelgren – klaviature, kitara, spremljevalni vokal
Pontus Egberg – bas kitara, spremljevalni vokal
Jamie Borger – bobni

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki