`Apokalipsa zdaj` s Primal Fear in Riot V obiskala solnograško deželo! (2018)

ALEŠ PODBREŽNIK
0 31

Čeprav se skozi leta notranje bogatimo in obenem polagoma odkrivamo in raziskujemo mnoge žanrske sfere glasbe, pri čemer je važno le to ali je glasba dobra, ali ne, pa ostaja nekaj neizpodbitnega. Emocije, strasti, ki generirajo pripadnost in  drznem si reči tudi zvestoba. Do groba.  Čeprav sem leta, ko sem se kar tresel, ko so se spravili Primal Fear na turnejo, pustil avnotega za seboj, pa jim ostajam nekako zavezan in jih redno spremljam. Če ob tem posrbijo za izvrstno novo studijsko izdajo, kot je to v primeru novega albuma »Apocalypse«, ostaja vez s skupino toliko bolj intenzivna.

No in če se jim priključijo za turnejo še Riot V, legitimni nasledniki legendarnega newyorškega benda, ki je od vselej slovel po vrhunski heavy metalski finomehaniki stare šole in uide obenem spomin na čase, ko je zasedbo pod klasičnim imenom Riot, vodil pokojni kitarist Mark Reale in so se ti ustavili konec januarja leta 2000, v ljubljanskem K 4 , je moment nostalgije toliko bolj jedrnat in te nepovratno kliče k novemu koncertnemu druženju.

Ne, ni se izšlo čakanje na prihod Primal Fear in Riot V v ljubljanski CUK Kino Šiška, kjer nastopita skupini v nedeljo 21.10.2018. Ker je bil koncert v Salzburgu vpet v program turneje skoraj tri tedne prej, je Salzburg še vedno blizu Ljubljani in ker nam je tamkajšnji Rockhouse od nekdaj silno prisrčen in domač klub, smo se pač urno odpravili kar na solnograško.  In? Uživali. Brez Stiegla v roki, ga je pa dostojno nadomestil nič manj pšenični Weihenstephanner.

Malo pred pol deveto zvečer so na odru že razbijali francoski heavy metal revitalisti Existance, z zgledno in občutno opornico navdihovanja nad zapuščino NWOBHM. Bend ni povsem zelen. Deluje od leta 2008, v žepu pa ima dva studijska albuma in sicer »Steel Alive« (2014) ter aktualnega »Breaking the Rock« (2016). Na dokazilo, da kreše kvartet suvereno kamenje, ni bilo treba dolgo čakati. Glavni in osnovni pogonski motor skuine, to je kitarist in vokalist Julien Izard, premore zapustiti suveren vtis. Poseduje všečen in kompatibilen vokal, k sicer hitrostnem in nabrušenem riffovskem rožljanju. Bend je, ne glede na Julienovo prikovanost za mikrofon, vseeno še vedno odrsko agilen in tako je tudi spretno izkoriščal mali oder, pri čemer je povzel nekaj teatralne nomenklature od bendov osemdesetih (Iron Maiden). Julienu nudi oporo še drugi kitarist Antoine Poiret, s katerim si delita solaže. Rifi so večkrat okrašeni s tercetnimi harmonijami, kar ni revolucija. Skratka. Existance res niso glasbena revolucija, niti niso tako brezbožno utrgani, kot kakšni belgijski Evil Invaders. Daleč od tega, da bi dajali vtis porednih fantov. Minilo je solidne uvodne pol urice prijetnega druženja s suvereno in nasršeno skupino, ki pristopa do vsega zavzeto in zato zelo prepričljivo.

Tega večera je bilo kar nekaj vnetih privržencev zasedbe Riot na prizorišču. Danes živi zapuščina te legendarne in kultne ameriške zasedbe pod imenom Riot V, uspešno torej dalje. V ekipi sta od sodobnikov Marka Realea, izjemni kitarist Mike Flyntz ter kleni basist Don Van Stavern, zasedbo pa zapolnjujejo še mladi in nadarjeni Nick Lee na kitari, ki je sicer Flyntzov učenec, nadalje izjemno izkušeni gospodar dvojne bas boben stopalke Frank Gilchriest (ex-Virgin Steele) ter pa neverjetni kričač Todd Michael Hall. Riot V so tako, kot na obeh naših srečanjih s skupino pred leti na festivaloma Metaldays in Bang Your Head!!!, uročili publiko z izjemno ubranostjo, nepopustljivo odrsko zagrizenostjo ter vso oktansko voltažo s katero so tega večera tresli Rockhouse. Ko gleda človek Flyntza, ve da je to mož, ki je v ročnih spretnostih kitarske igre, šaman svojega posla. Le enkrat se je nekoliko spozabil, ko je stopil za stojalo Hallovega mikrofona, da napove komad, ob tem pa je zamudil do svojega footswitcherja, kar je rezultiralo v tem, da je »zaspal« na uvodnem rifu, sicer pa ostaja njegova predstava prava pravcata pravljica pristopanja h klasični šoli heavy metala.   Bend je seveda predstavil novi studijski album »Armor of Light«, ki je tako kot predhodnik »Unleash the Fire (2014)«, izvrsten dosežek, vsi pa smo seveda čakali zlasti na nepozabne sladkorčke skupine ustvarjene v osemdesetih, sedemdesetih, pa tudi v devetdesetih. Ob obvezni Bloodstreets, eni najimenitnejših kompozicij železnega repertoarja skupine, ob podpori pričakovanega standarda Johnny’s Back, je zaključek enourne nevihte s skupino pripadel »sveti trojici« Warrior, Swords & Tequilla ter seveda nadobveznim Thundersteel  Že na začetku je nadvse ljubo presenetila »Narita« (1979) klasika Road Racin’, malo kasneje so izvedli skupno še četrto Thundersteel klasiko Flight of the Warrior, docela pa presenetili z integracijo fantastične Angel Eyes z izvrstnega, a blago spregledanega »Inishmore« (1998).. Take Me Back skladba zadržana s predhodnika »Unleash the Fire«, izvrstno vozi po zapuščini klasik in deluje, kot komad napisal v prvi polovici osemdesetih, svojo krepostno pozicijo na metalskem zemljevidu, pa so utrdile seveda nove skladbe načelom az uvodno Victory, pa Angel’s Thunder Devil’s Reign ter Caught In A Witche’s Eye. Bend stalno menja repertoar. Na slehernem koncertu zamenja do pet točk, pri tem pa seveda ohranja v njem klasike železnega repertoarja.

Riot V so izjemen bend. To je potrdila nova koncertna izkušnja z njimi. Sicer pa so komaj prispeli naravnost z japonske turneje, da se priključijo novi evropski s Primal Fear. Lahko bi igrali dve uri in pol, toliko naštudiranega repertoarja imajo, pa vseeno. Da se lahko predstavijo vsaj koliko toliko spodobnemu številu obiskovalcev na evropskih koncertnih prizoriščih, se morajo pač »vezati« na večje ime metalskega zemljevida. Tako gre to. Je pa to bend, k bi moral v Evropi opravljati turnejo v vlogi glavnega nosilca.

Primal Fear sestavlja četa neverjetno izkušenih in izpopolnjenih glasbenikov. Bend sta leta 1996 ustanovila ikonski figuri nemškega metala Mat Sinner ter Ralf Scheppers, ki si tudi v novi dobi delita vse šefovske funkcije v skupini. V času nastanka skupine, je bil power metal v zagonu. Scheppers, ki je tako po treh izdanih albumih z Gamma Ray ostal nenadoma brez posla, je  naprej opravil avdicijo za novega pevca Judas Priest in ker tam ni dobil službe, sta s Sinnerjem zagnala Primal Fear. Istoimenski prvenec skupine, izdan leta 1998, velja za enega integralnih albumov, ki je ob prvencu HammerFall, pripomogel k takratnemu nepričakovanemu vzponu power metala oziroma njegovi popularizaciji.   Zacementiran glasbeni recept pa je leta 2007 z »New Religion« pričel dobivati nove kvalitete. Primal Fear so postali spravljivi z orkestralnimi aranžmaji, intenzivirali so se tudi aranžmaji za klaviature, kompozicije pa so postajale vse bolj razgibane. Naviti power metal, ki seveda črpa iz zakladnice Judas Priest, je tako postal osvežen, bend pa je do leta 2018, nanizal serijo kvalitetnih albumov, pri čemer pa prav zadnji med njimi, to je nedavna izdani »Apocalypse«, velja za enega najboljših post »Seven Seals« Primal Fear albumov.

Bend, ki je uradno sekstet, deluje na koncertnih predstavah kot kvintet. Šesti član skupine, to je Šved Magnuss Karlsson, ki ostaja zaradi preobilice dela doma, je integralni element pri aranžiranju in komponiranju vse nove Primal Fear glasbe. Ti se že vrsto let poslužujejo nasnetih matrik,saj so časi preprostejšega aranžiranja, ko je bend lahko s pomožnimi klaviaturami rekonstruiral studijsko verzijo posamezne skladbe na odru, davno tega mimo.

Tega večera je bilo silno spodbudno to, da je bil Rockhouse poln. Ne niso bili Saxon. Takrat je navada da klub poka po šivih. Organizator se je celo sprva bal, da bo moral koncert potekati v baru, kot so tam denimo v januarju letos morali igrati Rage ter znameniti Ozzyjev kitarist Gus G, s svojimi Firewind. No Primal Fear, pa so zbrali blizu 500 ljudi, kar je za razvajeno in od vsega dobrega sito avstrijsko koncertno klientelo, velike hvale vredno. Vselej nekoliko zadržana avstrijska publika je kar konkretno sodelovala med koncertom s skupino. Sicer jo je moral Ralf vseskozi malo podžigati, a je to vselej učinkovito prebudilo dobro razpoloženo občestvo. Scheppers ostaja izjemen in tako še vedno eden največjih vokalnih imenitnežev celotne ere nemškega power  metala. Sicer mu pomaga pri tem »odebeljen eho efekt« z mešalne mize, ni pa Ralf več rosno mlad. A je glede na manj suvereno predstavo pred dvema letoma na Dunaju, pel zares na visokem nivoju. Preostanek ekipe ni nič manj rutiniran. Kitarska dvojica je glede na nekoliko manjši oder, vstopala v manj duelov z ramo ob rami, vendar pa sta Beyrodt in Naumann znova opravičila vso svojo solistično vrhunskost, obenem pa presunila z neverjetno ubranostjo. Sploh, ko je šlo bodisi za deljene solaže v mid eight pasažah, ali preprosto za  za harmoniziranje riffov v tercah. Basist Mat Sinner je znova pridobil nekaj kilogramčkov, ostaja seveda stasita vokalna podpora Ralfu in njuna diametralna vokalna nasprotnost, še naprej neverjetno godi v harmonijah. Vsega tega pa ne bi bilo brez Francesca Jovina na bobnih, ki je končno bobnar, kateri se je naposled »prijel« v postavi in tako zapolnil vrzel, ki je ostala za Randyjem Blackom.

Primal Fear so postregli z zelo uravnoteženo set listo. Po pričakovanju so prednjačili novi komadi, med katerimi zlasti izstopa vrhunska Eye of the Storm, sicer pa so nemalo presenetili z integracijo nekaterih blago pozabljenih točk kariere, kakršna je denimo »Jaws Of Death« klasika Under Your Spell. Vselej so toplo pozdravljeni trenutki albuma »New Religion«. Ob izvrstni Facing the Truth, so Primal Fear izjemno presenetili z dodatkom, ko so se lotili ene najbolj ambiciozno zastavljenih  kompozicij svoje kariere, izjemne mini suite Fighting the Darkness. Odigrana je bila v celoti! Bend je že uvodoma dvignil publiko z dvema absolutnima zimzelenoma in sicer Final Embrace ter Chainbreaker. Tu so bile skladbe železnega repetoarja Nuclear Fire, pa sklepna Metal Is Forever. Primal Fear so dostavili vrhunec ravno ob zaključku. Z izvrstno Running in the Dust in se tako vrnili na prvenec  »Primal Fear« (1998). Za šegavost ter vedrino, pa med Primal Fear koncerti, skrbi vselej navihani Tom Naumann, mož brez katerega Primal Fear preprosto ne bi bili tisti pravi Primal Fear.

Odlično v vseh ozirih. Če je kdo med vami prebral vse, srčno upam da vas, kot ljubitelje težkih zvokov odbrencljanih po klasični heavy metal špuri, te vrstice privedejo v čim večjih trumah na ljubljanski koncert Primal Fear in Riot V, ki je napovedan torej za nedeljo 21.10.2018. To je namreč obvezno metalsko obhajilo letošnje jeseni na Slovenskem.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


setlista:
RIOT V:
1. Victory
2. Flight Of The Warrior
3. Road Racin’
4. Johnny’s Back
5. Caught In A Witche’s Eye
6. Angel Eyes
7. Bloodstreets
8. Take Me Back
9. Angels Thunder, Devil’s Reign
10. Swords & Tequilla
11. Warrior
12. Thundersteel

PRIMAL FEAR:
1. Apocalypse (taped intro)
2. Final Embrace
3. Chainbreaker
4. Blood, Sweat & Fear
5. Face the Emptiness
6. Hounds of Justice
7. The Ritual
8. Under Your Spell
9. Nuclear Fire
10. Eye of the Storm
11. King of Madness
12. The End Is Near
13. When Death Comes Knocking
14. Metal Is Forever
—dodatek—
15. Fighting the Darkness
16. Running in the Dust
17. Born Again (taped outro)


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X